Mila Kovačević, ki že tri leta živi Ljubljani in je zadnje leto na doktorskem študiju na Fakulteti za farmacijo, se je nekoč ob omembi maratona prijela za glavo, včeraj pa ga je zmogla brez večjih težav. Počasi in v svojem ritmu. "Nič se mi ni mudilo, namesto na uro sem gledala okrog sebe in opazovala pestro dogajanje. Ves čas so bili ob progi ljubitelji teka in to me je navdušilo. Res ste športni narod, tudi iz moje tekaške skupine sem imela veliko navijačev, ki so z mano odtekli kakšen kilometer, tako da ne gre le za mojo osebno zmago. Res sem zadovoljna, uživala sem. Ko sem septembra zbolela, je bilo videti, da je projekt neizvedljiv, zato sem se raje prijavila na 21 km. A moj tekaški trener mi je vseeno svetoval, da poskusim na 42 km. Ne zavedamo se, kako je telo močno in česa vsega smo sposobni. Nekoč bi se ob omembi maratona prijela za glavo, danes pa vem, da je vse mogoče. Na drugačen način gledam na to razdaljo."

Postanek in nekaj hoje pri okrepčevalnicah
Kot pravi, kakšne krize ni občutila. "Sploh ne. Ko sem bila na startu, sem si še enkrat rekla, da bom hodila, če bom zelo utrujena. Ustavljala sem se na okrepčevalnicah, se za minuto ali dve malo sprehodila in potem nadaljevala. Prva polovica je minila izjemno hitro, pa tudi druga, ko smo tekli po številnih ulicah, ki jih prej nisem poznala. Na progi nikoli nisem bila sama, to mi je zelo pomagalo, sploh proti koncu, ko sem bila vse bolj utrujena." Koliko treninga mora povprečen rekreativni športnik vložiti, da preteče maraton? "Tečem že nekaj let, letos pa sem trenirala največ štirikrat na teden. Posebnega programa nisem imela, malo sem tudi kombinirala s planinarjenjem. Med vikendi sem šla na dolge teke, to je nepogrešljiv trening pri pripravi na maratonsko razdaljo."

Na startu spet "veličastnih pet"
Tudi letos je bilo na startu pet tekačev, ki so zraven že od prvega Ljubljanskega maratona (leta 1996) in niso izpustili niti ene prireditve. Najhitrejši med njimi je bil Peter Macuh (4:08:15): "Letos sem se kar v redu pripravil, kolikor je to pač služba dopuščala. Mi je pa nekoliko primanjkovalo dolgih tekov, kar se je občutilo v drugi polovici, pa čeprav se vsako leto udeležim dveh stomiljskih preizkušenj in še kakšne na 100 km ali 60 km." Macuh opaža, da je zanimanja za maratone manj kot sredi prejšnjega desetletja: "Udeležba je padla, podobno je pri ravninskih tekih opaziti tudi drugje po svetu. Morda bi lahko k večji udeležbi prispevali tudi organizatorji. Letos za prijavljene ni bilo tekaških majic in jih je bilo treba posebej kupiti. Kot da bi sledili Berlinskemu maratonu, v smislu višanja startnin in ponuditi čim manj (smeh). Pa mene to niti ne moti, saj bi se prijavil v vsakem primeru."

Začetek je najtežji
Za nedeljske teke (42, 21 in 10 km) je bilo skupaj prijavljenih 10 tisoč tekačev, nastopilo jih je nekaj več kot osem tisoč, saj je nekatere ustavila vremenska napoved. A vreme je bilo na koncu prijetno, nam je povedala vodja programskih projektov na MMC-ju Klavdija Kopina, ki se je prvič lotila polmaratonske razdalje: "Zjutraj sem pogledala skozi okno, deževalo je, rekla sem si: kaj mi je tega treba? Nisem med tistimi, ki nestrpno pričakuje začetek tekme enkrat, ko se postavi na start. In tudi tokrat je bilo tako. Dogajanje okoli sebe na startu spremljam zelo mirno. Zame je vedno najtežji začetek, pravi občutek za tek se pojavi po kakšnem četrtem kilometru, ko 'padem' v ritem. Ker je bil to moj prvi polmaraton, sem se pripravljala nanj tudi tako, da sem šla nekaj dni prej brskat po spletu, kakšen je spodoben čas, da ga preteče začetnik. In ta čas se je vrtel med dvema urama 10 minut do dveh ur in 20 minut."

Dan potem brez bolečin po stopnicah
"Nisem si predstavljala, da bom sploh odtekla vseh 21 kilometrov, kaj šele, da bo šlo tako gladko, saj v zadnjih dveh mesecih nisem posvečala toliko pozornosti treningu teka. Tu se je pokazalo, kako pomembna je konsistenca skozi celo leto, pri čemer gredo vse zasluge mojim sotekačem in trenerju pri KinVitalu, kjer se udeležujem tekaških vaj. V veliko pomoč pa so bili tudi navijači ob progi in na koncu celo vreme. No, pravi končni rezultat pa pokaže tudi naslednji dan, ko brez večjih bolečin normalno prikorakaš v službo."

Od Golice do Challeta Salleta
Ob tem je kot nekdanja dolgoletna MMC-jeva poročevalka s koncertov priznala, da je ob progi doživela bolj barvit nabor glasbenih zvrsti, kot ga je bila vajena: "Kdo bi si mislil, da se ljubljanska okrožja tako delijo po glasbenih preferencah ob navijaških vzklikih. Od godbe pri Ruskem carju in Golici do godbe na pihala v Kosezah. Vmes pa še 'alternativni odri', kjer niso manjkali ne Čuki, ne Mambo Kingsi niti ne Challe Salle. Ob tem pa se je zvrstila še marsikatera ponarodela viža, ki je ne sama ne Shazam ne prepozna."

Prava tekma se odvija v glavi
Izkušnja s polmaratona jo bo spremljala še nekaj časa: "Tek zame ni tekma za rezultat, gre bolj za testiranje zgornjih mej lastne zmogljivosti. Tako fizičnih kot psihičnih. Prava tekma se odvija v glavi. Zmagaš zgolj, ko začneš poslušati telo in nehaš bežati pred sabo. V nasprotnem primeru kaj kmalu pristaneš ob cesti. Seveda je na koncu lepa potrditev, da lahko pretečem 21 kilometrov. To te napolni z neko posebno energijo. Da ti lep odmerek za krepitev samozavesti. Še lepše je, ko pritečeš v cilj in lahko svoje občutke deliš z najbližjimi. To je zame čar tovrstnih tekov. Če sem pred leti nastopila na 10 km in se mi je zdelo nemogoče, da bi kdaj pretekla dvakrat daljšo razdaljo, se mi zdaj ne zdi več tako neizvedljivo, da bi se lotila maratona. A naslednje leto zagotovo še ne."