Eden najboljših slovenskih košarkarjev vseh časov Goran Dragić bo 24. avgusta organiziral Noč zmaja, na kateri bo zbral številne košarkarske ase, tekma ima humanitarno noto, saj bo izkupiček šel v dobrodelne namene. Popularni Gogi je bil gost izredne epizode podkasta SOS-odmev, v katerem se je razgovoril o številnih temah: od upokojitve, zlate zgodbe na EuroBasketu, vse pa je bilo zavito v celofan besede pravljica. Vabljeni k poslušanju in/ali branju krajšega povzetka.

V teh mesecih smo priča številnim slovenskim uspehom v različnih športih. Večkrat sem ujel Matjaža Keka, kako sam uživa ob teh uspehih, hkrati pa si je želel, da bi tudi nogometaši pristali svoj kamenček in so ga. Koliko pa ste vi med kariero spremljali uspehe drugih slovenskih športnikov?
Veliko teh dogodkov sem spremljal, še posebej, ko je igrala Slovenija. Pred 20 leti se spominjam nogometne zgodbe, ko je igral Zlatko Zahović, selektor pa je bil Srečko Katanec, seveda se spominjam tudi Mileta Ačimovića in Bežigrada, kjer sem kot otrok obiskal kar nekaj tekem. Imamo tudi odbojkarje, skakalce, smučarje ... Res prihajamo iz majhne države z dvema milijonoma ljudi, ampak imamo veliko vrhunskih športnikov, to je nekaj fantastičnega. Nogometaši na tem Euru pišejo res lepo zgodbo, imajo res čudovito kemijo.

Sorodna novica Goran Dragić: Dokazati sem želel, da je vse mogoče. To me je gnalo naprej.

Rdeča nit tega pogovora so pravljice, te imajo običajno srečen konec. Je Noč zmaja srečen konec vaše kariere?
Definitivno. V ta projekt sem šel, ker sem želel zaparkirati v dobrodelno noto. Od konca kariere je sicer že eno leto, nato sem se usedel z Matejem Avanzem in Žigo Koščakom, skupaj smo rekli, da bi naredili nekaj dobrega za mlade generacije, tako smo dobili idejo, da naredimo Noč zmaja, kamor bo prišlo res veliko igralcev, ves dobiček pa gre v dobrodelnost, kar me najbolj veseli.

Večino časa ste igrali v Ligi NBA, kjer so dobrodelne organizacije košarkarjev nekaj samoumevnega. Igralci običajno želite nekaj vrniti skupnosti.
O tem razmišljam veliko, celotno kariero sem gradil, da bi nekam prišel in uspel. Ko ti to v resnici uspe, na tej poti spoznaš različne ljudi in organizacije, pri tem pa vidiš, kako vse to poteka. Zakaj ne bi dal nekaj nazaj okolici, kjer sem odraščal in se naučil prvih košarkarskih korakov? To je bila eno od motivacij za to tekmo.

Sorodna novica Foto: Goran Dragić po novem tudi pravljični junak

Ne le pravljični zaključek kariere, tudi v resnici ste junak pravljice, ki jo je napisal Primož Suhodolčan, ki je napisal kar nekaj športnih pravljic (Tina Maze, Anže Kopitar, Primož Roglič, Janja Garnbret ...). Kako je nastala pravljica Goran, legenda o zmaju?
Zgodilo se je na mojem kampu, kjer smo imeli prvi sestanek. Rekli smo si, da zakaj ne bi naredili pravljice za mlajša dekleta in fante, hitro se nam je uspelo dogovoriti. Že prej sem prebral Tinino zgodbico, ki mi je bila zelo všeč. Skupaj smo se usedli in v zgodbico dali nekaj iz resničnega sveta, tako smo vpeljali mojo ulico Franca Mlakarja, kjer sem odraščal, potem Ilirijo, igrišče in tako je nastala ta zgodbica. Prebral sem jo tudi otrokoma in še danes je občutek res dober.

Aha, se mi je zdelo, da so nekateri podatki preveč konkretni in da najbrž izvirajo iz resničnega življenja, kot je število zaporednih prostih metov ali obračun, v katerem ste (oziroma je vaš lik) izgubili žogo. Ste torej tudi v resnici kdaj tekmovali za žogo?
Definitivno, v mlajših letih smo ves čas tekmovali v prostih metih in trojkah. Ta običaj je ostal tudi, ko sem postal profesionalec. Vsak igralec na treningu dobi neko ustvarjalnost, potem pa rad tekmuješ s kakšnim soigralcem. To je pomembno, ker iz nas pride tista igrivost, in to je tisto, kar mi je nekaj najboljšega, še posebej v mlajših let, takrat je igrivost najbolj pomembna.

Sorodna novica Goran Dragić: od nogometaša do kapetana košarkarske reprezentance

Skorajda vsak otrok v tej igrivosti sanja, da bo nekoč postal profesionalni športnik. Na kateri točki pa ste sami spoznali, da se ta pravljica lahko uresniči in postane vaša služba?
V bistvu gre za nekakšne stopničke v karieri. Definitivno sem prvič na to pomislil, ko sem odšel iz Ilirije v Slovan, to je bila moja prva profesionalna pogodba, takrat sem bil korak bližje svojim sanjam. Vedno sem sanjal, da bi zaigral v Ligi NBA, najmočnejši ligi, ampak do tja je bila še dolga pot. Ko pa sem podpisal za Tau Ceramico, ki je bila v vrhu Evrolige, pa sem že začel verjeti v NBA. Počasi so te sanje postale resničnost, takrat leta 2006 sem že vedel, da sem na pravi poti, vedel pa sem, da me čaka še veliko dela.

Je zlata medalja na evropskem prvenstvu krona vaše kariere?
Definitivno. Že igrati za svojo državo in grb je velika čast. Evropska in svetovna prvenstva so res posebna tekmovanja, ker se meriš proti drugim državam. Igrati za klub je drugačno, čustva so namreč drugačna, kadar igraš za državo, takrat so čustva res na vrhuncu. Takrat predstavljaš svojo državo, svoj narod in svojo družino. Vedno sem si želel osvojiti medaljo s Slovenijo in (za)to je vrhunec moje kariere.

Sorodna novica ZLATI FANTJE CAR(J)IGRADA, ŠAMPIONI, ŠAMPIONI!

Na tistem turnirju ste bili drugačni. Novinarje, ki smo spremljali ta turnir, je presenetila vaša odločnost in vodenje ekipe. Že na priprave ste prišli spremenjeni in popolnoma osredotočeni na ta cilj. Kaj je to izzvalo?
V tistem obdobju sem bil že bolj zrel, tako kot igralec kot človek. Ta korak sem naredil v Miamiju, sploh ko sem videl, kakšno miselnost imata Dwyane Wade in trener Erik Spoelstra. Ni bilo izgovorov, sam ustvariš svojo pot, če si nekaj res želiš. Seveda pa je bilo veliko tudi drugih dejavnikov, da se je vse poklopilo. Potrebno je bilo zdravje, zelo veliko pa je pripomogel selektor Igor Kokoškov, ki je naredil sistem, ki je odgovarjal vsem igralcem. To je najtežje, trenerji so namreč včasih osredotočeni na svoj sistem, ne vidijo pa, kaj bi igralcem v resnici najbolje odgovarjalo. Igorju je to odlično uspelo, vsi smo verjeli v ta uspeh.

Omenili ste veliko dejavnikov, tudi ekipni duh. Ta je bil zelo pomemben, ker sprva ni bilo vse najboljše, če se spominjamo turnirja v Izraelu, potem pa ste rasli kot ekipa.
Ta turnir je bil res pomemben, saj smo izgubili tako proti Izraelcem kot Turkom. Takrat smo res slabo igrali, Igor mi je rekel 'Gogi, ti si kapetan, odpelji ekipo ven.' In smo res šli od prvega do zadnjega, dobro smo se imeli, takrat se je razvila kemija in povezanost zunaj igrišča. Ko enkrat dosežeš to raven, ko igraš eden za drugega in si zaupaš, potem je vse lažje na igrišču in to smo kljub porazoma dosegli v Izraelu, potem je prišla skupina v Helsinkih, vse drugo pa je zgodovina.

Sorodna novica Slovenci s stotico v polfinale Eurobasketa!

Menda obstaja zanimiva anekdota s četrtfinalne tekme proti Latviji, ko je med polčasom besedo dobil Gašper Vidmar, čeprav ne slovi kot igralec, ki si vzame besedo. Menda je bilo to vaše maslo.
Tega se nisem spomnil jaz, ampak Igor, ki je govoril z Gapijem. Kot kapetan moraš včasih soigralce malo 'nadreti', to je bila moja vloga, da sem jih spomnil, kaj je naš cilj. Takrat je Igor prišel do mene in mi rekel: 'Gogi, dajmo to tokrat malo spremeniti, vedno ti govoriš pred tekmo ali med polčasom, zdaj pa naj Gape nekaj pove.' Bil sem presenečen in mu rekel, ali je prepričan o tem. Pa je rekel, da je in naj vse prepustim njemu. Med polčasom smo prišli v garderobo, zdelo se mi je zelo smešno, nisem se mogel zadržati, ker je Gapi v resnici zelo tih, po naravi je zelo miren fant, ki ne bi ubil niti mravlje. Vsi ga imamo zelo radi, ampak nikoli ga nisem videl, da bi spregovoril kakšno besedo pred celo ekipo in trenerjem. Takrat se je to res zgodilo, bil sem v šoku. Moral sem se pokriti z brisačo čez glavo, ker mi je bilo vse skupaj tako smešno, nisem želel, da me drugi igralci vidijo, da se smejim.

