Za nastop na Ljubljanskem maratonu se je odločila teden dni pred prireditvijo, ključno vlogo je odigral njen mož, ki jo je povabil, da bi skupaj odtekla polmaraton. Svojo zgodbo je Ana Cergolj Kebler opisala na svojem profilu na Facebooku.

Samo počasi! Še počasneje! Uživaj!
Mož ji je v prvih metrih nedeljskega teka na dušo položil tudi ključno "pravilo preživetja": "Prvih 10 kilometrov mi je govoril samo eno besedo: počasi, Anki, počasi. Še počasneje. Drži tempo in se ne zmeni za svoje nestrpne noge. Uživaj!"

In res je Ana vse bolj uživala. Mož je imel težave s poškodbo, sama pa je kar letela: "Vsak meter sem uživala, sploh nisem vedela, da tečem, ampak samo, da je sonce in da z navijači praznujemo en fantastičen praznik. Na 18. kilometru me je prešinilo: o ne, samo še tri kilometre in bo tega konec. Kakšna škoda!"

In nato – predrzna ideja: "Kaj pa če bi potegnila na 42 km?"

Kako vendar brez gelov in pametne ure?
Kmalu jo prešine, da ideja morda ni bila najboljša: "Za 42 moraš imeti gotovo gele, pa kompresijske 'štumfe' in pametne ure, ki ti povejo, kako hitro je treba iti in vse, kar pač še povejo. Jaz pa v enih salomonkah, zguljenih od Rožnika, ki sploh niso za asfalt. Morda sem spregledala svoje meje?"

V trenutku, ko se progi na Tržaški cesti razcepita (21-kilometrska zavije levo in čez nekaj sto metrov sledi cilj na Kongresnem trgu, medtem ko gre 42-kilometrska desno), jo za daljšo razdaljo dokončno prepričata tekačici z zelenima štartnima številkama: "Saj si še čisto spočita, kar pojdi na 42! Bog ve, kje boš drugo leto. Zavila sem na 42. Kar bo, pa bo."

Glava mora biti glavna
Malo pred 30. kilometrom so bile noge že močne utrujene, zato si je privoščila nekaj metrov hoje. "Noge niso hotele več nazaj v tek, ampak vedela sem, da do cilja ne bom mogla hoditi. Naredila sem načrt – hodim samo, ko na postajah za okrepčilo pijem. Spomnila sem se, kaj sem rekla hčerki na zadnjih kilometrih okoli Ljubljane – ko se ti zdi, da ne moreš več, je čas, da glava ukazuje nogam. Glava mora biti glavna. Tako lahko prideš do konca. Čas je, da sem upoštevala svoj nasvet."

Na 35. kilometru so ji novih moči vlili navijači ob progi: "Ko sem prišla mimo, jih je vse več zaklicalo bravo, punce. Tekla sem mimo natreniranih mišičnjakov, ki so začeli hoditi. Noge so me pekle. Ampak če zdaj odneham, sem si rekla, moram še vedno priti na cilj – nimam telefona, ključev od avtomobila. Vse sem pustila pri možu. Malo bom še tekla, si rečem. Itak ne poznam tega dela Ljubljane, drugače kot po progi sploh ne znam priti v center."

Za najhujše trenutke je imela preprosto strategijo: "Če bom premikala noge, bo slej ko prej prišla odštevalna tabla za en kilometer manj. Če bom dovolj dolgo premikala noge, bo slej ko prej prišel cilj."

Na čuden način bolečine ni več čutila
Ko je prebila maratonski zid, je bilo spet lažje. "Kdo odneha na 39. kilometru? Vem, da me noge bolijo, ampak na čuden način je bolečina odmaknjena. Enakomerno počasi tečem. Zadnjih 15 km imam rutino. Na postajališču popijem lonček vode, eno mandarino in eno kocko sladkorja. Po vsaki hoji pri postaji gredo noge težje nazaj v tek. Samo še malo."

In zmogla je vse do cilja. "Komaj dojemam. Ali je sploh lahko tako lepo? Zadnji kilometer se režim in izgubim glas od vzklikanja z navijači. Wuuuhhhuuuu! Morda bom še kakšen maraton pretekla na čas, z geli in pametno uro, ki mi bo diktirala tempo – tega sem pa na čisto ljubezen, hvaležnost in veselje. Na preprogi pred ciljem mi skupina navijače kliče 'tukaj je, tukaj je'. Pogledam, kaj mi kažejo. Ob progi stoji on in me čaka. V cilju mi tečejo solze. Objamem gospo, ki mi okoli vratu obesi medaljo. Trdno me stisne v objem. Tako lepo je."