60-letni trmasti Gorenjec je v življenju pretekel več kot 300 tisoč km in je eden izmed dveh Zemljanov, ki sta tekmovalno pretekla tri celine (ZDA, Avstralija in Evropa). V knjigi Tek, moja norost v sodelovanju z novinarjem Boštjanom Fonom na humoren način opisuje svojo kariero, od prve tekme v Švici, dolge 100 km, do Trans Americe. Zelo primerno branje za vse, ki se bodo zadnjo oktobrsko nedeljo spopadli z Ljubljanskim maratonom. Ob tej priložnosti smo Dušana Mravljeta povabili na pogovor in ga na trenutke že malce razjezili z vprašanji, češ: preberite knjigo, pa boste vse izvedeli.

Kako bi v treh stavkih opisali knjigo oziroma njeno vsebino?
Matej Tušak je v predgovoru napisal, da mora knjiga priti v roke vsakomur. Prvi odzivi bralcev so zelo pozitivni in pravijo, da je ne morejo nehati brati. Predvsem želim povedati, da ni cilja, ki ga ne moreš doseči.

Zakaj menite, da je tek norost?
Govorim o ultramaratonskem teku. Takšne stvari lahko delajo le odštekani ljudje. Vsi ekstremisti smo nori v pozitivnem smislu. Nismo pa neumni. Najprej smo želeli dati naslov, da je tek pozitivna droga, vendar bi to v angleškem prevodu (drug) imelo negativen pomen. Tek pa je pozitivna droga. Že če odtečeš pet kilometrov, boš lahko rešil določene probleme. Možgani delajo, so prekrvavljeni. Vsak, ki teče ali pa kolesari, bo živel kakovostno. S pomočjo teka sem spoznal nove dimenzije življenja. Ni ovir, ni meja.

Pomembno je zlasti, da vsak tekač razčisti v glavi. Prav vi ste vedno trdili, da je 80 odstotkov uspeha v glavi.
Drži. Moja prva samostojna tekma je bila na 100 km v Bielu v Švici, naslednje leto pa sem že tekel maraton. Če vsak vidi cilj, gre lahko na štart. Namesto da se ljudje bojijo, bi morali biti močni in verjeti v svoje sposobnosti. Ne le v teku, tudi v poslu. Kdor je trmast, gre do konca.

Greste na tek tudi takrat, ko ste bolni? Težko si vas je predstavljati, da bi en teden ležali v postelji ...
Res. Če bi moral v postelji ležati en teden, bi mi vse funkcije odpovedale. Enostavno potrebujem toliko miganja. Če sem bolan, morda odležim kakšen dan, čeprav sem šel tudi v takšnem stanju na tek. Da sem se preznojil. Pač, namesto čaja in ležanja pod odejo.

Kaj pa, ko boste starejši in ne boste mogli več tako kot danes preteči 20 km na dan?
Ah, saj so mi tudi rekli, da pri 60 ne bom več 'laufal'. Dokler migaš, migaš. Tudi daleč po 80. letu se lahko gibaš.

Če kdo, potem vi dobro poznate obutev. Menjate jo že na tisoč kilometrov. Očitno ne obstajajo tekaški copati, ki bi bili res vzdržljivi ...
Ne, takšnih ni. Saj zato jih delajo, da se uničijo.

Na najdaljših ultramaratonih ste spredaj odrezali copate, da niste dobili žuljev. Ste imeli nož kar pri sebi?
Ja. Olfa nož imaš s seboj in potem moderiraš. Paziti moraš le, da ne odrežeš toliko, da se podplat zaviha.

Vaši začetki so bili tudi v znamenju poskusov. Nekoč ste "nasedli" ideji, da je za tekača najboljša morska voda. Kakšne so bile izkušnje?
To je bilo že leta 1980. Poskušal sem nekaj mesecev, a hitro ugotovil, da ne deluje. Zobje so se mi začeli majati. Ne gre. Tudi pomorščaki ne preživijo z morsko vodo.

Ste še kaj posebnega poskusili?
Marsikaj. Takrat ni bilo nič napisanega in sem eksperimentiral na sebi. Potem sem hitro ugotovil, da moraš jesti in piti, kar ti je všeč, pa čeprav je to čokolada ali svinjska pečenka. Nekateri guruji pravijo, da je prava le vegetarijanska prehrana. Seveda je, za tistega, ki mu to ustreza. Če pa nekdo je korenje in pri tem misli na pečenko, je zgrešil poanto. Menim tudi, da preveč verjamemo multinacionalkam in to kupujemo, čeprav ne deluje. Osnova je pač voda in izotonični napitek.

Pa so zdaj tekači zaradi teh napitkov hitrejši?
Kje pa. Pred 30 leti smo tekli bolje, čeprav imajo zdaj vse na razpolago, takrat pa sem vedel le za vodo in kokakolo. Od Aten do Šparte vsake štiri leta preteče nekdo v 24 urah. Mi smo konstantno tekli pod 24 ur.

Zakaj med tekom tako krožite z levo roko?
Ker sem pogosto tekel šestdnevne krožne teke z walkmanom, ki je bil težak kot cegel. Držal sem ga v desni roki in nisem vedel, da bodo takšne posledice. Potem pa čez pet let ugotovim, da je leva roka višja kot desna. Žena je izmerila, da za tri centimetre.

Kaj menite o tem, da novodobni tekači skorajda ne morejo več brez sodobnih pripomočkov in predvsem brez slušalk v ušesih?
To je zame brez zveze. Na štartu samo piska. Saj sploh ne slišiš več štartne pištole. Včasih smo bili brez ure in smo le poslušali svoje telo. Zdaj so pa vsi priključeni na aparate, ki jim govorijo, kako hitro naj grejo. Ti množični maratoni so kot tekaški skupinski seks. Vsi se gnetejo za čim boljši položaj in ne veš, kdo te od zadaj poriva. Od tega nimaš nič.

Ste od nekdaj raje tekli sami?
Navadil sem se biti samotar. Tekel sem čez Ameriko, večinoma sam. Nekateri pač čakajo nekaj let, da jim uspe dobiti vstopnico za maraton v New Yorku, ampak meni lahko plačaš, pa tja ne bom šel.

Zakaj tek, zakaj ne kolo?
Moja zadnja plat nima sinergije s sedežem. Zadnjica se ni mogla navaditi in zato sem vsa kolesa podaril. Vozim le kolo eliptigo, s katerim lahko dopolnjuješ tekaški trening in je primeren predvsem, kadar si poškodovan.

Vsak tekač mora kdaj zaviti s poti zaradi velike potrebe. Ste imeli veliko slabih izkušenj s tem?
Nobenih. Tri celine sem pretekel. Samo pri teku čez ZDA sem šel enkrat na veliko potrebo, sicer pa nikdar. Tečem lahko 30 ur, ne da bi jedel. Še na malo potrebo ni treba.