Sedem mesecev, 29 tisoč km (Evropa—Severna Amerika—Nova Zelandija—Avstralija—jugovzhodna Azija—Indija—Evropa), vsak dan 140 km, kar je skoraj en maraton Franja. Brez spremstva, brez okrepčevalnic na poti, sam s seboj, v boju z uro, nemogočim vremenom, brezbrižnimi vozniki tovornjakov, potepuškimi psi in podganami, ki so mu neko noč celo oglodale sedež. Vztrajnost, trmo in nepopustljivost je podedoval od očeta, izjemnega alpinista, ki je umrl leta 2009. Kolesarski podvig je Tomaž Humar mlajši končal lani februarja, leto pozneje je izšel še njegov knjižni prvenec Svet ni meja.

Ob kakšni priložnosti ste dobili idejo, da greste s kolesom okrog sveta, glede na to, da prej prav veliko niste kolesarili?
Vse je bilo spontano. Bil sem na počitnicah in videl članek, da je Alan Bate najhitreje obkrožil svet s kolesom. Pisalo je tudi, kdo je najmlajši, ki mu je to uspelo. Anglež Tom Davies. Imel je le 20 let. Zdelo se mi je zanimivo. Star sem bil 18 let, torej sem imel še dve leti časa. Rekel sem si: jaz bom tisti, ki bo še mlajši. Naslednji dan sem se že usedel na kolo in šel proti Reki. Vozil sem deset ur, nepripravljen, trpel sem. Nazaj sem šel z vlakom in niti najmanj nisem bil prepričan, ali lahko takšno razdaljo odkolesarim 220-krat zapored.

Vseeno ste šli na pot okrog sveta, pri čemer niste niti slutili, kaj vse vas čaka. Priznate, da ste bili malce naivni?
Seveda. Sem amater s profesionalno mentaliteto. O kolesarstvu nisem vedel veliko, do tedaj nisem prekolesaril skupno več kot 3000 kilometrov, a česar sem se naučil, sem izkoristil optimalno, torej glede poti, hrane, vzdrževanja telesa.

Ste pred odhodom prebrali veliko knjig, spraševali ekstremne kolesarje za nasvete?
Sem poskušal, a niso bili preveč navdušeni. Zdelo se mi je, kot da zviška gledajo name. Prebral sem dve knjigi, v katerih sem vse izvedel, očetovo in Robičevo.

Vsak dan ste preračunavali, ali ste dovolj hitri za uspeh. Koliko ste prevozili na dan, kako hitri ste bili?
Prevozil sem povprečno po 140 km na dan. Želel sem imeti povprečje, s postanki vred, okrog 20 km/h. Če upoštevamo veter, to ni slabo. Včasih sem imel povprečje tudi 30 km/h, kadar pa je bil močan veter v prsi, samo 15 km/h.

Ste imeli v teh sedmih mesecih sploh kaj prostih dni?
Samo zaradi zdravstvenih težav. En dan sem si vzel prosto, ker sem v Indiji zbolel za tifusom, enkrat me je v ZDA zagrabil 'heksenšus', v Evropi pa sem si natrgal tetivo.

Časa za zabavo pa sploh ni bilo ...
Ne, le festival Tomatina v Valencii sem si ogledal, med aktualnimi dogodki pa me je zanimal zgolj finale Odprtega prvenstva ZDA v tenisu, saj sem Federerjev navijač. Tisti dan sem zato etapo končal malo prej. Zdelo se mi je, da bodo vse znamenitosti, mimo katerih sem šel na poti, še precej lepše, potem ko bom končal podvig.

Začeli ste v Debrecenu in že takoj občutili ekstremne vremenske razmere ...
Zelo vroče poletje je bilo in med vožnjo sredi dneva po panonski pokrajini sem že prvi dan dobil mehurje. Ampak vročino se nekako da prenašati, večja težava sta bila v Evropi promet in ta mentalna bitka ... Ko sem šel iz Slovenije v Italijo, sem vedel, da je pred menoj še več kot 25 tisoč km.

Kakšne izkušnje ste imeli z Američani?
Zelo so materialno usmerjeni. Zdi se mi, kot da so ameriške sanje umrle. Vsi verjamejo, da obstajajo, ampak jih nihče ne živi. Posebej v južnem delu ZDA, ki je revnejši kot severni. In vsi, pri katerih sem prenočeval (couchsurfing), imajo doma pištole. Niso agresivni, prijazni so, ampak - verjamejo, da so varnejši, če imajo pištolo.

Ste srečali veliko kolesarjev na poti?
Ne, zelo malo. Sploh v ZDA se povsod vozijo z avti. Sem pa na Route 66 srečal nekoga, ki je šel iz New Yorka proti Los Angelesu. Prevozil je okrog 70 km na dan. Upal je, da se bo vozil v mojem zavetrju. Tiho sem bil, le na polno sem poganjal. On je prvi omagal, jaz pa sem kilometer naprej tudi komaj dihal. A bila je velika mentalna zmaga.

Po 35 dneh kalvarije v Avstraliji, kjer sta vas mučila visoka temperatura in veter, ste v eni od etap naleteli še na strme klance, a se je v vas nekaj zgodilo, in pravite, da je bil ta 35. dan Avstralije oziroma 135. dan poti najpomembnejši v projektu. "Razmere in izolirana pokrajina so iz mene potegnili bistvo obstoja. 135. dan se je v moji glavi vse poklopilo," ste zapisali v knjigi. Kako bi to razložili?
To je bilo tako kot v vojski, ko se iz fanta preobraziš v moškega. O Avstraliji se nisem prej nič pozanimal. Šel sem iz dneva v dan. Nisem si predstavljal, da je ta sicer zelo lepa država tako vroča in vetrovna. Vsaj pet dni sem imel čez 40 stopinj, bilo je tudi 45 stopinj. Res je bilo naporno. Če pri tem še piha od 40 do 50 km/h in si ves dan na kolesu ... A nekako je vse dobilo svoj smisel, odgovoril sem si tudi na tista vprašanja, ki si jih nikoli nisem upal postaviti. Takrat sem že videl ciljno ravnino, jasno mi je bilo, da mi bo podvig uspel. En živalski trenutek je bil to.

Ste na tej avanturi kdaj plačali kakšno kazen?
V Indiji me je ustavil policist na avtocesti. Ni legalno, a sem šel, ker je varno. Takoj bi podprl predlog, da se to uvede tudi v Sloveniji. V Avstraliji je vožnja kolesarjev po odstavnem pasu avtoceste dovoljena in je zato manj smrtnih žrtev med kolesarji. Skratka, bal sem se policista, a ne zaradi višine kazni, ampak zaradi zapora. Vzel je kolo, naredil 50 metrov in rekel "nice bike" ...

Koliko stane takšen podvig?
Pod 10 tisoč evri ne boš prišel okrog sveta, lahko pa zapraviš tudi 200 tisoč, če imaš najboljše kolo, ekipo, prenočišča.

Pokroviteljev niste imeli?
Saj se niti potrudil nisem. Nekaj podjetij sem kontaktiral, a ni bilo posebnega odziva. Je pa med mojim kolesarjenjem zaživela spletna stran, kjer so številni podprli projekt in donirali od 10 do tudi 500 evrov.

Kakšno kolo ste imeli?
Nič posebnega. Običajno kolo za 800 evrov, težko 11 kg.

Ali drži, da ste bili vse od Španije naprej, torej tri četrt poti, brez zadnjih zavor?
Da. Varčeval sem, menjaval sem le sprednje ploščice. Najbolj kritično je bilo v Mumbaju na spustu.

Veliko težav ste imeli s potepuškimi psi ...
To je edini problem, ki mu nisem prišel do dna. Pes, ki teče proti tebi, ne ve, da mu ti nič nočeš. Nevarno je, lahko ima steklino, lahko te dobi celo krdelo več psov. Ko priteče proti tebi, nehote zaviješ meter proti sredini ceste in moraš paziti, da ne greš pod tovornjak. Duševno sem se pripravil, da bom, če bo treba, kakšnega psa tudi zadavil. K sreči sem vsem ušel.

Ste kdaj ostali brez denarja, vam je bankomat kdaj "pogoltnil" bančno kartico?
To se je zgodilo na Tajskem. Pomagal mi je danski turist, ki mi je dal 5000 bahtov, to je skoraj 150 evrov. Je rekel, da jih jaz bolj potrebujem kot on.

Varčevali ste tudi pri hrani ...
Potreboval sem dobrih 4000 kalorij na dan, na vroč in vetroven dan tudi 5000. Med etapo nisem skoraj nič jedel. Gledal sem, da je cenovno ugodno, ne zdravo. Najcenejši nadomestek za kalorije je sladkor. Povprečno sem vsak dan pojedel po eno 500-gramsko Nutello. Z veseljem bi jedel najboljše proteine in podobno, a ni bilo niti ekipe, niti denarja in včasih niti trgovin.

Kaj pa tisti, pri katerih ste prenočevali? So vam pripravili večerjo?
Seveda, nekateri so mi dali tudi hrano za s seboj, se je pa tudi zgodilo, da sem prenočil pri dveh veganih in dobil za večerjo rukolo. 15 kalorij. Ponoči so se mi prikazovali bureki in kebabi.

Tudi pri vaših oblačilih je bilo vse na minimumu ...
Vseh 220 dni sem imel iste nogavice, seveda pa sem jih vsak zvečer opral, tako kot tudi kolesarski dres. Ta je bil zelo v redu, hlače ravno prav oprijete, dres je imel zadaj tudi žepek za telefon.

Ste pogosto komunicirali z domačimi? Koliko ljudi je sploh vedelo za vaš podvig?
Le petim sem povedal. Babici sem zamolčal. V Evropi sem se javljal zgolj toliko, da sem sporočil, da je vse v redu. Sestra je urejala vso logistiko, mati je bila za moralno podporo. Bolj ko sem se bližal koncu, bolj sem čutil, da potrebujem stik z realnostjo. Ko sem bil sam, mi ni nihče rekel, kaj je normalno in kaj ne. Veliko nenormalnih stvari sem naredil. Ni bilo niti družbe okrog mene, ki bi funkcionirala normalno, ker projekt ni bil normalen.

Kako pa je mati sprejela novico, da greste okrog sveta?
Točno ve, da sem lahko le s tem podvigom srečen človek, ne bi pa bil, če bi šel 1. oktobra na "faks". Če ni po moje, sem zelo neprijeten. Priznam. Pogosto imam dolg jezik.

Kako vas je avantura spremenila?
Ta podvig je bil zame nujen, rad imam dosežke na svetovni ravni, rad imam šport, rad potujem, geografija mi gre, rad se družim ... Zdaj lepše gledam na svet. Ne gre le za rekord. Na koncu kolesarjenja ta rekord sploh ni imel takšne teže, kot sem si prej predstavljal. Spremenil sem se kot človek. Smisel življenja je, da počneš stvari, ki jih imaš rad. Tudi oče je bil zaradi alpinizma boljši človek, bolj strasten, poln življenja. Bolj kot dolžina je pomembna kakovost življenja.