Pomembno je, da to počnemo na zdrav način. Ni vsak tekaški korak pravilen kot tudi ni vsak dodaten kilometer koristen. Med tistimi, ki jih imata ogromno, sta triatlonec Miro Kregar in tekaški trener Urban Praprotnik.
2.500 km na leto pretečeta, Miro je v tridesetih letih, če seštejemo vse kilometre, okrog Zemlje pretekel enkrat in pol. "Tek je dokaj stresen, še posebej če tečemo veliko in zelo hitro. Če tečemo le 20 minut vsak dan, poškodb ne bo. Če tek kombiniramo z drugimi športi, je manj nevarnosti poškodb, pa še telo se razvija kompletno. Recimo, pri teku mišice rok ne delajo, na kolesu pa. Kolo je manj stresno kot tek," meni Kregar.
Zakaj potem sploh teči? "Ker po treningu telo pride v fazo počitka, v kateri sproža tiste hormone, ki nam pomagajo, da se telo umiri. Zato tek deluje protistresno. Le količino moramo premišljeno dozirati. Tek je torej nedvomno zdravilo, le odmerek je pomemben: premalo ne pomaga, v preveliki količini pa je lahko strup," slikovito ugotavlja Urban Praprotnik, ki začetnikom svetuje, naj tečejo manj, kot zmorejo. "Preobremenjenost mišic, tetiv in sklepnih vezi se namreč pokaže šele po treningu, naslednji dan ali še pozneje. In potem tek razumemo kot mučenje. Pa sploh ni treba, da je tako."

Pravilne tehnike se naučimo bosi
Pomembna je tudi pravilna tehnika. Urban Praprotnik: "Teoretično je najbolje teči tako, da stopamo na prvi del stopala, ne na peto. A če imamo šibka stopala, meča ali Ahilovo tetivo, potem tega nismo sposobni, sploh ne na daljše razdalje. Zato je za bolj kakovosten tek potreben razvojni proces. Marsikdo misli, da telo kar samo izbere optimalno tehniko teka. A to ne drži: mišice želijo delati čim manj, zato je tek popustljiv in vodi v tipične napake, ko gre za raztegnjen korak pred seboj, za udarec na peto, za večje popuščanje v kolenih ali kolkih, s tem pridejo tudi težave."
Miro Kregar: "Pravilne tehnike se je najlažje naučiti tako, da sezuješ obutev in tečeš bos po progi ali travniku. Ko tečeš bos, tečeš pravilno, nihče ne bo tekel tako, da najprej stopi na peto. Nato se obuješ in z enako tehniko tečeš naprej. To je nato pravilno gibanje."
Tekaške nasvete z veseljem deli tudi nekdanji tekač, zdaj pa profesor na fakulteti za šport Branko Škof, ki pravi, da "je želja po prehitrem napredku tista največja nevarnost za vsakogar, ki se začne ukvarjati z vzdržljivostnimi športi, ki želi doseči v kratkem času preveč. Potem prihaja do poškodb, razočaranj, nekateri obupajo, se morda znova vrnejo, a se znajdejo v začaranem krogu, kar pa ni prijetno."
Škof opozarja, da je treba paziti tudi na držo telesa: "Telo nikakor ne sme biti mlahavo. Bistveno boljša je tudi večja frekvenca teka, torej drobnejši koraki s čim manj vertikalnega gibanja, ki povzroča stres. Z dolgimi koraki in visokimi skoki prihaja do večjih obremenitev in posledično do poškodb sklepov. Vsak gleženj pri vsakem kilometru obremenimo s 60 tonami!"
Klasičnih pet tekaških poškodb so bolečine pod kolenom, bolečine ob strani stegna (vnetje ovojnice, ki poteka od kolka do kolena), bolečine v mečih, bolečina ali vnetje Ahilove tetive in pa vnetje stopalnega loka. Vse to so posledica preobremenitev.