Mongol Rally 2017 bo za trojico, ki ima že veliko popotniških izkušenj, postal resničnost šele takrat, ko bodo zbrali okrog 10 tisoč evrov, zato ustanavljajo Humanitarno društvo Mongolija. Del zbranih sredstev bodo namenili društvu za zaščito živali Animal Angels, del pa bo šel Zvezi prijateljev mladine Slovenije. Reli, ki naj bi veljal za največjo avanturo na svetu, ima svoja pravila. Avtomobili imajo lahko največ do 1200 ccm, moštva nimajo nobene podpore in pomoči, zmagovalec pa ni deležen kakšne posebne časti, kaj šele denarne nagrade. Pogovarjali smo se z Anito Volčanjšek, ki bo med odpravo med drugim pisala blog.

Kako ste se našli z Alenom in Andražem in zakaj želite sodelovati na tem reliju, ki medijsko ni prav odmeven?
Poznamo se že nekaj časa, vsi trije smo popotniki, ki precej vandramo naokoli. Z Alenom sva nazadnje prepotovala Kavkaz, Andraž pa je tudi izkušen popotnik. Dobro se razumemo, smo za akcijo in hitro sklepamo odločitve. Všeč nam je koncept dobrodelnosti in avanture, ki zahteve po avtomobilu (ki ne presega 1200 ccm) še toliko bolj omogoča. Morda bomo v Slovenijo vnesli duh popotništva, dobrodelnosti in večjo prepoznavnost relija.
Potovanja so vaša strast. Kaj predvsem iščete?
Vse prihranke namenim novih krajem, z veseljem napišem kak potopis, poročilo, obiskujem festivale in pišem recenzije ... Predvsem me zanimajo ljudje, njihov način življenja, pa ne toliko v mestu, ampak v ruralnem okolju. Nas vsekakor druži velika ljubezen do tujih svetov, raziskovanja kultur, navad, ljudi, hrane, politike, zgodovine in umetnosti; fanta pa tudi zanimanje za avtomobile in motorje. Pomembno je, da smo navajeni na vse razmere; spanje in kuhanje v naravi nam ne povzročata težav.
Kakšne izkušenje ste dobili na Kavkazu?
Kavkaz je bil zelo zanimiv. Z Alenom sva se spoprijela s počasno birokratsko mašinerijo, na splošno bolj umirjenim tempom življenja, ki je morda za nas sprva malce čudaški. Vsi imamo izkušnje, ki smo si jih pridobivali predvsem med študijskimi leti, tako z letalom, vlakom, avtomobilom, nahrbtniki in kilogrami odvečne prtljage (predvsem jaz). Na reliju ne vidim problema glede spanja. Navajeni smo postaviti šotor, poiskati hostel ali povprašati domačine. Tudi spanec pod krošnjami dreves je bil pogost. Prepotovali smo celo Evropo, del severne Afrike, del Azije. Midva z Alenom sva bolj osredotočena na vzhodno Evropo in Balkan, medtem ko Andraža zanima Zahod. V prihodnosti me čaka še Islandija s prijateljico Uršo, potem pa bom razmišljala o obisku Južne Amerike. Trenutno je vse v znamenju Mongolije. Zbiramo objave, ustanavljamo humanitarno društvo, začrtali smo že okvirno (sicer grobo) pot potovanja ...

Kje začnete, po katerih državah vas bo vodila pot do Mongolije?
Za zdaj je pot še grobo začrtana. Uradni štart je sicer v Londonu, ampak mi bomo pot začeli kar v Sloveniji. Potem čez Kavkaz, čez različne "stane" (Tadžikistan, Kazahstan ...), morda Iran. Odvisno tudi, kako se bo izšlo z vizumi in zahtevami, ki jih imajo posamezne države. Kmalu se bomo osredotočili na birokracijo. Zdaj čakamo, da se uradno potrdi naše društvo - Humanitarno društvo Mongolija. Dobro je, da imamo vsi trije iste cilje, smo prilagodljivi, tako da se ne bomo prepirali glede vožnje čez posamezne države.

Na pot boste šli z golfom. Predvidevam, da vi pri tem niste imeli veliko izbire, ampak je tako odločil Andraž, ki je mehanik. Je golf že izbran? Kaj je ključno pri nakupu?
Soglasno smo se odločili, da se na pot odpravimo z golfom 2. Naju z Andražem na ta avto vežejo lepi spomini. Vrsto let smo ga imeli doma in kot otrok sem v njem preživela veliko časa. Super je, da soglašamo tudi pri stvareh, ki so na videz nepomembne, ampak golf je precej reprezentativen, zato smo bili že na začetku usklajeni. Fanta hodita na oglede potencialnih golfov, za zdaj še vedno iščemo ustreznega. Pomembno je, da je dobro ohranjen in lepe barve (šala) ... Toliko lahko rečem jaz. Andraž in Alen se spoznata, na barvo se ne bosta ozirala, skupaj z Andraževim očetom ga bosta pregledala, popravila, "dopolnila" ...

