Izšla je knjiga Ultrablues, nova tekaška klasika, v kateri publicist Samo Rugelj, poročevalec s kriznih območij Boštjan Videmšek in mladinski pisatelj Žiga X Gombač pripovedujejo, kako se je treba pripraviti na takšno preizkušnjo v puščavah in gorah južnega Utaha. "Knjiga pokaže, da niti približno ni tako težko, kot si mislimo," nam je povedal 48-letni Samo Rugelj. Ob dveh službah je spoznal, da tako ne gre več naprej. Pustil je eno službo in se lahko posvetil pripravam na projekt Zion. Kot je zapisal v knjigi, "da dejansko uredim, osredinim svoje življenje. Če ga ne bom sedaj, ga ne bom nikoli. Ne vem, kako bo, morda bomo res jedli drek tam gori, v Zionu, a vsaj jaz ga bom skušal jesti s čisto žlico."

Uspelo vam je premagati peklensko preizkušnjo, čeprav ste v marsičem delovali nekako naivno ...
Običajna pravila pravijo: ne pojdi z maratona takoj na 100 km, ne pojdi na drugi konec sveta in treniraj na podobnem terenu, kot te čaka na tekmi. Torej smo kršili vsa pravila in bilo je malo možnosti, da pridemo vsi trije do cilja. Zato smo bili skeptični, ali bo knjiga res izšla, saj nismo vedeli, kaj se bo zgodilo. Če bi se kaj zgodilo drugače, morda knjige ne bi bilo.

Ste za podvig načrtno izbrali prijatelja, na katera sta se lahko zanesli, ko ste imeli krizo?
Niti nismo bili dobri prijatelji in se nismo tako dobri poznali. Ampak to je bila prednost. Nismo imeli odvečne prtljage, ki bi nas obremenjevala. V smislu, da bi se morali ukvarjali še z osebnostnimi in osebnimi problemi. Šli smo sproščeno v projekt in ga vzeli kot tekaški in ustvarjalni izziv. Prav zato je tudi bil izpeljan. Zavedati se je treba, da imajo takšne ultramaratonske preizkušnje visok davek odstopov. Ta tek je na primer eden tehnično zahtevnejših v ZDA in odstopi tudi do polovica nastopajočih.

Kaj ste ugotovili na ultramaratonu? Kako se odzove telo?
Teki do štirih ur so takšni, da ne razgalijo tvojega telesa do konca. Zdaj, ko sem pretekel 100 km, vidim, da je mogoče maraton (42 km) do neke mere, pa ne bom rekel z blefiranjem, ampak z recimo dobro pripravo v zadnjih dneh in ustreznim hranjenjem med tekom brez težav preteči. Tudi če imaš rahle poškodbe. Pri 100 km pa se zadeve zapletejo tudi pri najboljših tekačih. Bili smo na gorskem maratonu, bili so klanci, tekma je trajala več kot deset ur. V tem času je telo izpostavljeno raznim obremenitvam v takšni meri, da moraš vse te probleme sanirati že med pripravami. Imeli smo nekaj težav med pripravami, ampak smo na to gledali kot na generalni remont telesa, da smo ga lahko pripravili na ultramaraton. Zdaj se to kaže kot nova kakovost bivanja.

Torej vam ultramaraton v ničemer ni škodoval?
Ne, celo pozitivne učinke je imel. Ker je Boštjan vegetarijanec, je imel prej težav z železom. Sam sem sistematično in načrtno šel v takšen način priprav, da sem postopoma obremenjeval telo. Dejansko sem iz tega potegnil samo pozitivne stvari. Osnovna značilnost maratona je, da ga tečeš na nižjih telesnih obratih. To je dolga preizkušnja, srce ni obremenjeno, pulz moraš držati relativno nizko. Šest tednov pozneje sem tekel maraton v Radencih in imel sem priložnost, da 42 km prvič pretečem pod štirimi urami. In res sem tekel na limit. Ugotovil sem, da sem bil celo bolj utrujen kot pri ultramaratonu.

