"Včasih so se gledalci vznemirjali zaradi mene, zdaj pa se bodo vznemirjali na meni. V vsakem primeru bom spet jaz kriv," je v svojem slogu poimenovanje osrednjega teniškega igrišča v Umagu komentiral Goran Ivanišević.

44-letni Splitčan, najuspešnejši, nedvomno pa tudi najbolj karizmatični hrvaški teniški igralec, ima tako od sobote svoj stadion, na katerem je sicer v času svoje profesionalne kariere igral le enkrat.

Ob tej priložnosti so organizatorji najstarejšega teniškega turnirja v tem delu Hrvaške hoteli pod žarometi, na povsem razprodanem osrednjem igrišču, narediti reprizo znamenitega wimbledonskega finala iz leta 1992, ko se je takrat 21-letni Ivanišević pomeril z leto dni starejšim Andrejem Agassijem in proti njemu izgubil z bolečim porazom v petem nizu.

Američan je bil boljši s 6:7 (8), 6:4, 6:4, 1:6 in 6:4 po dveh urah in 50 minutah, čeprav je Hrvat osvojil več točk v celotnem dvoboju. Ko smo ga novinarji v soboto spraševali, kakšne spomine ima na tisti finale, se Ivanišević ni nič sprenevedal: "Po pravici povedano, ne prav lepe."

Ferrero - Ivanišević 6:4
Lepše ima Agassi, ki brez tiste, edine wimbledonske zmage verjetno ne bi nikdar dosegel kariernega grand slama. Danes 46-letni Agassi je v Umag pripotoval kljub poškodbi hrbta, zaradi katere smo gledalci od tako težko pričakovanega ekshibicijskega obračuna Ivanišević - Agassi dobili le simpatično zabavljaštvo Američana, ko je provizorično odbijal žogice z mladima upoma Dinom Prižmićem in Marcom Majdandžićem, Agassijevo mesto v enoniznem dvoboju pa je prevzel nekdanji zmagovalec Umaga, Španec Juan Carlos Ferrero, ki je prav v Umagu sicer odigral svoj zadnji profesionalni obračun.

Agassi je 36-letnega Ferrera, nekdanjega zmagovalca Roland Garrosa, spodbujal z udobnega "penzjonerskega" usnjenega kavča na robu igrišča, ga pripravljal na Ivaniševićeve as "bombe" s pomikanjem krepko nazaj pod VIP-tribune, kjer je obračun med drugim spremljala tudi Janica Kostelić, slavljencu Ivaniševiću pa nato masiral noge in ga pojil z vodo. "Star sem," je večkrat skomignil nekdanji enfant terrible moškega tenisa, ki po upokojitvi leta 2006 živi umirjeno družinsko življenje s Steffi Graf in dvema otrokoma.

O vznemirjanju in solzah
Da je z bolečinami v hrbtu sploh priletel iz Las Vegasa, se morajo gledalci zahvaliti Ivaniševiću, do katerega Agassi ne skriva svoje naklonjenosti, Ivanišević sam pa Agassiju pripisuje zasluge, da je postal boljši igralec. Veliki Goran je imel občinstvo na svoji strani tudi na ekshibicijskem dvoboju, za kar se jim je lepo zahvalil.

To je res velika čast, a tudi velika obveznost. Vprašanje je, ali sem si vse to zaslužil. Zdaj šele vidim, da sem v karieri naredil tudi nekaj dobrega. Ljudje se me spomnijo po dobrih stvareh. Vesel sem, da nas je obiskal Agassi, ki je bil najbolj priljubljen tenisač naše generacije. Tenis je bil boljši tudi zaradi njega. Vsekakor sem jaz postal boljši igralec tudi zaradi porazov proti njemu. To je velik dan zame. Ivanišević o "svojem" stadionu v Umagu

"Uživali ste tudi, ko sem vas nerviral, jaz pa sem užival, ko sem vas nerviral. Za vsako solzo, ki ste jo pretočili …" Na tisti točki ga je prekinil medklic iz množice: "Bilo jih je veliko!" "Vem," je pokimal Ivanišević, ki je tudi zaradi svojega ognjevitega značaja kar nekaj odločilnih dvobojev izgubil (posebej boleča sta bila poraza v finalu na Church Roadu proti Petu Samprasu leta 1994 in 1998), njegova zbirka naslovov za grand slam pa je tako ostala pri enem, a tistem nepozabnem – wimbledonskem iz leta 2001.

Takrat je dobil povabilo organizatorja, na lestvici ATP je bil šele na 125. mestu.

