"Gre za zelo lepo prireditev. Če vreme ni slabo, je ob trasi veliko ljudi. Vzdušje je vedno odlično, tam srečam veliko prijateljev, družim se tudi s preostalimi petimi, ki so odtekli vse Ljubljanske maratone. Eden od njih pravi, da ga že daje koleno in naj bi bil že lani njegov nastop vprašljiv, a je prišel in odtekel. Slutim, da bo letos spet na štartu. Dokler bomo lahko, bomo tekli. Že iz kljubovanja. Kar se mene tiče, ne vidim težav, če bo le zdravje služilo."

Nekateri potrebujejo več tednov, celo mesecev, da po pretečenem maratonu "pridejo k sebi", Peter Macuh pa s tem nima težav. "Dva ali tri dni po maratonu že lahko normalno tečem. Ko sem bil letos na Ultra Trail Du Mont Blanc, sem šel šest dni kasneje na Učka Trail, na 42 km. To je bila neumnost, bil sem naiven, a ker sem se prijavil, sem rekel, da bom pač šel. Hitro se regeneriram, ko sem bil še zelo mlad, je bilo to sploh očitno. Šel sem v soboto popoldne na maraton v Radence, naslednje jutro pa me je čakala neka preizkušnja na 8 km. Čeprav od maratona niti 24 ur ni minilo, nisem čutil bolečih nog."

Da je lahko nastop na Ljubljanskem maratonu boleča izkušnja, pa je lani spoznal Peter Lamovec, ki je "po poklicu" bolj gorski tekač. Resda je zmagal na 21 km, toda staknil resnejšo poškodbo noge, ki ga je za dlje časa oddaljila od tekmovanj. Letos sploh še ni tekmoval in niti v nedeljo ne bo. Med poškodbo se je več ukvarjal s kolesarjenjem in plavanjem, tako da tekaškega posta ni tako pogrešal.

Tek mu sicer pomeni veliko sprostitev: "Čez dan se nabere precej stresa, lahko tudi negativne energije. S tekom se vse to sprosti. Da greš popoldan na trening, je dobro za telo in za glavo."