Imate vloge že povsem razdeljene? Boste na primer vi kuhali in skrbeli za objave na Facebooku, Alen spekel kakšno meso na žaru, Andraž kot mehanik skrbel za avtomobil ...
Lačni ne bomo, vsaj na začetku ne. Alen je odličen kuhar, ki iz nič ustvari odlično pašto ali juho. Jaz bom predvsem prala oblačila in pisala blog, potopis ... Andraž je multipraktik, predvsem pa bo skrbel za nemoteno delovanje avtomobila. Seveda je to začetni načrt, zagotovo se bodo vloge mešale, saj gre za potovanje, kjer je potrebno veliko prilagodljivosti in pripravljenosti za vsa dela.

Kakšne nevarnosti vas čakajo na takšni avanturi? Se morda najbolj bojite, da se avto popolnoma pokvari? Najbrž je potem dirke konec ...
Razmišljamo pozitivno, to je pomembno. Verjamemo, da nam bo uspelo, tako pri sredstvih, pomoči dvema slovenskima društvoma in sami poti. Nevarnosti so. Malo smo se že pozanimali pri paru, ki se je na podobno pot odpravil pred dvema letoma. Ampak njun pozitiven pogled na preteklost (četudi sta iskreno spregovorila o dogajanju na posameznih državnih mejah, birokraciji, ljudeh ...) nas je takoj okužil in smo soglasno rekli: ja, gremo, moramo iti. Strahu za zdaj še ni, vse še poteka, avtomobila še nimamo. Znašli se bomo, to vem.
Se dobro poznate, da se lahko odpravljate na takšno avanturo? Nenehno boste tiščali skupaj, nevarnosti za resen prepir bo veliko ...
Poznamo se že nekaj let; midva z Alenom sva že od začetka poznanstva velika prijatelja. Pozneje sva spoznala še Andraža, s katerim smo se takoj ujeli. Meni se zdi pomembno, da nas druži takojšnja pripravljenost na vse, da ne "cincamo", si ne izmišljujemo, ne kolebamo. Na pot greš ali pa ne. Vmesne poti ni. To mi je všeč pri ljudeh; takojšnja odzivnost, interes, brskanje za informacijami, fleksibilnost ... Vedno, ko vprašam Alena, ali kam greva, je odgovor: seveda. In potem greva, kmalu in brez pregovarjanja. Vsi trije smo prilagodljivi in pripravljeni na morebitne zaplete, vendar zdaj, za računalnikom, lahko teoretiziram in špekuliram. Na sami poti bo drugače, stvari se bodo dnevno spreminjale, zapletale in razpletale ... Jaz sem bolj temperamentna, hitro se razjezim, pa tudi hitro pomirim. Smo pa vsi iskreni in si stvari povemo v obraz. Najbrž bo prihajalo do prepirov – pot je dolga, čakajo nas vročina, dnevi brez hrane, pa tudi vode, morda kdaj zataji navigacija, avto -, sem pa prepričana, da bomo morebitne zaplete reševali sproti in jih tudi hitro rešili.

Koliko denarja morate zbrati, da boste šli na pot?
Okoli 10.000 evrov. Del tega zneska bomo namenili v humanitarne namene. Sredstva bomo začeli zbirati, ko bo ustanovljeno naše društvo, Humanitarno društvo Mongolija.
Odločili ste se, da boste tudi zbirali denar za človekoljubne projekte. Kaj točno imate v mislih?
Odločili smo se, da del zbranih sredstev namenimo društvu za zaščito živali Animal Angels. Na naši FB-strani (Mongol Rally – Slovenian Mission Possible?) tudi pomagamo pri delitvi objav zapuščenih štirinožcev, ki iščejo dom. Del sredstev pa bo šlo Zvezi prijateljev mladine Slovenije.
Koliko časa naj bi trajala avantura?
Mesec in pol do dva.
Se avantura v Ulan Batorju za vas konča, ali nameravate voziti še nazaj?
Z avtom nazaj ne bomo šli. V poštev pride transibirska železnica, letalo ... Nismo se še veliko pogovarjali o poti nazaj, gledamo naprej.
Pravite, da boste hranili ulične živali. Boste imeli res s seboj dovolj hrane, saj je na takšnih avanturah pogosto že za ljudi premalo hrane ...
Na Balkanu je velik problem s številom zapuščenih, ob glavnih cestah tavajočih živalih. Tako da - na začetku ne bo problema, hrano, ki jo bomo nesli s sabo, bomo lahko razdelili že na samem začetku poti. Kolikor sem zdaj opazila na Kavkazu, število zavrženih živali ni tako veliko; seveda bomo skušali količino hrane (predvsem briket, zaradi obstojnosti) nekako pravično razdeliti po državah. Seveda bo na neki točki zalog zmanjkalo; kje se bo dalo, bomo zaloge obnovili. Vem, kakšno je stanje na Balkanu, veliko sem potovala po tamkajšnjih vaseh; skupaj s prijateljico, ki rešuje pse in mačke v Bosni, sva na poti do Srbije puščali hrano ob glavnih cestah, kjer so bili tropi psov.
Kako komentirate prepoved hranjenja živali v Ljubljani?
V Ljubljani za zdaj in na srečo še ni problemov s številom zavrženih živali. Da se lahko hranijo zgolj veverice in ptice (pa še to na območju Tivolija), je druga zgodba. Stanje po slovenskih vaseh – glede do odnosa do živali - je žal drugačno, četudi prepogosto skrito očem.