Etiopijec Sisay Lemma je v nedeljo z izjemnim časom 2:04:58 močno popravil rekord proge in Zalokar se boji, da utegne miniti še kar nekaj let, preden bo kdo tekel še hitreje, a seveda to s seboj prinaša veliko dobrega: "Delnice Ljubljanskega maratona so porasle. Rekord bo pripomogel, da bodo želeli nastopiti tudi boljši tekači. Dogajalo se je, da najboljši niso želeli teči v Ljubljani. Še letos smo imeli primer, da sta šla dva atleta raje v Frankfurt, ker so večje denarne nagrade. Zdaj tekači vedo, da je proga v Ljubljani hitra in da je maraton dobro organiziran. Pričakujem več tekmovalcev iz tujine. Predvsem na 42 km bi bila lahko boljša udeležba, tu imamo še rezerve." Letos je na 42 km teklo 2.300 tekačev.

Kako do še večje prepoznavnosti?
Maratonski turizem je v razcvetu in tudi Ljubljana bi imela lahko še več od tega, vendar so določene omejitve. "Ljubljanski maraton promoviramo po Evropi, navzoči smo na sejmih, v revijah smo imeli oglase na Poljskem in na Finskem, pred leti tudi na Norveškem in Švedskem, vendar posebnega rezultata ni bilo, saj ne dobiš nazaj tistega, kar vložiš," pravi Zalokar. Znano je, da na velike maratone vabijo tudi tako imenovani Tour Operaterji, to so posebne agencije, specializirane za maratone: "Mi tega nimamo, saj ti operaterji poberejo 20 odstotkov provizije od štartnine. Ker v Ljubljani prijavnina ni tako visoka, se nam to ne bi izplačalo. Bodo pa to izzivi za nove generacije. Počasi se poslavljam in z menoj v prihodnjih letih celotna ekipa. Čas je za mlajše."

Odlično vzdušje tudi v drugi polovici maratona
Razumljivo je, da je zaradi izjemnega rezultata v nedeljo največ slave požel Sisay Lemma, delno tudi Kenijka Visiline Jepkesho, ki je poskrbela za ženski rekord. Ob tem pa vendarle ne gre spregledati nekaterih slovenskih uspešnih zgodb. Najhitrejša (slovenska) maratonka je bila Barbara Trunkelj, ki je v absolutni kategoriji s časom 2:50:11 osvojila osmo mesto. Bila je prva med tistimi tekačicami, ki se niso spustile pod 2:30. Najbolj se ji je v spomin vtisnil dogodek na 30. kilometru: "Neki gospod mi je povedal, da vodim med Slovenkami, dal mi je še rožico za srečo. Imela sem tudi svoje navijače na 35. kilometru. Bala sem se, da po polovici proge (tekači na 21 km in 42 km do dvajsetega kilometra tečejo skupaj) ne bo več veliko navijačev, a ni bilo tako. Res je bilo odlično vzdušje."

Gorska tekačica se odlično znajde tudi na ravnini
26-letna tekačica nima svojega kluba niti trenerja, načeloma je njena športna dejavnost še vedno na ravni vrhunske rekreacije. Za nastop na Ljubljanskem maratonu se je odločila šele deset dni pred preizkušnjo: "Do zdaj sem tekla bolj gorske teke, to mi bolj ustreza, rada imam gore, klance. Udeležila sem se tudi SP-ja v gorskem teku na 36 km z 2500 metri višinske razlike. Ker sem ambasadorka Salomona, so me prosili, ali bi pomagala na sejmu Tečem na Gospodarskem razstavišču. Ko sva se s prijateljem Urošem pogovarjala, mi je povedal, da gre na 42 km, in sva se dogovorila, da greva skupaj. Ker so bile prijave že zaprte, sem od enega izmed tekačev, ki se ni odločil za štart, dobila štartno mesto. Želja je bila teči pod 3:00, nisem pa si predstavljala, da bi lahko zmagala."

Že med tekom dobila rožico
Kar nekaj tekačev je precej nejeverno gledalo, ko so videli, da je v njihovi skupini tudi Barbara: "Do 21. kilometra so še mislili, da grem na polmaraton, potem so pa nekateri res kar dvakrat pogledali, kako da z njimi še teče ženska. Veliko komentarjev je bilo v slogu: vsa čast. Čas mi je zelo hitro mineval. Na okrepčevalnicah sem redno jemala hrano in pijačo, vzela sem tudi tri gele, na 10., 20. in 30. kilometru. Do 30. kilometra ni bilo prav nobenih težav, potem se je že poznala utrujenost in tudi ritem je padel." Letos je Barbara Trunkelj skupno pretekla približno 2.000 km, od tega zelo malo po ravnini. Tudi na ekstremnem teku na Grintovec se je preizkusila in bila druga, medtem ko je pred dobrim mesecem na teku na vrh planiške letalnice Red Bull 400 zmagala.

