"Sodelujoče so razdelili v štiri skupine. V prvi skupini so bili običajni ljudje, ki se gibljejo običajno, torej premalo. Potem so bili kolesarji, ki na teden prekolesarijo 270 km, pa tekači, ki naredijo 30 km na teden, in takšni, ki pretečejo po 50 km tedensko. V časovnem obdobju petih let so glede na njihov način življenja opazovali njihov kostni mozeg. V kostnem mozgu imamo tudi maščobno tkivo, ki si ga niti ne želimo, saj vzame prostor krvotvornemu rdečemu kostnemu mozgu, ki ustvarja rdeče celice in s tem vzpostavlja imunski sistem. Ugotovili so, da je pri kolesarjih, ker tam ni sil reakcije podlage, ker ne stopamo na tla in ker je gibanje premočrtno in ni tresljajev, kostni mozeg občutljiv. Njihov hrustanec je bil podoben kot pri tistih ljudeh, ki so se premalo gibali. Tekači, ki so tekli 50 km na teden, so imeli na neki način za kar osem let mlajši kostni mozeg, torej za osem let manj maščobnega tkiva."

"S staranjem se nam maščobno tkivo postopno povečuje," nadaljuje v pogovoru za Radio Slovenija tekaški trener Urban Praprotnik. "Ko se rodimo, je večina kostnega mozga rdečega, s staranjem ostane rdečega le še 50 odstotkov. Z rednim naravnim gibanjem, kjer so prisotne tudi sile stopanja na tla, to ohranjamo bolj mladostno. Pomen obremenitev je torej velik. Kar nas ne zlomi, nas krepi. Tudi kosti so močnejše, če jih obremenjujemo. Ko gredo astronavti v vesolje, bi postali invalidi, če ne bi vadili. Vsak dan zato eno uro tečejo na tekaški stezi, pripeti na elastične trakove, ki jih tiščijo dol, da lahko tečejo, da lahko udejanjijo pritisk stopanja na tla. Lahko smo torej hvaležni gravitaciji, da nas pritiska k tlom, da lahko tečemo po gozdovih brez trakov."

Kakšne vrste gibanje torej priporoča Urban Praprotnik? "Naravno gibanje je bolj koristno od manj naravnega. Naravna gibanja so tista gibanja, s katerimi smo 'gor zrasli' z evolucijo vred. Pet milijonov let človek že hodi, dva milijona let teče. Koliko časa pa, na primer, delamo vadbo na različnih eliptikih? Le zadnjih nekaj let. Kolika časa kolesarimo? Zadnjih 150 let!" Kako lahko ugotovim, ali je obremenitev prevelika? "Kadar se pojavijo poškodbe. Vsak mora zato odkriti v sebi, kje so tisti zdravi okviri primernega gibanja. Težko rečemo, da je maratonski tek sam po sebi nezdrav. Je nezdrav za nekoga, ki ni pripravljen, za nekoga, ki je zmožen, pa je zdrav. Površno sklepanje, kaj je zdravo in kaj ne, nas pripelje do slabih zaključkov," je v oddaji Minute za rekreacijo na Radiu Slovenija povedal Praprotnik.

Skratka, če je le mogoče, čim več tecimo. "Ko stopimo na tla pri hoji, je sila reakcije podlage približno enkratnik naše telesne teže. Ko tečemo, je sila reakcije podlage dvakratna ali trikratna. To nas krepi, ohranja mladostni kostni mozeg v vretencih. Ko presežemo mejo, ki je za nas primerna, se poškodujemo. Včasih je tudi to, da se poškodujemo, koristno, da sploh vidimo, kje je ta meja."