Popolnoma bele ustnice v soboto v Morzinu. Popuščanje v nedeljo pod Mont Blancom. Herpes na startu torkovega kronometra in na koncu trk ob zid sredi vzpona na Loze. Predtem zgodovinski tesni dvoboj Vingegaard – Pogačar se je sprevrgel v simultanko. Danec hladi šampanjec, samo še najhujša možna smola mu lahko prepreči drugo osvojitev Dirke po Franciji, medtem ko čaka Slovenca še naporen teden, če želi ubraniti skupno drugo mesto in belo majico.
Namesto 7 sekund, zdaj kar 7 minut
"Samo dva dneva, samo dve etapi, a tisti ključni dve, najprej 22 km dolg kronometer, nato pa še kraljevska etapa čez Col de la Loze. Najbrž ni bilo veliko takih, ki bi mislili, kaj šele glasno napovedovali, da bo vsega konec že po kronometru? Najbrž je precej več takih, ki bi napovedali, da bo na koncu oba ločilo 7 sekund, ne pa 7 minut," se je v 115. oddaji podkasta SOS-odmev spraševal Slavko Jerič, ki je skupaj s Tonijem Grudnom pretresel prelomna dneva Toura 2023.
Vabljeni k poslušanju
"Tadejev padec na prvem vzponu je bil že slabo znamenje za kraljevo etapo. Slabo je bil videti. Bled. Herpes. Oči brez iskrenja. Ko se je v Meribelu cesta začela strmo vzpenjati, je kar naenkrat odklopil. "Konec je z mano, mrtev sem," vse pove. Po kolesarsko je bonknil, zmanjkalo mu je energije oz. kot je sam povedal, ta ni prišla v noge," je Gruden povzel sredno 17. etapo, najtežjo gorsko preizkušnjo v zadnjem desetletju na Dirki po Franciji. "Nato je šlo samo še za preživetje bele majice. Srce parajoči dan na najvišji točki letošnje dirke."
Po 17. etapi najvišja razlika po letu 1981
"Dvakrat huje kot lani na Granonu," je primerjalno v kontekst postavil Jerič. V lanski usodni kraljevi etapi je proti Vingegaardu izgubil 2:51 v dobrih 4 kilometrih, zdaj je v 14 kilometrih proti rumeni majici izgubil 5:45. Razlika med vodilnim in drugouvrščenim v skupnem seštevku zdaj znaša 7:35, kar je največja razlika po 17. etapi Toura 1981, ko je Bernard Hinault imel pred Lucienom Van Impejem po etapi na Alpe d'Huez kar 9:39 naskoka. Pri čemer se je tretji teden velike pentlje začel s četrto najmanjšo razliko v 110. izvedbah dirke vseh dirk.
Prvi odpihnil vso konkurenco, drugi njega še bolj
A prelaz Loze je bilo le nadaljevanje šoka s kronometra v Domancyju. "Tadej je odpeljal odličen kronometer, težko me bo kdo prepričal v nasprotno, sploh ker je najboljšega preostalega v konkurenci Wouta van Aerta premagal za debelo minuto. Problem je bil, da je bil še bolj dominanten Jonas. Kar pa se tiče Danca – nora predstava," se je na torek ozrl Jerič.
Gruden je poudaril: "Pogačar je razbil konkurenco. Na vseh vmesnih časih najhitrejši in prednost je samo rasla pred predhodniki. A kaj, ko se je zadaj približeval vesoljec. 'Pogi' je skoraj ujel Carlosa Rodrigueza, sam pa je bil skorajda ujet. Več kot 1,33 km/h hitrejši od vseh preostalih, a sam zaostajal za 2 km/h za zmagovalcem."
Zakaj Domancy ni La Planche des Belles Filles
Ob razliki 1:38 v pičlih 22,4 km vožnje na čas so tako v tujini kot domovini zaokrožile primerjave, da je Pogačar doživel in okusil lastni La Planche des Belles Filles, kot se je to zgodilo Primožu Rogliču na razpletu Toura 2020.
"Ne drži. Roglič je bil takrat peti, ne drugi. Soliden kronometer, a ni odpihnil preostalih tekmecev, kot jih je tokrat Pogačar. Na daljšem kronometru z zahtevnejšim ciljnim klancem je bil spodaj po ravnem četrti in je izgubil 37 sekund, na vzponu je izgubil kar 1:20 in imel 11. čas klanca, par sekund slabši od Marca Solerja in Warrena Barguilla. Na drugi strani je Pogačar spodaj izenačil najhitrejši čas Toma Dumoulina, na vzponu pa je bil le 21 sekund hitrejši od Richieja Porta, na koncu v Parizu skupno tretjega. Tretji na samem klancu Wout van Aert je bil 41 sekund počasnejši," je Gruden primerjal obe usodni vožnji na čas.
Resnična supermana in zgodovinsko pogojena skepsa
Vesoljski predstavi v kronometru obeh vodilnih sta hočeš nočeš odprli vprašanje, ki vseskozi, zlasti pa v moderni dobi, spremlja kolesarstvo. Dopinško vprašanje. Ali je mogoče verjeti to, kar vidimo? Zgodovinskih slabih izkušenj ne manjka. "Kogar enkrat piči kača, se boji zvite vrvi," ugotavljata voditelja MMC-jevega športnega podkasta, ki sta otroka ere Miguela Induraina, bila sta najstnika, ko sta kot meteor zablestela Marco Pantani in Jan Ullrich, ter odrasla, ko je Lance Armstrong nanizal sedem rumenih majic, ki so mu jih na koncu uradno vse odvzeli.
Za celovitost razmišljanja o skepsi, dvomu in vprašanjih ter soočenje s kolesarskim posttravmatskim stresom ob predstavah z drugega planeta podrobno prisluhnite pogovoru v 115. oddaji SOS-odmeva. "Ali bi obe ekipi res tako veliko stalo, če ob takšnih predstavah ne bi razkrili podatkov, kot so vati, hitrosti, obrati, utrip, poraba energije? Pri Jonasu očitno ogromno prednost predstavlja nizek koeficient zračnega upora. Mogoče sta pa resnična supermana. Kateri superjunak je najmočnejši? Hulk ali Superman ali Thor? Kdo je kdo?" se sprašuje Gruden.
Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem je govor še o naslednjih temah:
− zgrešene napovedi in trk ob načrt čebel,
− kriza na Lozu,
− vesoljski kronometer,
− dopinško vprašanje in samoizpraševanje,
− vprašanja in odgovori zvestih poslušalcev,
− o navijaštvu oz. pristranskosti,
− mora Roglič res v drugo ekipo, če želi še na Tour?
− Pogačar na razpotju: samo Tour ali raznolik program,
− zanimivost o številki 115.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje