Rdeča nit 9. sezone podkasta Številke so knjige. Tokrat gostimo Mateja Huša, ki je pred kratkim izdal knjigo Od kvarkov do galaksij, ki je zbirka njegovih najboljših poljudnih besedil o znanosti. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in/ali branju krajšega povzetka.

Večkrat poudarjate, da znanost ne sme ostati zaprta v laboratoriju. Včasih se je veliko govorilo o tem, da so znanstveniki zaprti v slonokoščene stolpe, a to se je najbrž precej spremenilo?
To je zelo res, tudi sam opažam to spremembo. S tem sem se začel ukvarjati pred desetimi leti, takrat je bilo to malo drugače, danes pa se veliko ljudi ukvarja s popularizacijo znanosti in/ali s komuniciranjem znanosti. Razlogov je več, nekako smo ugotovili, da če želimo, da ima znanost neko mesto v družbi, potem je zelo koristno, da družba ve, kaj znanstveniki počnemo. Obstaja pa tudi čisto pragmatičen razlog, da je znanost postala v zadnjem času precej bolj tekmovalna oziroma projektno financirana. Znanstveniki porabljajo čedalje več časa tudi za pisanje projektnih prijav in za pridobivanje sredstev. To je seveda lažje, če javnost ve, kaj počnemo. Konec koncev imajo projektne prijave povsod okvirček, kjer moraš napisati, kakšen bo vpliv na družbo.

Sorodna novica Nam telefoni prisluškujejo, sedem let en telefon in zapleti z 2FA – Matej Huš

Pri tem številke lahko nastopajo v negativnem kontekstu. V mislih imam štetje točk, citatov in podobno, kar vpliva, da je znanost tudi tekmovalna.
To se sicer malo spreminja, zdaj so neki novi poskusi, predvsem v tujini, počasi pa prihajajo tudi k nam. Želimo si spet bolj kakovostnega ocenjevanja projektov in idej. Strogo normirano so se šteli citati, članki, točke ... Ampak, vsaka metrika se slej ko prej izrodi, ker jo ljudje naštudirajo in potem se prilagodijo tej metriki, ne pa nekemu občemu dobremu, zato se v zadnjem času spet pojavljajo poskusi, da bi to malo spremenili, kar je dobro.

O tem pišete tudi v knjigi, kjer opisujete, kako je število znanstvenikov vse večje, zato je vse težje objektivno vse prečesati in ugotoviti, kaj je res kakovostno in kaj ne.
To je en tak paradoks, nikoli še ni bilo toliko znanstvenikov, kot jih je zdaj, po drugi strani so področja, ki postajajo čedalje ožja (ali pa je to bil vsaj trend) in je za marsikatero idejo težko najti dovolj kompetentnih sogovornikov, ki po drugi strani niso tako ali drugače povezani s to skupino, da bi lahko to res neodvisno ocenili. V zadnjem času se pojavlja želja, da znanost preseže te vrtičke in začnemo spet bolj sodelovati in se ukvarjati z nekimi interdisciplinarnimi raziskavami.

Ste kemik, že kot srednješolec ste bili dvakratni udeleženec kemijske olimpijade. Kdaj ste se zavedali, da je kemija polje, ki vas najbolj zanima?
V resnici me je zelo zanimala tudi fizika, na neki način tudi matematika. V kemiji sem pristal tudi malo po naključju, pozneje sem študiral tudi fizikalno kemijo. Nekateri pravijo, da gredo po tej poti tisti, ki si ne upajo študirati fizike (smeh). V srednji šoli sem se res udeležil dveh kemijskih olimpijad. Precej zgodaj se je bilo treba odločiti, za katero bi se poskusil kvalificirati, ker so izjemni posamezniki, ki jim uspe na več področjih, ampak tudi malo manj izjemni. Kemija se mi je zdela dobra kombinacija tega, da moraš biti res pameten. Zdelo se mi je, da za matematiko nisem dovolj pameten, pri kemiji pa je treba osvojiti kopico znanja, čisto faktografskega, če k temu dodam še izvrstno profesorico kemije v srednji šoli, je bila odločitev potem zelo preprosta.

Precej mladih športnikov, ki blestijo v srednji šoli, ima težave pri prehodu v članski šport. Kako je pri tem prehodu v znanosti, torej med tistimi, ki ste izstopali že v času srednje šole?
Nimam točnih številk, ampak to ni čisto primerljivo, ker so v resnici tudi druge kariere, ki so enake ali pa še zahtevnejše, pa tudi enako dobre, zato ni nujno, da bodo vsi ostali na univerzah ali pa na inštitutih. Na kemijskem področju imamo veliko zelo dobre industrije, ki rešuje tudi zelo hude težave. Mi imamo trenutno nasproten problem, saj nam posrkajo vse res najboljše študente, zato se moramo prav truditi, da nam vendarle kdo ostane in da vsi ne pobegnejo v industrijo.

