Urban Praprotnik je z ženo Jasmino med drugim pretekel maraton v Atenah, zraven pa je bil (v vozičku) tudi njun štirimesečni sin Oskar. Foto: Žiga Okorn
Urban Praprotnik je z ženo Jasmino med drugim pretekel maraton v Atenah, zraven pa je bil (v vozičku) tudi njun štirimesečni sin Oskar. Foto: Žiga Okorn

Nimam težav s slabim vremenom. Za šalo rečem, da se vreme ne skisa na nebu, ampak v naših možganih. Ne imejmo skisanih možganov, ampak raje izkoristimo vsako vreme, tudi dež ali sneg.

Urban Praprotnik
Urbani tekači vas vabijo, da se jim pridružite. Tudi če ste začetnik. Vsak torek in četrtek se v Tivoliju ob 18. uri dobijo lahkotneži, ob 19. uri pa težavneži. Foto: Tomaž Škorjanc

Kdor teče dve uri polmaraton, ga sicer teče pol ure počasneje od tistega, ki teče uro in pol, ampak to morda pomeni tudi pol ure več užitka.

Urban Praprotnik
Med tekom večinoma ne gleda na uro. Ne zanima ga čas teka, ampak predvsem to, da v teku uživa. Foto: Tomaž Škorjanc

Dobra tehnika nam omogoča, da tečemo bolj elastično in se počutimo lahkotneje. To opažam tudi pri sebi. Če tečem pravilneje, se počutim pet kilogramov lažjega.

Bergant se pripravlja na maraton v Parizu

Nekoč je bil atlet, tekel je na 400 in 800 metrov. Potem ga je premamil rekreativni tek. Teorijo, ki jo je osvojil na Fakulteti za šport, je želel prenesti v prakso. Danes velja za enega najuspešnejših mentorjev rekreativnih tekačev in za človeka z zelo pozitivno energijo, s katero premaguje vse težave. Tudi zadnjih pet kilometrov maratona, ko noge ne ubogajo več in je telo izmučeno, si reče: "Hvaležen sem, da lahko tečem še teh pet kilometrov. Mnogo ljudi nima tega privilegija."


Koliko tekačev trenira pod vašo taktirko?
V Ljubjani imamo redne treninge, ki se jih udeležuje med 80 in 100 ljudi, poleg tega pa že šesto leto organiziram tekaške delavnice. Obiskujemo tudi tabore in rekreativne dogodke, ki nas povezujejo. 13. oktobra gremo na Ptuj. S tekači sem v stiku tudi tako, da jim enkrat na teden pošljem spodbudno misel, ki se mi utrne.

Kakšna je bila zadnja misel tedna?
V različnih okoliščinah, v katerih se vsak od nas trenutno nahaja, lahko izberemo, ali so nam te naklonjene ali ne. A le z naklonjenostjo okoliščinam, v katerih smo, imamo možnost dobro izkoristiti današnji dan.

Torej, v vsaki stvari moramo najti nekaj dobrega. Tekači ste tudi sicer bolj nagnjeni k pozitivnemu razmišljanju, kajne?
Res. V ozadju je en razlog. Rekreativni tekač je človek, ki se zna odločiti, da bo nekaj naredil in s tem izbral boljšo rešitev. Ko izbiraš bolje in aktivnejše rešitve, lahko na prihodnost gledaš bolj pozitivno.

Verjetno vas niti slabo vreme ne ustavi, da ne bi tekli?
Nimam težav s slabim vremenom. Za šalo rečem, da se vreme ne skisa na nebu, ampak v naših možganih. Ne imejmo skisanih možganov, ampak raje izkoristimo vsako vreme, tudi dež ali sneg. Za vsaj polurni sprehod ali tek. Težko nam bo hladno, mišice delajo in nas ogrevajo.

Koliko pravih maratonov se lotite vsak leto?
Enega, dva, največ tri. Letos sem bil na Dunaju, in to bo edini, kajti čez slab mesec bomo dobili v našo družino novo članico.

Kateri tuji maratono so vam zlasti ostali v spominu?
Berlinski. Ravno to nedeljo je bil. Priporočam. Dobro je organiziran. Bil sem tudi v Atenah. Zraven je bila žena Jasmina, v vozičku pa sva imela štirimesečnega sina Oskarja. Skupaj smo pretekli 42 km. Tekla sta tudi moja mama in tast. Več generacij skupaj, torej.

Kakšen je vaš rekord v maratonu?
Dve uri in 58 minut v Trstu, kjer je vsako leto maja tudi čudovit maraton. Potrudil sem se, da sem se spustil pod mejo treh ur. Sicer se ne trudim teči čim hitreje, ampak se raje trudim, da uživam.

Pa vseeno, kje je tista meja v maratonu ali polmaratonu, pri kateri lahko rečemo, da je nekdo res dober rekreativni tekač?
Te meje postavljamo ljudje. Vsak po svojem okusu presojamo, kaj je dobro in kaj slabo.