Spodaj objavljamo krajši pogovor z Andrejem Agassijem iz Umaga

Na Hrvaškem še nikdar niste bili, mar ne?
Ne, res ne. Nisem vedel, kaj naj pričakujem, a mi je bilo izjemno všeč že, ko smo se z županom sprehodili po središču Umaga. Ko pomislim na Hrvaško, pomislim na lepe ljudi, na wimbledonske zmagovalce, pa tudi na neverjetno visoke ljudi. O Hrvaški nisem vedel veliko, skušal sem malo prebrati o njej pred prihodom. Zdaj vem, da lahko naslednje leto pridem s čolnom in obiščem te številne lepe otoke. Tudi hrana je zelo dobra. Tu je res prav poseben turnir. Žal v tenisu nimam več veliko ponuditi, daleč od prave forme sem, bolečine v hrbtu so hude, a Goran je moj dobri prijatelj že dolgo in res mi je v čast biti tu. Žal mi je, da v profesionalni karieri nikoli nisem igral na tem turnirju. Z Goranom sva sicer igrala že na nekaj ekshibicijskih obračunih, pred nekaj leti je bilo zelo zabavno v Tajvanu. Eden izmed spominov, ki so se mi najbolj vtisnili v spomin, je vsekakor njegova zmaga v Wimbledonu. Veliko sva doživela skupaj, res sem mu privoščil to zmago od srca.

Koliko še kaj igrate tenis s svojo ženo (nekdanjo nemško šampionko Steffi Graf, op. a.) te dni?
Tenis je bil najino življenje, nisva pa ga hotela prinašati še domov. Ko sem še igral, sva s Steffi kar veliko igrala. Po koncu kariere nisem imel več želje, da bi igrala, ona pa ga hoče stalno igrati za rekreacijo. Moje telo je v karieri napisalo visoke čeke, ki jih zdaj ne more več plačevati. Pred kratkim sem imel zelo resno poškodbo hrbtenice, zato ne morem veliko igrati tenisa. Steffi je v odlični kondiciji, a ne zaradi tenisa.

Goran pravi, da nima najlepših spominov na vajin finale v Wimbledonu leta 1992. Kakšni pa so vaši spomini na tisti obračun?
Prve zmage na turnirju za grand slam ne pozabiš nikoli. Že v prejšnjih treh finalnih obračunih sem bil v vlogi favorita, pa sem vedno potegnil krajši konec. V finalu Wimbledona takrat nisem bil favorit, Goran je imel najboljši servis na svetu. Lahko sem igral zelo sproščeno. Zavedal sem se, da moram izkoristiti vsako priložnost, saj jih ne bo veliko. Odločal je peti niz, potreboval sem brejk, kar je bilo zelo težko, saj je Goran serviral as za asom, jaz pasem se lahko le selil po osnovni črti. Kar naenkrat se mi je ponudila priložnost, priigral sem si zaključno žogo in jo tudi takoj unovčil. Res si nisem mislil, da mi bo svoj prvi turnir za grand slam uspelo osvojiti prav v Wimbledonu. Spomnim se, da mi je Goran čestital in rekel, da je srečen zame. Prav poseben trenutek na osrednjem igrišču.

Je tenis v zadnjih desetih letih, po koncu vaše kariere, precej napredoval?
Oprema se je precej izboljšala. Strune na loparju so boljše. Igralci se precej bolje gibljejo, tudi visoki igralci so bolj gibčni. Rotacija žoge je precej večja. Moja najmočnejša točka je bila, da mi je uspelo tekmecem vzeti čas z dobrim vračanjem servisa. Zdaj bi imel precej večje težave, saj igrajo številni igralci z odlično rotacijo žoge.

Tako Goran kot vi sta bila znana po tem, da sta na igrišče vnašala veliko osebnosti. Nekaj, kar mnogi pravijo, da dandanes v tenisu manjka. Kako to vpliva na priljubljenost tenisa?
Goran je vedno prinesel na igrišče tri osebnosti, ne samo ene, kar je bilo zelo vznemirljivo. Oba sva bila zunaj igrišča zelo vesela fanta, zato moraš razviti mehanizme samonadzora - če si bolj čustven človek, je ta čustva težko nadzirati. In na teniškem igrišču pretirana čustva ne pomagajo vedno. Treba jih je pustiti v garderobi, saj je to naša služba. Razumeti je treba, da moraš dobiti dvoboj. Zdajšnja generacija je bolj profesionalna. Vsi želijo opraviti svoje delo najučinkoviteje. Saj ne, da najboljši teniški igralci danes nimajo nobene osebnosti, poznam številne igralce in imajo značaj. A preprosto gre preveč energije v prazno, če imaš dolge govore s samim seboj na igrišču.

