Najboljša slovenska smučarka tekačica, v lanski zimi druga v skupnem seštevku svetovnega pokala, septembra prvič v novi sezoni spoznava sneg. Poletne priprave so uspele. Po treningu vzdržljivosti je šla na testiranja, ki so pokazala, da mišične mase ni izgubila. Največ pozornosti posveča mišicam nog. "Imam šibka meča, zato so se v prejšnjih sezonah pojavljale poškodbe. Noge smo zdaj izboljšali, kar bi mi moralo pomagati pri 'skatingu'," je v pogovoru za TV Slovenija povedala Majdičeva, ki se ji zdi, da je nenehno na pripravah: "Imam občutek, da delamo 100-odstotno in da sem vsak dan na pripravah. Urnik od 7. ure do poznega večera je poln, vse je točno določeno!"

Ste šteli kilometre, ki ste jih naredili v pripravljalnem obdobju, in kilograme, ki ste jih dvignili?
Ne, saj je bolje tako. Neverjetno, koliko zdrži žensko telo. Veljamo za šibkejše in manj vzdržljive, kar ni res. Zelo smo vzdržljive. Zanimivo je spremljati, kaj vse lahko narediš s trdim treningom. Včasih pogledam načrt treninga in si rečem: ne, to ni mogoče, tega ne bom zdržala. Po tednu ali dveh pa ugotoviš: vse se da!

Tudi vaš trener Ivan Hudač pogosto reče: še sam ne vem, ali bo zmogla, pa vedno zmore ...
Verjetno, da res. Ko si enkrat na vrhu in se želiš tam obdržati oziroma še napredovati eno stopničko, nikoli ne veš, kdaj je dovolj treninga. Greš v ekstrem. Zame je vrhunski rezultat deseterica in verjemite, vsi, ki se uvrščajo med deset, delajo nenormalno veliko. Vsak se sprašuje, ali je to dovolj. Kaj, če je zadaj še kakšen talent, ki me bo premagal. Nikoli ne smeš spati na uspehih. Vedno moraš povečevati količino treninga. Telo se hitro navadi na enako količino treninga in potem ta ni več učinkovita. Telo moraš prignati na rob.

Letošnje poletje je bilo vroče. So vas visoke temperature ovirale?
Jaz imam sploh težave s tem, ker slabo prenašam vročino. Izogibam se treningom sredi dneva in začenjam bolj zgodaj. Triurni trening moram opraviti do 12. ure oziroma pozno zvečer. Res pa je, da izbiramo senčne lege v zakotnih dolinah, kjer sta senca in voda zraven. Če bi imela izbiro, bi raje ostala doma v senci, kot lažala na morju pri 40 stopinjah, saj si ne predstavljam, kako bi to zdržala.

Kdaj greste prvič na sneg?
Čez nekaj dni odhajamo na ledenik, kjer bomo en teden. To bo prvi stik s snegom. Nekatere konkurentke so ga imele konec maja, nekatere šele septembra. Različno treniramo. Nihče ne pozna 100-odstotne formule uspeha. Mi nismo veliko spreminjali glede na prejšnja leta. Menimo, da je na koncu avgusta ali v začetku septembra dovolj zgodaj za prvi trening na snegu. Spoznala se bom z novo opremo, pridejo tudi serviserji, seveda me čaka tudi velika količina treninga.

Načrtujete kakšne spremembe pri opremi?
Ne, vse ostaja enako. Tvegano je pred olimpijskimi igrami menjati opremo, res pa je, da vsako leto dobim 20 novih parov smuči, od katerih izberemo najboljše.

Kako velika je pravzaprav vaša zbirka smuči?
To je vprašanje za serviserja Gianluca Marcolini. Bilo je že kar nekaj ugibanj. Mislim, da sem imela na nogah več kot 116 parov smuči. Ampak to ni stalna zbirka. Ta šteje morda 70 parov. Smuči ne prodajam, samo menjavam jih, ker ne veš, kdaj bodo spet kakšne ekstremne razmere in boš potreboval smuči, ki so se izkazale pred petimi ali morda desetimi leti. Odpovedala sem se dodatnemu viru prihodka in smuči ne prodajam. Niti podarjam jih ne. Gianluca včasih vprašam, ali so kakšne smuči primerne za sorodnike, ki bi radi tekli, in odvrne: "Ne, to so smuči za svetovni pokal." Rečem mu: "Ne moremo imeti 70 parov ..." Smuči čuva kot svoje otroke!

Kaj bo v ospredju prvega snežnega treninga?
V prvem planu bo stik s snegom. Ko greš z rolk, ki so krajše, dolge so le pol metra, se moraš privaditi na skoraj dva metra dolge smuči. Gre za koordinacijo, prvi stik s snegom. Ker si na 2.700 metrih višine, navajaš tudi dihala, da se ne prehladiš. Prvi treningi zato niso ravno ekstremni.

Naslednja sezona bo olimpijska. Že čutite kakšen pritisk?
Malo pritiska vsekakor čutim. Vem, da v svetovnem pokalu ne morem več napredovati. Devet zmag iz lanske sezone je težko ponoviti. V svetovnem pokalu sem torej osvojila že skoraj vse, manjkajo pa le še olimpijske igre. Dejstvo je, da so to moje zadnje olimpijske igre, kar bo poseben izziv.

Tudi vas pogosto testirajo?
Preseneča me, da ne večkrat. Jaz pravim: tega naj bo še več. Letos so me enkrat testirali v Ruhpoldingu. Ko sem z 19 oziroma 20 leti prišla med najboljših 10 na svetu in se je vsem zdelo neverjetno, da tekačica iz Slovenije dosega takšne rezultate, so me nenehno testirali. Vsak teden. Po dvakrat, če je bilo treba.