Če maratonci pri teku na 42 km na tako imenovani zid naletijo pri 30 kilometrih, kdaj se to zgodi ultramaratoncu?
Na zid nisem naletel. To narediš s pravimi pripravami, med katerimi so pretečene razdalje vedno daljše, kar seveda traja nekaj mesecev. Mi smo se pripravljali sedem, osem mesecev. Če si v stanju, da brez težav pretečeš od 20 do 25 km, se lahko na takšno preizkušnjo v treh ali štirih mesecih dovolj dobro pripraviš. Bistveno je, da med takšno preizkušnjo ne "forsiraš" telesa. Tudi najboljši ultramaratonci, če gre za gorski maraton, v klanec hodijo. Moraš se dovolj dobro hraniti, hidrirati, nadomeščati elektrolite. Če to pametno počneš, krize niti ne sme biti.

Koliko ste shujšali?
Ne kaj dosti. Nisem se tehtal, sem pa opazil zadnje dni pred ultramaratonom, ko sem se več hranil in si želel nabrati zalogo, da se ni nikjer poznalo. To je najbrž tudi posledica psihične obremenitve.

Kaj bralcu sporoča knjiga Ultrablues?
Po eni strani to, da se lahko takšne zadeve loti nekdo, ki živi čisto normalno življenje. Ne gre za nič neverjetnega, jasno pa je, da sta potrebni volja in vztrajnost. V naši ekipi je bila generacijska razlika, saj sem deset let starejši od Boštjana in Žiga. Za vztrajnostnega tekača sta v optimalnih letih, sam sem blizu 50 in je telo že bolj izpostavljeno poškodbam. V principu sem ta ultramaraton, glede na to, da je bil gorski, vzel na pol kot tek, na pol kot planinsko preizkušnjo. V psihičnem smislu se mi je zdel podoben zelo dolgi planinski turi, na kateri se malo teče, malo hodi in malo prehranjuje. V zadnjih tednih sem celo prišel do tega, da nisem več užival gelov. 100 km sem premagal brez ploščic in gelov, ampak z normalnim prehranjevanjem. Dokazal sem, da je telo, če ga ustrezno pripraviš, sposobno marsičesa. To je ključno sporočilo.

Tudi Dušan Mravlje zatrjuje, da je 80 odstotkov v glavi ...
On je pa sploh fenomen, saj lahko teče 10 ali 15 ur, ne da bi kaj dosti jedel. Samo pije. Jaz sem se vmes hranil. Z normalnim sendvičem in sokovi. Knjiga kaže, da to je težko, ampak niti približno tako težko, kot si mislimo.

Kakšen je vaš naslednji izziv? Špartatlon morda?
Jaz ne, Boštjan in Žiga pa sta mlajša in imata nekaj ultramaratonov v glavi. Rad bi več časa posvetil družini.

Brez teka pa verjetno ne bo šlo, kajne?
Tek je pri meni del življenja. A eno je to, če si neobremenjen z nekim projektom, drugo pa to, da se moraš sistematično pripravljati na takšen podvig. To spremeni tedenski ritem. Po navadi so daljši teki ravno konec tedna, ko bi moral čas posvečati družini, in to je neki vdor, ki ga družina nekaj časa prenaša, potem pa je odvisno, kakšni so odnosi. Pri nas so odnosi intenzivni in hočemo biti skupaj. No, če so ljudje odtujeni, je to dober razlog, da gre vsak po svoje. Tako da - vsak ravna po svoji vesti.

Tri otroke imate. Je družina zelo trpela, ko ste se pripravljali na ultramaraton?
Poskušal sem jih vključiti v priprave na ultramaraton. Pogosto smo šli skupaj v hribe, pa sem zase še kaj dodal, ali šel na tek sam, nato pa še z njima. Z nekim pametnim načrtevanjem se da zmanjšati kolateralno škodo, tako da je lahko to tudi nekakšen družinski projekt.

Dušan Mravlje je po svojih podvigih rad spil kakšno pivo. Kaj ste vi spili v cilju?
Boštjan in Žiga ne pijeta alkohola. Spil sem sadni sok. Anekdota je bila, ko je knjiga prišla iz tiskarne. Zvečer smo se dobili na založbi, ampak nismo šli na pivo. Raje smo si naslednji dan privoščili tek.

Kako zelo ste bili izčrpani?
Seveda sem bil utrujen. V knjigi pišem, da sem bil ravno za tisti dan pripravljen za takšen ultramaraton. Niti dan prej niti dan kasneje. Na drugi strani pa je bil Žiga precej poln moči in je zadnjih 10 km pretekel najhitreje.