Kot je v pogovoru za spletno stran kineziologija.si pojasnil Jurak, raziskovalna skupina z ljubljanske fakultete deluje v več mednarodnih projektih, ob katerih strokovnjaki primerjajo telesno dejavnost otrok po svetu. "Izkazalo se je, da so naši otroci eni najbolj gibalno dejavnih na svetu, o čemer so poročali tudi številni tuji mediji," je povedal Jurak.

Pri tem je poudaril, da si je Slovenija najvišjo oceno prislužila na področju šole, saj je bil slovenski šolski sistem z vidika zagotavljanja telesne dejavnosti otrok ocenjen z oceno A (najvišja možna ocena je A+).

Vse vendarle ni idealno
Vzrok za to so po njegovem mnenju trije dejavniki: "Šola vsem otrokom zagotavlja pouk športa, čeprav še vedno ne dosegamo priporočila Sveta Evrope, ki govori o tem, da bi morali otroci vsak dan imeti v šoli po eno šolsko uro telesne dejavnosti. Predvsem zaradi projekta Zdrav življenjski slog, ki je tretjini osnovnošolcev v Sloveniji v preteklih letih omogočil dodatno uro ali dve telesne dejavnosti v šoli, si je Slovenija prislužila oceno A. Svoje je k visoki oceni prispeval sistem SLOfit, ki omogoča boljše načrtovanje in prilagajanje pouka športa. Ocena pa je tako visoka tudi, ker pouk športa v glavnem izvajajo univerzitetno izobraženi profesorji, ki zagotavljajo visoko kakovostno raven pouka."

Kot še ugotavlja Jurak, to vpliva tudi na vrhunske športne rezultate. Ker so slovenski otroci zmogljivejši od vrstnikov po svetu, "lahko iz manjše populacije sploh dobimo toliko športnikov, ki se lahko kosajo z drugimi vrstniki na svetovni ravni". Smernice telesnega fitnesa šolske populacije kažejo na večji napredek slovenskih deklet v vrhunskem športu. "Pri fantih pa bo zelo pomembno, kakšen delež se jih bo odločil za nogomet. Če bo nogomet izrazito prevladal, potem bomo imeli precej manj vrhunskih športnikov v drugih športih."

Fantje na nižji ravni kot leta 1990
Večina analiz izhaja iz t. i. športnovzgojnih kartonov, ki jih slovenske šole uporabljajo že 30 let. Ti kažejo, da so slovenski fantje med 7. in 18. letom starosti trenutno na 1,7 odstotka nižji ravni kot leta 1990, dekleta pa na 4,1 odstotka višji, medtem ko so v različnih bolj podrobnih starostnih kategorijah odstopanja tako navzgor kot navzdol. "Nastale spremembe skušamo pojasnjevati z različnimi ukrepi izobraževalne politike v preteklih 30 letih, kot so povečanje ali zmanjšanje ur športne vzgoje, selektivno uvajanje razširjenega interesnega programa športnih dejavnosti, povečevanje ali zmanjšanje normativa dijakov v vadbenih skupinah, vključevanje ali izključevanje športnih pedagogov v različnih triletjih ter razvoj ali stagnacija gmotnih razmer na različnih ravneh šolanja."

Podoben sistem spremljanja gibalnih dejavnosti kot Slovenija ima po Jurakovem mnenju le še Južna Koreja, a so podatki tam tajni, saj je sistem namenjen vojaškim potrebam. "So pa začeli sistem pred tremi leti vzpostavljati na Madžarskem, prav tako so ga vzpostavili na Portugalskem, kjer pa ni tako razširjen. Ključna prednost slovenskega sistema pred vsemi temi je, da je zelo racionalen, tako časovno kot finančno," je še dodal.