Ali je trik uspel?
Da! Ko je Gapi 'zabrundal', so bili vsi soigralci presenečeni, saj prej nikoli ni spregovoril nobene besede, zdaj pa se je drl (smeh).

Kakšen pa je bil selektor Kokoškov kot človek? Po družbenih omrežjih je bil zelo priljubljen njegov kolaž z enako sliko, ne glede na to, ali je Slovenija visoko vodila, izgubljala ali pa se veselila naslova evropskega prvaka. Kako čustven je bil v resnici?
Zelo! Zelo rad se tudi šali, pa tudi zelo zgovoren je. Sam ga poznam od leta 2008, ko sem z njim sodeloval že v Phoenixu, skupaj sva preživela tri leta, tako da ga mogoče poznam malo drugače in osebno. Večkrat sem hodil k njemu domov, žena Patricija je kuhala kosilo, večerjo, tako mi je bil kot drugi oče, z Igorjem imam res zelo dober odnos. Čez nekaj dni pride v Ljubljano, ko bo otroka pripeljal na kamp. Ko pa je v igri posel, se pravi trenerstvo, je premišljen in fokusiran. Igor je zelo dober psiholog, kar je zelo pomembno, to še posebej velja za ekipne športe. Nekako zna priti do vseh igralcev, točno je vedel, kako koga motivirati, pri meni je vedel, da me mora 'nahruliti' in povedati kaj sočnega, da bom potem jaz reagiral do nekaterih igralcev. Z nekaterimi je moral delati bolj v 'rokavičkah', ker so bili tako navajeni. Na tem prvenstvu je točno vedel, kako mora ravnati z vsakim igralcem.

Kar je delovalo odlično, simbolna moč Slovenije se je pokazala prva v finalu, ko najboljša košarkarja nista zaključila tekme, a ste vseeno zmagali.
To je tista povezanost, ki jo dobiš čez celotni turnir, najbolj pomembno je, da verjameš v vsakega soigralca. Z Luko v zaključku nisva igrala, ampak sva vseeno verjela, da so soigralci dovolj kakovostni in tudi oni so verjeli, da lahko tekmo pripeljejo do konca in so jo!

Povezanost v ekipi je res pomembna. Te povezanosti je bilo najbrž največ v mehurčku Lige NBA v Orlandu, ko ste morali biti zaradi covida ves čas skupaj?
To je bilo zelo čudno leto, pa ne samo za Ligo NBA, ampak ves svet. Spomnim se, da smo doma igrali proti Charlottu, izgubljali smo za 20 točk, kar naenkrat so prekinili tekmo zaradi covida. Nihče ni vedel, kaj se dogaja, bilo je veliko strahu, doma smo bili zaprti en mesec, potem je prišla odločitev za mehurček, odšli smo nazaj na trening, veliko je bilo testiranja, 69 dni sem bil odrezan od družine, prišli smo do finala in na koncu izgubili. To je bilo eno res posebno leto, ki mi ni ostalo najdražje v spominu.

V bogati karieri ste spoznali veliko zvezdnikov, zadnji je bil Janis Andetokumbo, ki ima tudi posebno zgodbo. Ujela sta se na človeški ravni.
Res ima skoraj filmsko zgodbo, z bratom je na ulici prodajal CD-je, bežal je pred policijo, neki gospod ga je videl na ulici in mu predlagal košarko, ker ima dolge roke in noge. Njegova pot je bila res trnova, ampak na koncu mu je uspelo uresničiti sanje. Kadar koli sem igral proti njemu, je imel tisti 'ubijalski' pogled, tudi sam se mu nisem pustil, vedno smo se kaj zapletli in dali kakšen komolček. Ko sem prišel v Milwaukee, sva se res hitro ujela, z njegovim bratom smo zelo veliko kartali, na letalu sem ju naučil bosansko igro 'table', bil je res zelo šaljiv, rad se heca.

