"Moram reči, da so bile tiste zadnje minute res napete in je res neverjeten uspeh, da uspeš z minus osem obrniti tekmo, ko gre za kolajno. Res vsa čast fantom. Verjamem, da si bodo to za vse življenje zapomnili," je o prvem kolektivnem športu, ki je Sloveniji prinesel kolajno na svetovnem prvenstvu v oddaji NaGlas!, dejal Milenko Aćimović, legenda slovenskega nogometa in novi ambasador evropskega prvenstva v futsalu - dvoranskem nogometu.

Teden je minil v znamenju številnih športnih zmag. O svojih zmagah v slovenskem nogometu je v oddaji NaGlas! spregovoril nekdanji napadalec ljubljanske Olimpije, londonskega Tottenhama, francoskega Lilla in beograjske Crvene zvezde Milenko Aćimović, ki je bil v Sloveniji "Bosanec", v Srbiji pa "Janez". Kako je bilo igrati nogomet v Savdski Arabiji in Avstriji? O vsem tem je nekdanji športni direktor Olimpije in zdajšnji ambasador EP-ja v dvoranskem nogometu, ki bo čez leto dni v Ljubljani, spregovoril v oddaji NaGlas!.

Kako komentirate rokometno pravljico, ki je Sloveniji prinesla bronasto kolajno na evropskem prvenstvu?
Res je fantastično! Vrnilo me je v tiste čase, ko smo se mi uvrstili na evropsko prvenstvo, svetovno, zlato generacijo, vse to, kar se je zdaj dogajalo v Ljubljani, pa tudi tiste zadnje minute tekme. Moram reči, da so bile res napete, in res neverjeten uspeh, da uspeš z minus osem obrniti tekmo, ko gre za kolajno. Res vsa čast fantom in verjamem, da si bodo to za vse življenje zapomnili.

Zdi se, da jezik slovenskega selektorja Veselina Vujovića zdaj nikogar ne moti. Je bilo vedno tako? Kako se spominjate svojih športnih začetkov v Olimpiji?
Mislim, da je enako. Tudi v moji generaciji so se vsi selektorji in trenerji trudili. Seveda smo se kdaj kakšni napaki nasmejali, ampak so se trudili. Takrat pa, ko so se razjezili, je bilo pa res hudo. Vsaj takrat, ko sem jaz odraščal, so se trudili govoriti slovensko, če že niso prihajali iz Slovenije.

Zgodaj ste ostali brez očeta. Je bilo odraščanje otroka bosanskih staršev v Ljubljani v 80. letih težko?
To je bil največji šok v mojem življenju, izgubiti enega starša v tako mladih letih, ampak smo šli naprej. Z mamo in sestro smo prestali to krizo. Čez nogomet in šolo smo to nekako pozabili, kolikor se le da, da je življenje teklo naprej.

Kako se spominjate tega obdobja v šoli, so se učitelji morda spotikali ob vaše poreklo?
Glede na to, da je minilo 30 let, ne bi rekel, da sem si zapomnil kakšne težave. Imel sem dober status, ker sem od malega igral nogomet. Vsi fantje, ki smo igrali nogomet, smo se zbližali. Težko bi rekel, da so me spotikali ali da sem imel kakršne koli težave.

Z vrstniki tudi ne?
Ne. Bile so kdaj kakšne zbadljivke, ampak že po karakterju sem tak, da me je težko sprovocirati. Takšen sem bil na igriščih in zunaj igrišča in to je neki plus, ki se ga tudi jaz zavedam. Tudi danes me je zelo težko sprovocirati. Je bilo pa na igriščih v moji profesionalni karieri veliko tega.

Kako ste se s tem spopadli?
Preprosto si se moral, si se navadil, ker si vedel, da imaš sodnike na igrišču, vemo, da te lahko kaznuje klub. Preprosto si se navadil, si se držal tega fair playa in jaz sem se ga vedno tako, da nisem imel nekih velikih težav.

Z 19 leti ste odšli od doma - v Beograd. Kako ste se tam počutili? Je bila za vas to res tujina, kot so pisali slovenski mediji? Kako so vas sprejeli v Beogradu?
To je bil moj prvi klub "v tujini". Velik plus je bil, da sem poznal jezik zelo dobro, ampak kot so govorili, vedno si bil "Janez", ker si prihajal iz Slovenije. Nekako nas niso spoštovali kot nogometaše, klicali so nas "skijaši", ker smo bili bolj znani po tem. Z leti se navadiš. Bil sem skoraj pet let v Beogradu. Naredil sem si lepo ime, lepo kariero. Bilo je lepih pet let v Beogradu.

A ni svojevrstno protislovje, da ste bili v Sloveniji "Bosanec", v Srbiji pa "Janez"?
To je bilo zanimivo in velikokrat smo se na to temo pogovarjali, ampak to se ni dogajalo samo meni, to se je večini fantov dogajalo.

Pozneje ste igrali v različnih evropskih klubih, v Franciji, Angliji, Avstriji, celo v Savdski Arabiji. Kako je bilo igrati, delovati v zares tujem, precej drugačnem okolju?

To so bile super izkušnje. To sem kot otrok sanjal. Zame so vso kariero mislili, da sem iz Slovaške. To me je najbolj motilo, ker si poskušal povedati, da ni Slovaška, ampak Slovenija. V Savdski Arabiji je moja žena morala biti kompletno prekrita. To so neke stvari, ki jih pač doživiš. Treniraš ob desetih zvečer, ker je čez dan 50 stopinj Celzija, vendar smo se tudi na to navadili. Človek se zelo hitro navadi na vse.

Kariera v tujini je prinesla izzive tudi za otroka. Hodila sta v različne šole v različnih državah …
Moja hčerka Klara se je rodila, ko smo šli v London. Moja žena je bila nenehno ob otroku. Smo specifični, ker smo otroke vzgajali brez varušk, babic in dedkov. Žena je prevzela vse breme na sebe. Res je bilo težko. Samo enkrat sem se močneje odzval v Franciji v vrtcu, ker je francoski jezik zelo težek. Ona je imela tri leta, se je začela že malo pogovarjati. Sem jo pustil 15 minut v vrtcu med samimi Francozi. Preprosto sva z ženo čez 15 minut pogledala čez okno in ugotovila, da tako ne gre. Potem se je kar privadila, v Savdski Arabiji, na Dunaju je že začela hoditi v šolo. Takrat smo dobili še sina Mateja. Tam je bilo super, navadila se je tudi angleških šol.

Kako pa je bilo, ko ste se vrnili domov v Slovenijo?
Za hčerko zelo težko, sin je bil takrat star tri leta in ni bilo težav. Hčerka se je navadila na Dunaj. Navadila se je na šolsko igrišče, kjer se je pogovarjala nemško s prijatelji, v šoli pa angleško. Prve dva, tri dni je bilo odlično: gremo domov v Slovenijo. Potem je doživela krizo, ponoči ni spala. Veliko smo se z njo ukvarjali. Tri, štiri leta je nisem upal peljati na Dunaj. Potem je normalno zaživela v šoli, v Ljubljani. Zdaj ni več težav.

Poleti organizirate šolo za otroke. Kako ste dobili to idejo? Zakaj se vam zdi pomembno, da se otroci ukvarjajo z nogometom?
Prišel sem na to idejo nekoč med zimskimi počitnicami. Nisem mogel otroka nikamor vpisati, deževno je bilo, mrzlo je bilo, treningov ni bilo. In sem dejal: moral bom odpreti kamp. Ob tem pa je bila ideja, da jim vzamem ipad, playstation in tako naprej. Moj kamp je narejen tako, da so teden dni nenehno z mano, brez elektronike: samo igrišče in narava.