Na tem slovitem maratonu v Bostonu je sicer že tekel leta 2022 (čas: 3:12:13), a se je odločil, da bo še enkrat izkoristil ponujeno priložnost, da se udeleži tega najstarejšega maratona na svetu, ki so ga začeli prirejati že leta 1897. Tekači namreč vse težje pridejo skozi sito množice prijavljenih. "Poglejte si maraton v New Yorku, ki bo letos 3. novembra. Le štiri odstotke prijavljenih je imelo srečo pri žrebu, od tistih, ki so imeli izpolnjeno normo, pa 19 odstotkov." Podobno je v Bostonu. Uradna norma za prijavo v njegovi kategoriji je 3:20, a v resnici tekač potrebuje izid 3:12, da lahko starta. "Vse težje in tudi dražje je nastopiti na velikih maratonih. Če nimaš sreče pri žrebu, obstajajo sicer še agencije, ki zakupijo določeno kvoto startnin, a to ni poceni. Startnine se začnejo pri 800 evrih, zraven pa moraš vzeti še hotelsko nastanitev, ki ti jo ponudijo organizatorji. Vse skupaj hitro doseže 1500 evrov, v Tokiu pa še precej več. Ali pa prijava prek dobrodelne agencije, pri kateri pa je za Boston, denimo, treba zbrati več tisoč dolarjev."

Maraton ni pohod na 42 km!
"Težava" je v tem, da so maratoni postali zelo zaželena tarča raznih spletnih vplivnežev, kar je privabilo tudi številne, ki se za sodelovanje gotovo ne bi odločili, če ne bi bilo družabnih omrežij. Zdi se, kot da se ljudje na maratonih le še kažejo, tečejo pa vse manj. "Predvsem po epidemiji je takšnih tekačev, ki imajo predvsem dovolj denarja, vse več. V New Yorku se je že zgodilo, da je nekdo šele naslednji dan prišel v cilj, pa so ga vseeno pričakali trije iz vrst organizatorjev in mu zaploskali. Ne sodelujejo več tisti, ki jim tek pomeni način življenja in strast, ampak le še takšni, ki se kažejo na Instagramu ali Facebooku. Pretečen maraton je postal nekakšen statusni simbol, pa čeprav potrebujejo osem ur, da pridejo v cilj. No, nekateri cilja sploh ne vidijo, v Tokiu jih pobere avtobus in tekme je konec. Potem pa tarnajo, kakšna krivica se jim je zgodila. Oprostite, maraton ni pohod na 42 km, ampak tek na 42 km. Pa s tem nočem dajati v nič truda vsakega, ki se loti tega izziva. Saj sam tudi nisem nikoli bil posebej hiter tekač, ampak – saj mnogi, ki po cele dneve planinarijo, tudi zelo veliko hodijo, pa se ne hvalijo, da so pretekli maraton. Skratka, preteči maraton pod štirimi urami je drugače, kot hoditi sedem ur na isti razdalji."

Lani povprečno pretekel po 400 km
No, Uroš Kralj s tekaškim vzdevkom Joža se sicer v resnici lahko pohvali z nekaj zelo hitrimi maratoni. Večinoma razdaljo preteče v dobrih treh urah, leta 2016 pa mu je v Berlinu, ki slovi kot tek, kjer pogosto padajo rekordi, uspelo teči zavidljivih 2:46:45. "Če bi še malo bolj treniral in spil kakšno pivo manj, bi bil morda lahko še pet minut hitrejši, ampak, sem vendarle rekreativni tekač. Pametno športno uro sicer uporabljam, a tudi njeni trenerski potenciali ostajajo bolj ko ne neizkoriščeni. Tako celo pulza kot enega od osnovnih vodil uspešnega napredka nisem nikoli seciral v detajle. Vedno sem treniral predvsem sam, po lastnem občutku in kljub temu kar nekaj časa lepo napredoval. No, očitno ne dovolj hitro in zdaj je let zmanjkalo. Pri svojih 48 postajam počasnejši, rezultati pa niso več tako dobri. Za zdaj mi to še ni vzelo vse volje in motivacije. Lani sem tako pretekel povprečno po 400 kilometrov na mesec in v celem letu nabral 21 maratonov. Letos pa sem leto začel s 'počitkom' in januarja prišel do 290 kilometrov, prav tako februarja, v marcu pa je kazalo še slabše. Pa sem si na veliki petek rekel: Uroš 77 jih še potrebuješ do 290. In sem jih v petek pretekel 20 km, v soboto 32 km in v nedeljo, 31. marca, še 25 km. Pa je bil tudi marec lepo zaokrožen."