Je vaš glavni tekmec pri motivaciji teh iskanih kadrov plača oziroma denar?
To je dejavnik, ni pa edini. Znanstveni svet je precej drugačen od poslovnega oziroma korporativnega. Pri nas je ključna valuta pisanja člankov in projektov. Če potem ne objaviš tega, kaj si naredil, ne bo nihče vedel za tvoje delo. Niso vsi mojstri besed oziroma niso vsi zaljubljeni v besede, taki ljudje bodo raje šli delat v industrijo, kjer je tudi precej več zanesljivosti v smislu stabilnosti. Znanstveni svet je vendarle precej na prepihu, vsaj ko si na začetku kariere.

Od kvarkov do galaksij je zbirka poljudnih besedil, ki ste jih objavili v več medijih. Urednik Marjan Žiberna vas je v uvodniku primerjal s polihistorjem, s čimer je poudaril vašo širino. Je poleg kemije, fizike, matematike in astronomije še kakšna tema, ki vas zanima in premišljujete, da bi o njej pisali?
Zelo blizu mi je beseda, še posebej jezik. Ko sem se vpisoval na fakulteto, sem na drugo mesto dal primerjalno jezikoslovje, na koncu sem pristal na kemiji, kjer ni bilo omejitve. Zelo so mi všeč jeziki, zelo so mi blizu, ampak se ne čutim niti približno kompetentnega, da bi o tem kaj napisal.

Ste imeli pri pisanju kakšno 'testno' skupino, da jezik ne bi bil preveč znanstveno tog, hkrati pa bi še vedno podal vse bistvene informacije na zanimiv način?
Včasih sem vsa besedila, ki sem jih napisal, dal najprej prebrati svojim dobrim prijateljem. Zanimal me je njihov odziv. Poslal sem tistim, za katere sem vedel, da bom dobil neko kritiko in mi ne bodo samo rekli: 'Ja, super si napisal.'

Sorodna novica Komunikator znanosti 2019 je Sašo Dolenc

Še en popularizator znanosti Sašo Dolenc opozarja, da smo mediji včasih premalo kritični do PR-ovskih obvestil o dosežkih znanosti.
Meni se v resnici zdi, da bi lahko več poročali o znanosti. Res pa je, da gre pogosto za neke PR-izdelke, ki pridejo iz PR-služb, ki verjetno niso ravno najboljši vir za pisanje o znanosti. Za neko širšo sliko je treba vprašati tudi nekoga, ki ni bil povezan s to konkretno raziskavo, treba je pogledati kakšne pregledne članke ali pa drugo literaturo. To pa terja čas in tudi nekaj znanja, tega pa vedno primanjkuje.

Kakšen položaj ima znanost v javnosti v odvisnosti od velikih družbenih dogodkov (kot je bila nedavno pandemija)?
Družba se je že malo utrudila od tega stalnega bombardiranja z informacijami o pandemiji, to je bilo pričakovano, po drugi strani pa se mi zdi, da je širša družba videla, kako deluje znanstveni postopek. Znanost ni premočrtno korakanje od tega, kar vemo danes, do tega, da bi vedeli več. Znanost ima tudi stranpoti, naredi en korak nazaj, potem pa dva naprej. Mislim, da je bila javnost zdaj prvič priča temu v realnem času, ko so se pojavljali novi rezultati in izsledki, ker je potem morala revidirati tudi nekatera prejšnja odkritja oziroma prejšnja stališča. Znanost pač tako deluje, mogoče je ljudi to presenetilo, da ni tega linearnega korakanja naprej, pot je v resnici precej bolj ovinkasta.

Vaša knjiga je razlagalna, po drugi strani pa vsaj med vrsticami govori tudi o potencialu svetle prihodnosti, ko napoveduje velike napredke.
Želim si, da bi nam znanost v prihodnosti dala še več. To je večna dilema, ali bo razvoj ostal eksponenten, kot smo mu priča, ali pa je to v resnici neka sigmoidna krivulja in smo zdaj potrgali vse te nizke in preprosto dosegljive sadeže, da smo pri koncu in bo zdaj čedalje težje napredovati. V resnici ne vem, ali je ena ali druga možnost. Dostikrat pravijo, da o eksponentnih krivuljah govorijo samo ekonomisti, vsi drugi pa vemo, da se slej ko prej končajo. Mislim, da bo vsaj nekaj časa ta napredek zagotovo še zelo hiter.

Znanost med politiko in aktivizmom?
Sam skušam biti stereotipen znanstvenik, ki počne različne odštekane in kul stvari, zato ker so mi pač zanimive. V širši družbi pa so to pomembna vprašanja. Nekatere stvari so v znanosti precej jasne, znanost je dala odgovore, obstaja tudi zelo širok konsenz, in potem se v javni debati to predstavlja, kot da je še vedno neko odprto vprašanje in da je znanost razdeljena.