Pa vendar - če nekdo 21 km preteče v dveh urah, je to drugače, kot če v uri in pol ...
Še vedno vztrajam, da je zelo dober rekreativni tekač tisti, ki zelo uživa med tekom. Ne glede na čas, ki ga doseže. V resnici: kdor teče dve uri polmaraton, ga sicer teče pol ure počasneje od tistega, ki teče uro in pol, ampak to morda pomeni tudi pol ure več užitka. Vsak naj izkoristi okoliščine in jih obrne sebi v prid.

Kakšne napake delajo tekači?
Večina rekreativnih tekačev se ne zaveda, kako tečejo. Resnica je drugačna od tistega, kar mislijo. To pokaže počasni posnetek s kamero. Opazijo se osnovne napake, ki jih večina dela. Korak je preveč raztegnjen, zato pride do udarjanja ob peto in obremenimo preveč kolena in kolk. Več je zaviralnih sil, kar oteži tek. Na drugi strani nam dobra tehnika omogoča, da tečemo bolj elastično in se počutimo lahkotneje. To opažam tudi pri sebi. Če tečem pravilneje, se počutim pet kilogramov lažjega.

Jure Robič je rekel, da je lahko kolesaril hitreje, kadar je razmišljal o pozitivnih stvareh. Je pri teku podobno?
Seveda, to je zelo pomembno. Kadar tečem, velikokrat razmišljam o hvaležnosti. Hvaležnosti, da lahko tečem. Tudi, kadar sem utrujen. Na maratonu je jasno, da zadnjih pet kilometrov rečeš: joj, a še to? Takrat se zalotim, da je to napačno razmišljanje. Hvaležen sem, da lahko tečem še teh pet kilometrov. Mnogo ljudi nima tega privilegija.

Kakšno imate ceno treninga s snemanjem?
Ponujam individualni trening, ki stane 30 evrov, tekaška delavnica pa traja tri ure. Pride več ljudi, okrog 15. Posnamem vsakega in skupaj odpravljamo napake. Svetujem tudi pri obutvi, kako izbrati primerno. Takšna delavnica s predavanjem in analizo tehnike stane 25 evrov. Mislim, da je to dobro naložen denar, saj s pravo tehniko zmanjšamo tudi možnost poškodb.

Kaj pa trening urbanih tekačev, kot ste poimenovali vadbo?
Urbani tekači se dobivamo vsak torek in četrtek pred vhodom v bazen Tivoli. Vrata so odprta vsem. Ob 18. uri je trening lahkotnežev, ki lahko samostojno naredijo vsaj tri kilometre, ob 19. uri pa se dobimo težavneži. Tisti, ki želimo teči več. Trening traja uro in pol. Prva treninga sta brezplačna. Vsak lahko pride, da ugotovi, ali mu ta način vadbe ustreza.

Bliža se Ljubljanski maraton. Dušan Mravlje nam je o takšnih množičnih prireditvah nima dobrega mnenja, saj je preveč gneče, hrupa. Kaj menite vi?
Leto ima 365 dni. Po navadi tečemo sami in zakaj ne bi trikrat na leto teku dodali družabno not. Ne gre za zeko nasilno množičnost, razen morda na štartu, kjer je zelo glasna glasba. Vedno opozarjam organizatorje, da pretiravajo.

Kaj bi vi predlagali?
Bolje bi bilo, če bi vrteli bolj umirjeno glasbo, prijetnejšo za ušesa. Takšna bi tudi ustrezala psihologiji teka. Psihologija vzdržljivostnega teka je umirjena, ne divja. V Berlinu to dobro vedo in pred štartom je tam zelo sproščena, umirjena, vsekakor ne preglasna glasba. Sproščen lahko čakaš na štart. 42 kilometrov se ne da odteči na divji ritem. Svoj ritem najdemo takrat, ko smo umirjeni.

Svetujete tudi starejšim, ki šele spoznavajo tek ...
Se kdaj vprašamo, koliko ljudi v Sloveniji zares teče? Le dva odstotka! Tek ima številne dobre učinke, in škoda je, da jih ne teče več. Vredno je poskusiti. V sredo, 2. oktobra, v okviru festivala za tretje življenjsko obdobje vse vabim na predavanje z naslovom 'Naučimo se bolje teči'. V Cankarjevem domu ob 10. uri. Trajalo bo okrog 40 minut. Naslednji dan, v četrtek, vabim ob 17. uri na trening teka za netekače, na katerem med drugim razložim, kako se lotiti vadbe, da ne bo negativnih izkušenj.

Nimam težav s slabim vremenom. Za šalo rečem, da se vreme ne skisa na nebu, ampak v naših možganih. Ne imejmo skisanih možganov, ampak raje izkoristimo vsako vreme, tudi dež ali sneg.

Kdor teče dve uri polmaraton, ga sicer teče pol ure počasneje od tistega, ki teče uro in pol, ampak to morda pomeni tudi pol ure več užitka.

Dobra tehnika nam omogoča, da tečemo bolj elastično in se počutimo lahkotneje. To opažam tudi pri sebi. Če tečem pravilneje, se počutim pet kilogramov lažjega.

Bergant se pripravlja na maraton v Parizu