Zgodba je epilog dobila z nedeljskim porazom v Veszpremu, po katerem bodo Slovenci še drugič zapored izpustili turnir najboljših reprezentanc na svetu. Hrvaški 2009 bo sledila še Švedska 2011. Nesrečni zgodbi sta si na moč podobni, a bistvena razlika je ta, da je bila junija 2008 usodna - vsaj na papirju - drugorazredna Slovaška, tokrat pa reprezentanca z mnogo bogatejšo rokometno tradicijo. Takrat sta zmanjkala dva zadetka, tokrat en sam. Pravzaprav malo, a v vrhunskem in krutem svetu športnega profesionalizma - čeprav zveni kot oguljena fraza - zares odločajo malenkosti.

Ko žoga "noče" v mrežo ...
In če ti na tako pomembni tekmi v zadnjih 10 minutah ne uspe zatresti nasprotnikove mreže niti enkrat, si (uspeha) najbrž ne zaslužiš. "Poskušali smo spraviti žogo v gol, a enostavno ni šlo," se je pridušal Luka Žvižej. Zakaj ne? Vprašanje za strokovnjake, a pod črto: porazu je bilo vzrok pomanjkanje moči, kakovosti in pa kakšen as iz rokava, ki bi znal zabiti, ko so roke in noge drugih pretežke. V tej reprezentanci je tak igralec (le) Uroš Zorman, vendar so bili nanj Madžari pripravljeni. Povrhu vsega mu je Nandor Fazekaš v zadnji minuti skorajda čudežno ubranil dober strel po prodoru na šestmetrsko črto. Slabe končnice te reprezentance so sicer stara bolezen, za katero "Noka" še ni našel zdravila.
Manjkali goli Vugrinca in Pajovič v napadu
Aleš Pajovič in Renato Vugrinec sta na prvem srečanju skupaj (5+4) dosegla 9 zadetkov, tokrat pa niti enega (!). "Pajo" pravzaprav niti ni dobil veliko priložnosti za igro v napadu, kar je rahlo nerazumljivo, medtem ko "Vugi" enostavno ni bil kos izzivu. V vsakem primeru včerajšnja predstava še dodatno utrjuje spoznanje, da je dokončno napočil čas za pomladitev reprezentance. Proces pomlajevanja je Serdarušić sicer že začel. In imel pri tem nemalo težav, saj je v letu dni "standardni" zasedbi priključil le Petra Puclja. Zdaj je nedvomno potreben korenitejši rez ...
Serdarušić ... naj ostane
Veszpremska ura resnice je pokazala, da selektor Serdarušić ni čarodej, ki bi brezpogojno zagotavljal uspeh, kot so morda naivno pričakovali nekateri ob njegovem ustoličenju, ampak je kot vsak trener odvisen predvsem od predstav svojih varovancev. Na klop je bil pripeljan, da Slovence popelje na olimpijske igre leta 2012 v London, a tega "filma" očitno ne bomo videli. Bi ga moralo vodstvo rokometne zveze zato zamenjati? Najbrž ne, nenazadnje je na položaju leta 2008 ostal tudi Miro Požun, pa čeprav je izgubil proti manj zveneči reprezentanci Slovaške. Nasploh bi reprezentanci s Serdarušićem na čelu težko očitali, da za uvrstitev na svetovno prvenstvo ni storila vsega, kar je bilo v njeni moči. A včasih je nasprotnik preprosto - boljši. Poraz z Madžari je nedvomno boleč in igralci zagotovo najbolj trpijo, ni pa nikakršna sramota. Slovenski bron na lanskem svetovnem prvenstvu rokometašev do 20 let vendarle obeta, da je prihodnost slovenskega rokometa svetla ...