Majdičeva se je pri 31 letih dokončno poslovila od smučarskih tekov, zadnjič je nastopila na 10-km preizkušnji v prosti tehniki v Falunu, kjer je bila deveta. Vsekakor so prav zaradi nje smučarski teki v Sloveniji postali veliko popularnejši, njeni junaški nastopi na olimpijskih igrah v Vancouvru so se z zlatimi črkami zapisali v zgodovino slovenskega športa. Od tekaških stez se je poslovila unikatna šampionka, ki pa se zelo veseli novega življenja. Ob sklepu kariere se je z Ljubljančanko za TV Slovenija pogovarjal Marjan Fortin.

Bi prehodili še enkrat isto pot?
Ja, čeprav zdaj, ko vem, kako je vse videti, kako težko je priti na vrh in se na njem obdržati ... Je precej težko. Če me spomini potegnejo nazaj na začetek, bi bila verjetno isto navdušena in naivna. Bila bi isto dekle z istimi velikimi očmi in sanjami. Ja, zagotovo bi šla še enkrat po isti poti.

Je bilo več lepih kot žalostnih trenutkov?
Mislim, da ja. A tisti žalostni trenutki so bili res težki. Jaz sem precej čustvena, zato se me je to vedno tako dotaknilo in me je spremljalo še leta in leta. Tisti, ki so bili žalostni, so bili precej. Tistih lepih je bilo neprimerljivo več.

Kaj vam je smučarski tek oziroma šport dal v življenju?
Vse! Na življenje sem gledala povsem drugače. Dal mi je svobodo. Bila sem majhna punčka s podeželja, vedno sem si želela potovati. Ravno zaradi športa sem veliko prepotovala. Šport mi je dal veliko prijateljev. Zadnja leta smo postali prava ekipa, ki smo dihali skupaj. Naučil me je, da se nič velikega ne zgodi brez odrekanja. Za vsako nagrado se moraš potruditi. Edina prava nagrada pride iz truda, potem se tudi veliko bolj veseliš. Vse skupaj ima potem višjo ceno.

Najbrž pa vam je vzel tudi veliko osebnega življenja, ki so ga živele vaše vrstnice?
Ne, niti ne. Vedno sem bila malo drugačna tekmovalka. Ko sem bila stara okrog 20 let in sem šla "ven", sem veliko bolj intenzivno "žurala" kot moji vrstniki. Drugi so to morda delali redno, jaz pa le nekajkrat na leto. Vedno sem se znašla v skupini ljudi, ki smo živeli za iste cilje in sanje. Našla sem se poleg njih in nikoli nisem pogrešala druge družbe. Imela sem res fantastično mladost.

Kateri trenutek v vaši karieri vam bo ostal najdlje in najgloblje v spominu?
Verjetno tale zaključek. Za menoj je 20 let udejstvovanja v tem športu, v mojem življenju se končuje velika stvar. Vse, kar sem znala početi intenzivno, je bil ravno tek na smučeh. Zadnje čase velikokrat podoživljam Torino. Takrat se je končala zgodba z dolgoletnim trenerjem Robertom Slabanjo. Takrat sem že bila na tem, da moram dobiti olimpijsko medaljo, pa je nisem. Takrat bi verjetno končala kariero in bi se mi življenje verjetno obrnilo povsem drugače - tako zasebno kot športno. Zadnjih pet let sem živela povsem drugače, kot bi ga sicer. Torino je bil res velik mejnik.

Dejali ste, da ste zelo čustveni, zato je vaše slovo še težje. Solz se kljub temu ne sramujete?
Ne, ravno tako, kot se tudi veselja ne sramujem. V življenju se je treba veseliti. Če se ne veseliš, je vse skupaj tako megleno. In enako velja, če nisi žalosten. Vsak je žalosten. Prav je, da se to tudi pokaže. Ljudje nismo roboti in nikoli ne bomo. Prav je, da se čustva pokažejo. Življenje je s tem polnejše, bolj barvno, kot pa če imaš le črno-bel film.

