V zadnjih desetih letih so na Ljubljanskem maratonu šestkrat zmagali tekači iz Etiopije in štirikrat iz Kenije. Zadnji slovenski zmagovalec je bil leta 2001 Roman Kejžar, ki je zdaj trener, njegov varovanec je spet Rok Puhar, ki je trenutno najboljši slovenski maratonec: "Le Puhar je v zadnjih treh letih tekel pod 2:20. Aprila bi se moral odločiti, ali bo tekel na Ljubljanskem maratonu, vendar je izbral maraton v Valencii, ki bo 2. decembra. Tam so dobre nagrade za osebne rekorde. V Ljubljani bo tekel na 21 km. V zadnjem času je imel krizo, ni videl izhoda. Od septembra spet trenira pri meni. Psihično in fizično je bil uničen, zdaj se dviguje. Če bo v Valencii tekel okrog osebnega rekorda, torej 2:18, bo za nov začetek odlično. Primož Kobe je sicer načrtoval nastop na Ljubljanskem maratonu, tudi on se je okrog novega leta vrnil k meni, a si je spet poškodoval nogo in odpovedal nastop."

Vujasin ima dovolj zmag Kenijcev in Etiopijcev
Ko bo v nedeljo zmagovalec ljubljanskega teka na 42 km že skorajda v hotelu, bo najhitrejši Slovenec šele prisopihal v cilj. Videti najboljše tekače sveta, kako lahkotno dobri dve uri držijo neverjetno hitrost okrog 20 km/h, je za gledalce nekaj edinstvenega, pa vendar: ali je prav, da organizatorji plačujejo tudi do 30 tisoč evrov štartnine posameznim odličnim afriškim tekačem (Etiopijec Sisay Lemma, ki je letos prvi favorit, ima 14. izid vseh časov: 2:04:08), za slovenske tekače pa kot da jim ni mar? "Tuji tekači ne dvigajo kakovosti slovenske atletike, ampak gre le za promocijo mesta Ljubljane, ki se lahko pohvali, da ima maraton, kjer zmagovalec teče pod 2:10. V redu, saj to je pozitivno, ampak – kaj imam jaz od tega, da je deset Kenijcev pred prvim Slovencem, ki teče 2:25? Ne maram gledati, da zmagujejo samo Kenijci in Etiopijci," je kritičen dolgoletni atletski trener (tudi Romana Kejžarja) Svetlan Vujasin.

Organizatorji z vrhunskimi tekači laže dobijo sponzorje
Direktor Ljubljanskega maratona Gojko Zalokar se s takšnim mnenjem ne strinja. "Maraton je edina panoga, kjer na istem tekmovanju lahko skupaj nastopajo vrhunski tekmovalci in rekreativci. Pred desetimi leti smo dali pobudo, da bi na olimpijskih igrah odprli maraton tudi za rekreativne tekače. Ni nam uspelo, logično, bi bilo pa zanimivo. Verjemite, veliko pomeni tekačem, da so na štartu s tako izjemnimi maratonci, nekateri se tudi radi fotografirajo z njimi. Z našega vidika je nastop afriških tekačev zanimiv predvsem za pokrovitelje, saj lahko iztržimo več. Če gre le za rekreativno prireditev, to nikogar ne zanima. Veliko ima od tega tudi mesto, ker pride na ta račun v Ljubljano več ljudi. Skratka, nastop vrhunskih afriških atletov je pomemben, pri nas morda še ne tako zelo, v tujini pa je praksa, da pridejo na maratone najboljši maratonci, ker je to mogoče bolje iztržiti."

Pred igrami v Londonu je dobro kazalo ...
Roman Kejžar predlaga malce drugačno filozofijo: "Morda bi morali organizatorji, potem ko eno leto povabijo odlične tekače, da postavijo rekord proge, naslednji dve leti bolj promovirati slovenske tekače, nato pa spet štartati na rekord. Trenutno je slovenski maraton ena velika žalost. To pogosto opozarjam. Predlagam, da Ljubljanski maraton ustanovi sklad za slovenske tekače, ki bi v sodelovanju z Atletsko zvezo obetavnim maratoncem omogočil kakovosten trening. Z nekaj dobre volje bi se dalo voz potegniti naprej. V štirih letih bi lahko dobili nekaj maratoncev, ki bi tekli pod 2:20, bi se pa morali tekači obvezati, da nastopajo na Ljubljanskem maratonu. Leta 2010 smo že začeli to zgodbo, ko je bil na AZS-ju še Martin Steiner. Za London 2012 so imeli trije maratonci in tri maratonke normo, potem se je zgodba končala, namesto da bi sledila nadgradnja. Maraton zahteva profesionalnost, in če ni podpore, se nihče ne odloča za ta naporni šport."

Na AZS-ju ni posluha za tek na dolge proge
Začeti je treba že pri mladih. Tako kot se pri plavanju dandanes redko kdo odloči za dolge razdalje, je tudi pri atletiki podobno. Trening dolgoprogašev je izjemno naporen, mladim to ne diši najbolj. "Problem je, ker v atletskih klubih, ki so dobili na uporabo dvorane, skoraj vsi trenirajo šprint. Zelo malo otrok v starosti med 12 in 14 let bi teklo pozimi zunaj, na stadionu. Tako moram kar sam na ulici ustavljati ljudi in jih vabiti k teku," pravi Svetlan Vujasin, ki opozarja, da na Atletski zvezi ni pravega posluha za tek na dolge proge: "Razvoj srednjih in dolgih prog je povsem zastal, stroka nazaduje." Vodstvo Ljubljanskega maratona se sicer trudi, da bi otroke navdušili za tek. Gojko Zalokar: "Prizadevamo si, da bi čim več mlajših tekačev pridobili za dolge teke. S sobotnimi šolskimi teki smo malo razburkali dogajanje in vedno več osnovnošolskih otrok se pripravlja na to tekmovanje. Je pa to dolg proces, preden dobiš vrhunskega maratonca, kot je bil Kejžar."

Za zlomljen prst dobil 5.000 evrov odškodnine
Z Gojkom Zalokarjem smo se pogovarjali tudi o lanski neprijetni izkušnji, ko sta dva tekača doživela srčni zastoj. Se kdaj boji, da bo kdo umrl med prireditvijo? "Zelo. Na 70 tisoč maratoncev eden umre, pravi statistika. K sreči tega še nismo imeli. Zelo smo pozorni na zdravniško službo, skoraj dvakrat močnejša je od standardov. Letos bo prav na vsaki okrepčevalni postaji, torej na 5 km, tudi defibrilator. Na novo imamo organizirano zdravniško službo študentov medicinske fakultete, s katerimi dodatno pokrivamo nekatere dele proge." Bodo morali po vzoru tujine imeti maratonci kmalu zdravniška potrdila, kar bi jih dodatno stalo vsaj 60 evrov? "Prej ali slej bomo prišli do tega. Del Nemčije in Italije to že zahteva, sploh pa Španija. Predvsem zaradi tožb. Nekateri namreč služijo na ta račun in vsak, ki si zlomi prst, toži organizatorja in tožbo dobi. Tudi mi smo imeli primer zlomljenega prsta, a nismo dokazali, da nismo krivi. Tekač se je spotaknil na cesti in od zavarovalnice dobil 5.000 evrov."

Žal se preveč tekačev dela frajerje
Na koncu še nekaj besed o tem, ali je maratonski tek sploh koristen za človeško telo. "Za zdravje pojdi eno uro na Golovec," slikovito odgovarja Svetlan Vujasin, a pri tem dodaja, da je velika razlika, ali se maratona lotiš postopno ali pa kar čez noč. "Maraton ni zdrav, če je zraven doping in če prehitevamo svojo senco. Žal je preveč tekačev, ki se delajo frajerje, kako so lepi in zdravi, ob tem plačajo hudo štartnino in še tvegajo zdravje. Vse, kar je nad 21 km, je lahko posiljevanje organizma. Da nekdo, ki trenira le eno leto, reče, da bo šel oktobra na Ljubljanski maraton na 42 km, se mi zdi bolno. Ne moreš maratona odteči kar čez noč, razen če si vajen treningov iz drugih vzdržljivostnih športov, na primer kolesarjenja. Dogodek, kot je Ljubljanski maraton, je sicer zelo lep, a ni odveč opozorilo, da je marsikdo že umrl na maratonu. Odteči maraton je zdravo le, če treniraš več let, po možnosti pod strokovnim nadzorom."