Lahko bi imeli posebno razglasitev za slovenske tekače
Ali je maraton po njenem mnenju zdrav? "Do neke mere je. Če upoštevaš regeneracijo, mislim, da ne bi smelo biti nič narobe. Če pretiravaš, pa gotovo ni zdravo. Dobrodošlo je tudi, da ti kakšen strokovnjak napiše program teka." O organizaciji Ljubljanskega maratona ima tekačica iz okolice Ivančne Gorice dobro mnenje, vseeno pa je opozorila na eno pomanjkljivost: "Super se mi zdi, da povabijo vrhunske tekače oziroma tekačice, to je odlično za prepoznavnost maratona v svetu. Vseeno pa bi bilo prav, da bi razdelili tekače v dva razreda. Mi se namreč težko primerjamo s profesionalci. Lepo bi bilo, da bi bila posebna razglasitev tudi za najhitrejše Slovence. Rok Puhar gre raje na 21 km, saj tam ni vrhunskih tekačev iz Kenije in Etiopije."

Puhar po poletni melanholiji spet našel motiv
Rok Puhar je res šel tudi letos na polmaraton, a predvsem zato, ker ga decembra čaka maraton v Valencii. Generalka je uspela, zmagal je z izidom 1:07:20: "Zelo sem vesel zmage. Po vseh težavah sem spet tam, kjer moram biti. Nisem še pokazal vsega, a v zadnjem mesecu sem se opazno dvignil." Za Puharjem je burno leto, poleti je bil na dnu, od septembra pa spet sodeluje s trenerjem Romanom Kejžarjem. Za njegove težave je, kot pravi, delno kriva tudi atletska zveza. "Niso se držali dogovorov. Decembra sem v Reggii Emilii tekel 2:17, predsednik AZS-ja mi je zagotovil, da grem s tem izidom na evropsko prvenstvo, a konec januarja so na spletu objavili, da norme veljajo od 1. 1. 2018 in moram teči 2:20:30. Ostal sem brez EP-ja, kjer sem meril vsaj na prvo trideseterico."

Puhar meni, da je trasa polmaratona malce predolga
Rok Puhar je sicer poskrbel za nekaj razburjenja med organizatorji, saj je zatrdil, da je bil polmaraton malce daljši od 21,0975 km: "Že leta 2014, ko sem poskušal postaviti slovenski rekord za mlajše člane, sem bil na 20. kilometru prepričan, da bo rekord moj. Šprintal sem, zadnji kilometer odtekel izjemno hitro, ura pa je pokazala 1:07:41. Trener Roman Kejžar ni mogel verjeti, da mi je zmanjkalo 20 sekund. V letih 2015 in 2016 zato nisem hotel teči, saj že takoj izgubiš 30 sekund, kar je slab občutek. V nedeljo je bilo spet lepo vidno: do 19. kilometra je kazalo, da bom šel pod 1:07, potem pa sem od 19. do 20. kilometra tekel precej slabše, 3:40, pa nisem spustil ritma, prav tako z 20. na 21. kilometer in tistih dodatnih 100 metrov, čeprav sem zadnji kilometer šprintal."

Gojko Zalokar: Rok se bo moral opravičiti!
Puhar, ki je bil na lanskem svetovnem prvenstvu edini slovenski predstavnik v maratonu, je torej prepričan, da je proga okoli 150 m predolga, najboljši dokaz pa je njegov izid na vmesnih časih, kjer je ves čas kazalo, da bo tekel pod 1:07. Gojko Zalokar obtožbe, da je polmaraton nekaj metrov daljši, kot bi moral biti, ostro zavrača: "Rok se bo moral opravičiti. To zahtevamo organizatorji in tisti, ki je uradno izmeril progo, saj ima proga certifikat in o dolžini ne sme biti dvoma. Le en ovinek smo morali zaradi gradbenih del spremeniti: tekači so z Drenikove namesto na Aljaževo zavili najprej na Verovškovo in takoj levo na Černetovo. Ampak trasa je zaradi tega kvečjemu za en meter krajša, ne daljša."