V zadnjem desetletju ste predvsem vi smučarski tek pripeljali z obrobja med zelo prepoznavne športe. Ste ponosni na to?
Zagotovo, čeprav se ne jemljem, da sem bila edina. Pred menoj je bila že Nataša Lačen, Matej Soklič, zdajšnji biatlonci so bili predtem tekači, z vsemi sem skupaj rastla. Bili smo cela ekipa, ki smo tek ponesli naprej. Je pa res, da sem se zelo trudila, da bi smučarski tek postavili malo bolj v ospredje, da sem malo več sodelovala z mediji in sponzorji. Dolgo časa sem imela v sebi idejo, da bom poskušala rešiti tek, če ga nihče drug ne more. Zato v zadnjih letih nikoli nisem šla s svojo ekipo povsem na svoje, kot je sicer praksa med vsemi najboljšimi na svetu. Jaz tega nikoli nisem imela in sem si rekla, da je bolje, da se potem vse prenese na poznejše generacije. Nikoli nisem imel občutka, da sem samo jaz, ampak, da smo ekipa.

Po lanski poškodbi na OI je bila odločitev, da podaljšate kariero, strahovit mejnik na vaši športni poti, ko niste vedeli, kam sodite. Izkazala se je za uspešno in pravilno. Mislite tudi sami tako?
To je bila ena težjih odločitev. Če je bila odločitev po Torinu, da nadaljujem, relativno lahka, ker sem si želela pokazati, kaj nosim v sebi in kaj lahko dosežem, je bil Vancouver precej krut. Bila sem psihično in fizično zlomljena. Medalja je pretehtala vse, a takrat sem veliko izgubila. Imela sem formo življenja, ko je nekdo v največji formi, ga je težko ustaviti. Želeli smo si priti na vrh. Drugi razlog za nadaljevanje pa je bil tudi ta, da se smučarski tek pri nas nadaljuje v smeri, v katero je bil zapeljan. Vse pogodbe so bile vezane na to, da jaz nadaljujem kariero. Govorim o celi ekipi, trenerjih, serviserjih. S tem se dala vsaj za štiri leta več kot osnovne pogoje ekipi, ki bo ostala za mano. Bilo pa je težko, ker niti sama nisem vedela, kako bo z rehabilitacijo in vrnitvijo v vrh.

Malo ljudi je vedelo, da boste nadaljevali samo za eno sezono. Je bila ta odločitev za vas tako dokončna, da vas je sprostila ali vam je bila v breme?
Vedeli so ljudje, ki so bili vpleteni v to zgodbo. Bila sem odkrita do vseh ljudi okrog sebe - trenerjev in serviserjev. Vsi so vedeli, da bom nadaljevala le še to sezono. Bila sem iskrena in sem jim povedali, da nimam več moči v sebi. Imela sem moč za še eno vrhunsko sezono, dolgoročno pa sem vedela, da ne bom več nadaljevala. Ti ljudje so vedeli, za druge pa ni bilo smisla, da jih obremenjujem.

Kaj boste zdaj kot nekdanja tekmovalka najbolj pogrešali?
Ljudi, s katerimi sem preživela kar nekaj zadnjih let. Vsi pravijo, da prej ali slej začneš pogrešati adrenalin, ki te drži na tekmovališču. Pri meni je bil ta adrenalin tako močan, da je bil včasih na meji kolapsa. Včasih sem se tako tresla, to nikoli ni bili prikazano, ampak jaz sem bila že utrujena pred štartom, ker sem vedno nosila to breme, da hočem biti vedno boljša. Verjetno bo to prišlo, ampak po drugi strani se tega veselim ... da se končno zbudim kakšen dan in si rečem 'to je čisto preprosti dan, brez omejitev, brez težkih treningov, ki sledijo celo leto'. Ne vem, če bom kaj 'ekstra' pogrešala.

V vas je bilo ogromno energije, komu in kam jo boste zdaj preusmerili?
Ljudem, ki so bili leta in leta ob meni, a so bili stalno porinjeni na stran, stalno so bili tihi spremljevalci, ki pa nikoli niso dobili takšne pozornosti, kot bi si jo zaslužili. Zagotovo bi si želela družine, kar je tudi eden izmed razlogov, zakaj se poslavljam. Kar nekaj ljudi je, katerim sem tiha dolžnica. Popitih bo kar veliko kavic, sproščenih klepetov, ki sem jih marsikomu dolžna.

Petra, še enkrat hvala za vse, kar ste nam poklonili v svojem športnem življenju, zato vam v imenu gledalk in gledalcev ter v svojem imenu želim, da boste tako uspešni še naprej. Na svoji poti, kar koli boste počeli, počnite to, kot ste počeli do zdaj: pošteno, delovno in uspešno.
Hvala lepa.