Šest Slovencev v Tokiu vstopilo v prestižni klub
Prejšnji mesec je Uroš Kralj uresničil svojo veliko željo in v žep pospravil še zadnjega od šestih velikih maratonov. Po Bostonu, Berlinu, Londonu, Chicagu in New Yorku se je 3. marca znašel tudi na startni (in slabe tri ure in 20 minut pozneje še na ciljni) črti maratona v Tokiu. "Šest Slovencev nas je bilo takšnih, ki smo dopolnili šesterček. Vsega skupaj nas je zdaj 36, nekaj novih članov kluba je pričakovati tudi 15. aprilu v Bostonu. Še vedno nas bo precej manj, kot je slovenskih nosilcev olimpijskih medalj. Mislim, da je ta številka 68. Ko se prijaviš na zadnjega od šestih, obvestiš tudi organizatorje, saj dobiš nagrado – organizacija Abbott World Marathon Majors ti podeli certifikat in medaljo. Kaj mi to pomeni? Zdaj, ko sem jih pretekel, se mi niti ne zdi nekaj zelo posebnega. Nič boljši človek nisem zaradi tega. Ampak, kot sem že rekel, vedno težje je priti do startnine, tako da je že samo to, da se znajdeš na startni listi, velik dosežek. Poleg tega si tekači že postavljajo višje izzive. Tako ni več dovolj, da si pretekel vseh šest velikih maratonov, ampak jih moraš preteči v enem letu. Ali pa, recimo, omenjeni šesterček osvojiti čim večkrat. Nekateri se tako se pojavijo na startu skoraj vsakega, medtem ko običajni smrtniki točijo solze ob prejemu zavrnitvenih elektronskih pošt."

V Bostonu se čuti pridih zgodovine
V naslednjem tednu se bo gorenjski tekač, ki tudi pri prehrani v glavnem ne komplicira in je kakšnega od maratonov že pretekel brez požirka tekočine med tekmo (enostavno ni bil žejen) odpravil v Boston, kjer ga 15. aprila čaka že njegov 127. maratonski nastop. Na 128. Bostonskem maratonu! "Bostonski maraton je poseben po tem, da lahko uradno nastopiš le z normo, ki si jo odtekel v zadnjih 12 mesecih. To je prvi pogoj. Startnina je 235 dolarjev, s čimer ni najdražji med velikimi maratoni. Gre za najstarejši maraton na svetu, čuti se ta pridih zgodovine. Tudi uradno prva ženska (Kathrine Switzer leta 1967) je maraton pretekla ravno v Bostonu. Prijavljena je bila kot moški, saj je takrat veljalo, da ženske na maratonih nimajo kaj početi, a je z uspešnim prihodom v cilj (za seboj je pustila številne moške kolege) dokazala nasprotno. Leta 2013 je Bostonski maraton doživel veliko tragedijo in bombni napad, na kar spominjajo obeležja v ciljni ravnini."

In kaj na vse to pravi žena?
Kateri bodo naslednji podvigi, še ne ve natančno, zanesljivo pa bo oktobra spet nastopil na Ljubljanskem maratonu. "Ta je bil leta 2002 moj prvi in to tedaj sem vedno zraven (na 42 km), tako da bo letošnji že moj 22." Zanimivo je, da se je Uroš Kralj s tekom resno začel ukvarjati šele pri 26 letih, prej je bil, kot pravi v šali, kralj kavča. "Dandanes bolj razumem tistega mlajšega sebe. Dejansko je včasih bolj fino, da se usedeš in spiješ pivo s prijatelji. Čeprav, ravno ta teden sem med tekom okrog Radovljice šel na začetku mimo bifeja, v katerem sta sedela možakarja. Ko sem po dobrih dveh urah zaključeval tek, sta bila še vedno tam. Mislim, da sem bil ob prihodu domov bolj zadovoljen, kot če bi tam spil tri vrčke piva (smeh)." In kako na Uroševe tekaške podvige gleda njegova žena? "Vsa čast, da me tako podpira. Čeprav – ko sem prišel iz Tokia in čez nekaj dni najavil, da grem v Boston, je seveda rekla: 'Ali res moraš že spet iti?' Marsikatero od spominskih medalj bi si dejansko zaslužila bolj od mene, a ni navada, da bi ji jih dajal – jih že tako ne more videti (smeh)."