Na MMC-ju smo pripravili pregled 10 velikih presenečenj na največjih športnih dogodkih po letu 1990, ki so dodobra presenetila številne ljubitelje športa. Naslednji dogodki opominjajo, da so pravljice kljub resničnosti (včasih) mogoče.

10. Poraz Hichama El Guerrouja v Sydneyju
Maroški kralj srednjih prog Hicham El Guerrouj je na olimpijskih igrah v Atlanti v finalu teka na 1.500 metrov padel in osvojil 12. mesto. Sledila je dominacija, ki jo svet atletike le redko vidi. Do olimpijskih iger v Sydneyju je v teku na 1.500 metrov postal svetovni prvak v Atenah (1997) in Sevilli (1999), hkrati pa postavil še svetovne rekorde na 1.500 in 2.000 metrov ter na miljo. Maročan je na olimpijske igre v Sydney leta 2000 prišel kot edini favorit, nato pa po zaslugi Kenijca Noaha Ngenyja osvojil le srebro.

9. Smučarji skakalci na srednjih napravah
Mednarodna smučarska zveza se je odločila, da vse tekme skokov za svetovni pokal potekajo na velikih napravah, hkrati pa opustila tekme na srednjih napravah na svetovnih prvenstvih in olmpijskih igrah. Ker predvsem v fazi odskoka obstajajo določene razlike, ni redko, da na manjših napravah slavijo tekmovalci, ki sicer niso v ospredju na večjih napravah in zato pripravijo velika presenečenja. Tako je bilo na olimpijskih igrah 2002 v Salt Lake Cityju, ko je slavil Simon Ammann (Švicar je bil še brez zmage v svetovnem pokalu in je nato dobil še tekmo na veliki napravi), ter štiri leta kasneje v Torinu, ko je vse šokiral Norvežan Lars Bystöl. Del te senzacije smo tudi Slovenci, saj je Rok Benkovič leta 2005 v Oberstdorfu postal svetovni prvak. Benkovič v svetovnem pokalu nikoli ni skočil niti na stopničke.

8. Denver izniči zaostanek dveh zmag
Liga NBA, sezona 1993/1994. Na Zahodu je dominiral Seattle, ki je v rednem delu s 63 zmagami postavil klubski rekord. V prvem krogu končnice se je pomeril z Denverjem (42 zmag), ki je za las ujel osmo mesto. Sonicsi so zlahka dobili prvi dve tekmi, nato pa presenetljivo izgubili naslednje tri in postali prvo moštvo v Ligi NBA, ki je v prvem krogu končnice izpadlo proti najslabšemu nosilcu.

7. Namesto počitnic na Švedsko po evropski naslov
Danski nogometaši so si nastop na evropskem prvenstvu leta 1992 na Švedskem prizlužili po zaslugi sankcije Jugoslavije, ki je pravico do nastopa izgubila zaradi vojnega dogajanja leta 1991 in 1992. Sproščenost je več kot pomagala, saj so se Danci v polfinale uvrstili iz težke skupine (kjer so bili Švedi, Francozi in Angleži), v polfinalu so po 11-metrovkah izločili Nizozemce, nato pa v finalu presenetljivo premagali še Nemčijo.

6. Ko je le sodelovanje dovolj za olimpijski naslov
Včasih se določene sile v življenju seštejejo in želijo, da uspeš. Nekaj podobnega si je najbrž mislil Steven Bradbury, ki se je leta 2002 v Salt Lake Cityju ovenčal z naslovom olimpijskega prvaka v hitrostnem drsanju na kratkih progah. Avstralec se je tekme na 1.000 metrov udeležil kot "outsider". V četrtfinalu je v svoji skupini osvojil tretje mesto in se že poslovil od tekmovanja. V polfinale je napredoval zaradi diskvalifikacije Kanadčana Marca Gagnona. V polfinalu je bil Bradbury dolgo časa na zadnjem mestu, a so kar trije od štirih sotekmovalcev padli in mu s tem omogočili presenetljiv nastop v finalu. Tam se je pravljica nadaljevala. Bradbury je ves čas vozil krepko na zadnjem mestu. Preostali štirje finalisti so med seboj trčili v zadnjem zavoju in Avstralcu omogočili, da neverjetno zgodbo končal z zlato olimpijsko medaljo.

5. Največje presenečenje v zgodovina boksa
James Buster Douglas je 11. februarja 1990 v Tokiu v boju za naslov svetovnega prvaka položil Mika Tysona. Slednji je bil takrat na vrhuncu moči in je nasprotnike mlel kot za šalo. Stavnice so razmerje za zmago Douglasa ocenile le na 1:42. 30-letni Douglas je z zmago nad šest let mlajšim tekmecem po mnenju boksarskih strokovnjakov pripravil največje presenečenje v zgodovini tega športa.

4. Grški bogovi posegli v nogomet
Stavnice so leta 2000 za zmago slovenske nogometne reprezentance na evropskem prvenstvu nekaj časa ponujale kvoto 1:80. Štiri leta kasneje je ta za zmago Grčije na evropskem prvenstvu na Portugalskem znašala kar 1:150. A Grki so z nepreveč gledljivo, a fanatično igro predvsem v obrambi šokirali nogometni svet in dokazali, da so pravljice mogoče tudi v nogometu. V četrtfinalu so izločili aktualne prvake Francoze, v polfinalu Čehe (ki so prikazali najlepšo igro), v finalu pa še gostitelje Portugalce.

3. Arroyo se poigra z ameriškim imenom
Ameriški košarkarji so dolgo časa živeli v veri, da so nepremagljivi. To prepričanje so prvi leta 1972 v finalu olimpijskih iger skalili Sovjeti. A po prihodu igralcev iz Lige NBA se je stara zgodba ponovila in Američani so leta 1992 v Barceloni ponižali tekmece kot nihče pred njimi, a razlika se je z leti spet manjšala. ZDA so bile leta 2004 na olimpijskih igrah v Atenah nesporni favoriti, a že na prvi tekmi so izgubile proti Pororiku s 73:92, kar velja za največjo senzacijo na OI-jih. Smešil jih je predvsem branilec Carlos Arroyo.

2. Ivanišević si le pokori Wimbledon
Hrvaški teniški as Goran Ivanišević je v Wimbledon od leta 1993 vedno prihajal z željo, da končno zmago posveti prezgodaj umrlemu prijatelju Draženu Petroviću. Trikrat je igral v finalu, a vedno ostal brez prestižne krone. Leta 2001 je bila njegova kariera videti pri koncu. Tri leta ni nastopil v nobenem finalu turnirjev serije ATP, na lestvici ATP je padel na 125. mesto. V Londonu je lahko nastopil le zaradi povabila organizatorjev, stavnice so pred začetkom turnirja na njegovo stavo obljubljale kvoto 1:200. A Ivanišević je spletel pravljico do konca in v epskem finalu šele v ponedeljek pred nogometno razjarjeno množico v petih nizih ugnal Avstralca Patricka Rafterja.

1. Ruski medved leže k počitku
Največje športno presenečenje po letu 1990 je po mnenju MMC-ja delo Američana Rulona Gardnerja, ki je leta 2000 na olimpijskih igrah v finalu najtežje kategorije rokoborbe v grško-rimskem slogu ugnal Rusa Aleksandra Karelina. Slednji je bil sinonim za dominanco, saj med letoma 1987 in 2000 ni izgubil niti enega dvoboja (med letoma 1994 in 2000 ni izgubil niti ene točke). V tem času se je okitil s tremi olimpijskimi in devetimi svetovnimi naslovi. V edinem medsebojnem dvoboju pred Sydneyjem je Rus slavil suvereno s 5:0. Razvil je posebno tehniko meta, s katerimi je mlel nasprotnike. Njegova zgodba se je končala v Sydneyju. Po "le" srebru je pri 33 letih končal kariero.

Slavko Jerič