Podobno kot Shaquille O'Neal, o njem ste pred leti razlagali v podkastu Številke. To gre res za različni obdobji, košarka se je v dveh desetletjih res precej spremenila. Kako gledate na to evolucijo?
Meni je bolj všeč ta hitrejša igra, vedno sem zelo rad igral hitro igro, to je veljalo že takrat, ko sem igral za Phoenix. Ko je prišel Shaq, smo skušali spremeniti slog igre, ker vemo, da se takrat ni mogel več prav hitro premikati. Poskušali smo podajati na centra, ampak košarka se je hitro spremenila. V igro so prišli ti analitiki, ki so začeli spreminjati igro. Če je verjetnost, da zadeneš trojko, 36 odstotkov, verjetnost, da zadeneš iz polrazdalje, pa 43, potem je jasno, da je šla evolucija v smer trojk. Potem je prišel še Steph Curry, ki je začel metati tudi po 12 trojk na tekmo, potem so šle še ostale ekipe v to smer.

Sami ste bili zelo vzdržljivi in trpežni. Znana je vaša zgodba, ko so vam v Atlanti izbili zob in ste vse presenetili, ker ste se takoj vrnili na parket.
Da, takrat so nas Evropejce imeli za bolj mehkužne. Preprosto so mislili, da nismo dovolj fizično močni, da nismo hitri in bežimo od kontakta, ampak to ni bilo res, res ne vem, zakaj so si ustvarili tako sliko. Res je, da ni bilo veliko belih organizatorjev igre, ampak jaz se nisem nikogar bal, če sem jo dobil po nosu ali pa po zobeh, sem šel naprej. To izhaja iz Kosez, z bratom sva se velikokrat pretepala, brat mi je enkrat nehote izbil zob, tako se nekako navadiš te bolečine. Poznal sem postopek, da dobiš nov zob, tako da ja, gremo naprej.

Sorodna novica Primer Dončić: Ujetost v zadnji trenutek lahko prekrije pravo oceno

Zdaj je v Ligi NBA vlogo najboljšega Slovenca igra Luka Dončić. Na EuroBasketu 2017 ste pravilno napovedali, da se bo prebil med najboljše v Ligi NBA. Kako gledate njegov preboj v šestih letih pa tudi kritike, ki jih prejema predvsem od nekaterih novinarjev?
To, kar sem rekel leta 2017, sem mislil čisto resno, saj sem takoj na reprezentančnem treningu videl, česa je sposoben, čeprav je bil še vedno najstnik. Videl sem, da razume košarko, kako podaja in zlahka doseže koš. Bilo je še veliko drugih dejavnikov, hvala Bogu ni imel nobene poškodbe, tako je šla njegova pot strmo navzgor. Kar pa se tiče kritikov, to je sestavni del športa, še posebej, če si toliko časa v vrhu Lige NBA. S tem dobiš veliko medijske pozornosti, vsi mediji samo čakajo, da se spotakne, da mu kaj ne uspe, da lahko o tem pišejo. Negativne stvari se bolj berejo kot pozitivne. Dobro poznam Luko, to ga nič ne ovira, čez eno uho gre noter, čez drugo pa ven. Res je, da se od njega zelo veliko pričakuje. Mislim, da bo na takem udaru, dokler ne bo osvojil prstana. Ko se bo to zgodilo, mu nihče ne bo mogel ničesar očitati.

Te dni v Grčiji poteka kvalifikacijski turnir za olimpijski turnir. Lahko Sloveniji spet uspe preboj?
Da, to bo trnova pot, ampak, če kdo to zmore in povede barko v Pariz, je to Luka. Vsi fantje mu morajo zelo dobro slediti, spet se bo morala v ekipi narediti ta skupnost, da vsi verjamejo, da bo tudi Luka verjel svojim soigralcem – morda še bolj kot v preteklosti. Če se bodo vsi počutili del celote, zakaj pa ne.

Vabljeni k poslušanju celotne epizode, kjer je bilo govora še o naslednjih temah:
− Bogati športni meseci.
− Ali je utrujen od vseh medijskih obveznosti.
− Je bilo kdaj kaj 'ljubosumja' do drugih slovenskih reprezentanc, ki so bile uspešne.
− S kom je na treningih najraje igral 1:1.
− Kako je potekala gradnja kemije v Miamiju.
− Kako je bilo igrati proti Stephu Curryju.
− Kruta in nepredvidljiva usoda menjav.
− Strah pred bombami woj.
− Koliko prostih metov je zaporedoma največ zadel
− Zanimivost o številki (1)48.