Kot na primer podnebne spremembe?
Da, to je že en tak primer, ki zelo jasno pokaže, kaj se dogaja, pa vendarle se spet in spet pojavljajo interpretacije, da človek morda ni odgovoren za podnebne spremembe.

Ste se kdaj čutili pod pritiskom? Včasih ste na primer veliko komentirali o 5G, potem pa ste o tem prenehali.
Tisto je bila zanimiva zgodba, v kateri sem se znašel res po nekem naključju zaradi nekega zelo banalnega članka o mobilnih valovanjih in sevanjih. Najprej me je ta odziv presenetil pa tudi malo potrl, potem pa ugotoviš, da se to še največ v resnici dogaja v tvoji glavi. Velika večina ljudi ne ve, kaj se dogaja na družbenih omrežjih in ne glede na to, kaj tam zlivajo po tebi, to je vendarle en zelo majhen del življenja.

Kako blizu so vam TV-serije in filmi o prihodnosti in/ali (post)apokalipsah?
Sem kar velik navdušenec znanstvene fantastike, predvsem filmov, serije po navadi trajajo malo predolgo, nimam toliko časa ali pa vztrajnosti, da bi jih pogledal do konca.

Bi posebej poudarili kakšen naslov?
V zadnjem času sem pogledal nekaj starih filmov, po dolgem času sem spet gledal Matrico. Prejšnji konec tedna sem pogledal zelo slabo poznan in tudi dosti neumen film o hrošču tisočletja, ki je bil posnet leta 1999, ko skoraj raznese neko jedrsko elektrarno. Kar malo se smejiš, kakšna pričakovanja so bila takrat, kaj naj bi se zgodilo 1. januarja 2000.

Veliko kolesarite, zagreti ste pa tudi za tek.
V mladih letih, v osnovni šoli in v gimnaziji sem treniral tek, bil sem tekač na 400 metrov, sledila je tipična evolucija − ko si starejši, tečeš daljše razdalje in nekako nikoli nisem nehal teči. Danes, če imam le čas, tečem recimo trikrat ali štirikrat na teden, nekje med 10 in 15 kilometri.

Ali potem sodelujete na ljubljanskem maratonu ali kaj podobnega?
Ja, to grem vsako leto, po navadi grem po polovičko, šel sem tudi že celega in ni dvakrat težje, ampak desetkrat težje kot polovička (smeh). Tudi letos imam v načrtu, da se ga udeležim.

Nekako pri 35, 36 km tekači trčijo ob tako imenovani maratonski zid.
Ali pa še prej (smeh). Ampak sem bil tako trmast, da sem si rekel, da bom prišel do konca, pa naj stane, kar hoče.

Ste pri vsaki stvari tako trmasti?
Včasih sem bil bolj, zdaj pa včasih poskušam reči 'dobro, saj je v redu'.

Sorodna novica Maja Kastelic: Če si pogumen, te življenje nagradi

V Rubriki Štafeta vam vprašanje zastavlja prejšnja gostja Maja Kastelic, zanima jo, kako je z navdihom v znanosti.
Potrebuješ ga. V znanosti je mogoče 25 odstotkov nekega težaškega dela, prekladanja nekih podatkov v Excelu in tako naprej, ampak za tistih nekaj odstotkov pa res potrebuješ navdih, kako se boš lotil neke težave, ali pa tudi, da si izbereš neko težavo, naslednji projekt, ki bi ga raziskoval, kako bi se tega lotil, kako bi rešil neko težavo, in to prihaja v najrazličnejših trenutkih.

Vse pogovore v tej sezoni končujemo z istim vprašanjem − zakaj je vredno brati?
Zato, ker drugi ljudje vedno vedo več od nas in razen s tistimi, ko se lahko pogovarjaš, je edini način, da to izveš, da prebereš kaj od njih. Bereš lahko tudi z lastnim tempom, lahko prebereš dvakrat, pa odložiš besedilo. Čisto pragmatično bi rekel, da je pisanje besedila neke vrste obrt. Več kot ga prebereš, boljši boš v tem. Naša družba je tako narejena, da ti je dosti lažje, če si sposoben producirati neke količine besedila, ker slej kot prej ga nekje potrebuješ.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem je govora še o naslednjih temah:
− Odhod na Dansko in kaj bo tam raziskoval.
− Pozitivni vpliv učiteljev v srednji šoli.
− Kakšen je kot profesor do svojih študentov.
− Kaj je največja lepota kemije.
− Način izbora besedil v knjigi.
− Obstoj lažne znanosti in lažnih konferenc.
− Osvajanje vesolja in koristi le-tega za življenje tukaj in zdaj.
− Obstoj inteligentnega življenja.
− Kolesarjenje v slovensko Istro, kjer potekajo Kemijski dnevi.
− #PohvalaNaDan
− Do Excela ima zelo pozitiven odnos.