Ivanišević na naše isto vprašanje pa: "V naših časih je bilo veliko prerekanja s sodniki, danes pa imamo sokolje oko in se ne moreš niti prepirati več z njimi. Ne razumite me napačno, saj pozdravljam sokolje oko, a zdaj le še dvigneš prst v zrak in takoj dobiš posnetek na zaslonu. Ni več pregovarjanja s sodniki, čeprav je imelo vse skupaj neki čar. A to so bili neki drugi časi. Splet je spremenil vse. Vsaka stvar je čez minuto že na YouTubu. Še pogledati ne smeš nikogar več grdo. Če pa bi šel danes nazaj, morda na igrišče ne bi več prinašal treh osebnosti, mogoče samo še eno."

Kaj je najlepša stvar tenisa? Tisto, kar dela ta šport edinstven, tisto, zaradi česar ste ga igrali tako dolgo, kot ste ga?
V tenisu vidiš najboljše in najslabše v ljudeh. Intimno si povezan z nasprotnikom, pa čeprav stojiš 25 metrov narazen. Včasih imaš občutek, da točno veš, kaj nasprotniku roji po glavi. Včasih ga celo vohaš lahko. Čutiš njegovo naslednjo potezo, čutiš, kako vsako tvoje dejanje vpliva na protidejanje nasprotnika. Vsaka moja dobra poteza pusti določeno sled pri tekmecu. Ni nujno, da igram odlično. Pomembno je le, da igram bolje od tekmeca. Lahko igram tako, da bo moj tekmec igral slabo in delal napake. Ko si na teniškem igrišču, je to izjemno osebno, a tudi samotno, nikamor se ne moreš skriti, z osebo nasproti ne govoriš, nimaš čelade, da bi te ščitila, nimaš časa za odmor, nobenih menjav ni, nobenih navodil trenerja, edini drugi človek na igrišču je nasprotnik, ki pa je tudi na svojem otoku. Človek, ki ga izjemno spoštuješ, tudi če ga morda sovražiš.

V vaši avtobiografiji (Open, 2010) ste zapisali, da vam je Steffi Graf pred epskim obračunom z Marcusom Baghdatisom na Odprtem prvenstvu ZDA leta 2006 dejala, da vam bo žal, če izgubite, pa čeprav ste morda kdaj tudi sovražili tenis ... Sovražili ste ga?
Ah, ne, tisto sranje sem si gladko izmislil (smeh). Šalim se. V tenis so me prisilili, potem pa sem vse življenje posvetil tenisu in kar naenkrat je bilo vsega konec, pa čeprav sem bil še vedno zelo mlad. Navajen sem bil le igrati tenis, po več ur vsak dan od otroških let naprej. Tretjino življenja posvetimo tenisu, nismo pa pripravljeni na preostali dve tretjini življenja. Nisem imel nobene druge izbire v življenju. Moral sem uspeti v tenisu. Sploh se nisem zavedal, da morda tudi malce sovražim tenis, saj je bila to edina stvar v mojem življenju.

Ko sem s prvega mesta na lestvici ATP padel na 141. mesto, sem se moral odločiti. Lahko bi končal pri 28 letih, a imel sem dober razlog za nadaljevanje, imel sem dva otroka in sem začel drugače gledati nanj. Ko sem postal starejši, sem precej bolj cenil vsako priložnost, ki sem jo dobil za velike zmage. Šele pri 36 letih sem se naučil ljubiti tenis. Zdaj sem res srečen, da sem takrat končal kariero. Ampak ne glede na to, ali tenis ljubiš ali sovražiš, je to edino, kar poznaš.

Finalni obračuni Wimbledona, ki sta jih odigrala Ivanišević in Agassi:
1992: Andre Agassi (ZDA) - Goran Ivanišević (Hrv)
6:7(8), 6:4, 6:4, 1:6, 6:4

1994: Pete Sampras (ZDA) - Goran Ivanišević (Hrv)
7:6(2), 7:6 (5), 6:0

1998: Pete Sampras (ZDA) - Goran Ivanišević (Hrv)
6:7 (2), 7:6 (9), 6:4, 3:6, 6:2

1999: Pete Sampras (ZDA) - Andre Agassi (ZDA)
6:3, 6:4, 7:5

2001: Goran Ivanišević (Hrv) - Patrick Rafter (Avs)
6:3, 3:6, 6:3, 2:6, 9:7

Fotogalerija spodaj: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic