V podkastu Številke se v deseti sezoni ukvarjamo s srečo. Tokrat gostimo študenta fizike Vida Kavčiča, ki je navdušen nad astronomijo. Kot srednješolec je uspešno tekmoval na astronomskih olimpijadah, danes pa v ekipi sodeluje kot mentor. Govor je bil o sreči v vesolju, šolskih klopeh, zahtevnosti mature in še marsičem. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in/ali branju krajšega povzetka.

Glede na to, da ste napisali priročnik za Matematiko na splošni maturi, predvidevam, da imate pozitiven odnos do številk.
Številke v različnih kontekstih lahko pomenijo čisto nekaj drugega ali pa tudi ničesar (smeh). V matematiki poznamo takšne in drugačne številke, ki so nam mogoče zanimive in lepe zaradi različnih lastnosti, meni je recimo še posebej blizu številka 1729 (ker je najmanjše naravno število, ki ga lahko zapišemo na dva načina, kot vsoto dveh kubov; všeč pa mi je tudi iz zgodovinskih razlogov). Če imam opravka z velikimi števili, sem potem bolj doma v vesolju, kjer imamo astronomske skale, lahko pa opazim tudi neko čisto naključno registrsko tablico, ki mi je mogoče blizu zaradi človeka, ki ga poznam in ga povezujem s tem avtomobilom. Skratka, s številkami podajamo določene informacije, potem pa si glede na kontekst ustvarjamo sami mnenje.

Danes se bova gotovo dotaknila tudi šolstva, tam morajo učitelji prav s številkami oceniti znanje, kar ni vedno najlažje.
Se strinjam. Ocena ali točke, za katere si ljudje domišljajo, da lahko pokažejo znanje posameznika, je bolj približna ocena, ki je odvisna od veliko drugih dejavnikov. Taka številka je pogosto brezpredmetna, morda je res bolj preprosto ocenjevati pri bolj eksaktnih vedah, kot sta v šoli, recimo, matematika ali fizika. Veliko bolj zgrešeno se mi zdi točkovanje pri esejih, spisih, literarnem ustvarjanju ... Tam je že vnaprej določeno besedilo, ki ga 'izgubimo', saj ga razkoščkamo na majhne delčke in obravnavamo vsakega posebej, kaj je vredno eno točko, kaj naslednjo ... S tem izgubimo neki celosten pogled na izdelek, zgrešimo celotno poanto. Tak sistem ocenjevanja na maturi se mi zdi neprimeren, veliko bližje so se mi zdele holistične ocene, ki jih je na gimnaziji v neki obliki prakticirala moja profesorica slovenščine Mojca Osvald, ki je spis dejansko želela videti kot celoto in ga ni preveč razčlenila v neke koščke, ki v končni fazi postajajo popolnoma brezvsebinski.

Ko omenjate maturo, opravljali ste jo pred dvema letoma in takrat ste med drugim rekli, da je bila matura 'eno najbolj dolgočasnih obdobij vašega šolanja'. Verjamem, da vam ni predstavljala velikega izziva oziroma zahtevnosti, a najbrž razumete tudi številne vrstnike, ki so morali v zaključek šolanja vložiti precej več truda.
Takrat sem bil ravno pod takim vtisom (smeh). Imel sem nabor predmetov, ki mi je bolj ali manj ležal, tudi v drugih kontekstih sem se s temi tematikami matematiko, fiziko in kemijo) že ukvarjal, zato matura res ni bila nič posebnega. Pri vsem tem mi je bilo preverjanje znanja čisto v redu, ampak pri vsem maturitetnem pompu me strašno živcira to, da je to neka 'birokratska svetnica' celotnega srednješolskega izobraževanja. Ko smo se v prvem letniku srečali z raznimi predmeti, so nam učitelji takoj rekli, 'to pa so pomembne stvari, ki jih morate vedeti za maturo', in potem se matura spremeni v neko strašno zadevo, ki se v resnici uporablja za preverjanje znanja. Učni proces v srednjih šolah se potem usmerja zgolj v poglavja, ki jih je treba znati na maturi, nekaterih sicer zanimivih stvari pa se potem ne predela in bolj predstavljajo oviro, ne pa spodbudo za kakovosten učni proces. To me v zgodbi o maturi najbolj moti, ker samo preverja znanje, ko pa pridemo do kakšne izvirnosti ali kreativnosti, kar je v bistvu še najpomembnejša stvar, pa tega nimamo. Znanje in podatke namreč lahko dobimo v vseh možnih kanalih, kreativnosti pa za zdaj ne moreš kar tako 'prebrati' na internetu.

Ste zelo nadarjeni, Slovenijo ste na mednarodnih tekmovanjih iz znanja zastopali na različnih področjih, tudi astronomiji. Pri vpisu na fakulteto vas je zanimalo precej stvari, zakaj ste na koncu izbrali astronomijo?
Ob koncu osnovne šole sem bil popolnoma prepričan, da bom šel študirat matematiko. Ob zaključku osnovne šole pa se spomnim učiteljice fizike Jožice Kuzma, ki me je takrat s svojim navdušenjem nad astronomijo zelo potegnila v to vedo in v meni prebudila tistega otroka, ki zazrt v nebo občuduje vesolje. To me je vedno bolj privlačilo tudi v srednji šoli, s tem pa sem se počasi oddaljeval od matematične ideje. Vseeno sem bil še nekaj časa neodločen, saj me zelo zanima tudi književnost, razmišljal sem o študiju primerjalne književnosti, na koncu četrtega letnika pa se je res izkazalo, da študij fizike 'pokrije' veliko tem, hkrati pa se z umetnostjo in književnostjo še vedno lahko ukvarjam v prostem času. V srednji šoli sem spoznal ogromno odličnih profesorjev ter mentorjev s področja astronomije. Moram omeniti Andreja Guština (s katerim sva sodelovala zaradi tekmovanj iz astronomije), v isti sapi tudi zdajšnjo profesorico Dunjo Fabjan, Andrejo Gomboc, srednješolskemu učitelju Vincencu Petruni ... To so ljudje, ki so me že na začetku gimnazije z raznimi predavanji strašno potegnili v astronomijo.

Sorodna novica Zaradi najmočnejšega Sončevega viharja v zadnjih 20 letih tudi v Sloveniji viden severni sij

Astronomi najbrž ves čas uživate v 'vesoljskih zgodbah', občasno pa te občasno pljusknejo v precej širšo javnost, kot so kakšni mrki ali nazadnje severni sij.
Zelo je lepo, da ima astronomija to prednost, da ljudi navduši. Sam se z astronomijo seveda dosti ukvarjam, ampak ni večjega navdušenja od tega 'elementarnega' občudovanja, ko lahko v živo opazuješ astronomski pojav. Mrk, polarni sij ali kaj tretjega v meni spet prebudi otroka in me spomni, zakaj sem se odločil za astronomijo. Ta dogajanja nas v bistvu postavljajo v razmišljanje, da smo zares majhni in da Zemlja v resnici v vesolju ni nič posebnega. To je včasih zelo težko sprejeti, ker živimo res zelo osredinjeni na Zemljo in našo civilizacijo. Preskok, da Zemlja ni nič posebnega, je za marsikoga strašljiv.

Pred meseci sem bil v Savdski Arabiji, kjer sem dijakinjam in dijakom, ki se zanimajo za astronomijo, predaval o različnih astronomskih temah, med drugim tudi o kozmologiji. Gre za vedo, ki proučuje vesolje na zelo velikih skalah, proučuje ga kot celoto, ukvarja se z razvojem vesolja, kako se širi ... Ena izmed ključnih predpostavk je tako imenovano kozmološko načelo, ki pravi točno to – naš položaj ni nič odlikovanega, vesolje na velikih skalah je videti nekako v vseh smereh enako, zato rečemo, da je homogeno. Zanimivo mi je bilo, kako zelo težko je bilo dijakinjam in dijakom to v resnici sprejeti, ker gre za res velik preskok iz prepričanja, da naše življenje tako ali drugače usmerjajo bradati strici tam zgoraj.

Kako pa vi vidite besedo sreča v kontekstu astronomije? Konkretno Zemlje? Kako pomemben je bil trk z manjšim planetom, ki je botroval nastanku Lune, ta pa bolj ugodnemu podnebju na našem planetu? Pa vloga Jupitra kot Zemljinega telesnega stražarja? ...
Da se je na Zemlji razvilo življenje, je to zagotovo taka ali drugačna sreča. Ogromno stvari se mora uskladiti, da se lahko nekje v vesolju razvije življenje. Nekaj od tega je naključje, lahko pa temu rečemo tudi sreča. Najprej morajo biti temperature ustrezne, da imamo tekočo vodo, da imamo pravo temperaturo, ki omogoča cono habitata, seveda moramo imeti tudi pravo ozračje, ki omogoča, da je ta temperatura stabilna, kemijska sestava mora biti primerna, da imamo 'pravilne' organske spojine. Poleg tega pa moramo imeti še to srečo, da se življenje iz nekih mikrobov lahko razvije v tako imenovano inteligentno življenje (kar koli že dojemamo kot inteligentno, ampak recimo, da vzamemo neko zmožnost komuniciranja z drugimi). V resnici imamo bolj ugibanja, ali smo sami v galaksiji, nam pa razširi zavedanje o tem, kaj vse se mora ujeti, da življenje v taki obliki lahko steče. Ampak vesolje je resnično ogromno in ob vseh zvezdah, galaksijah in jatah galaksij ni hudič, da še kje obstaja taka ali drugačna oblika življenja, vprašanje pa je, ali bomo mi to lahko kdaj zaznali.

Hudič je v neizmernih razdaljah.
Ja, naša nam najbližja zvezda je oddaljena štiri svetlobna leta. Če bi tam lahko našli kakšno življenje, ampak se mi ta hip zdi nepredstavljivo, kako bi človek lahko tam stopal. Veliko se govori o raznih odpravah na Mars in Luno, kjer smo že bili, a vsi ti projekti so postavljeni v prihodnost za več desetletij.

Kako na eni strani kot astronom, na drugi pa kot mlad človek gledate na iskanje planeta B? Sploh v kontekstu težav in izzivov, ki jih imamo na tem planetu.
Tukaj se prej ali slej srečamo s popolnoma tipičnim potrošniškim vedenjem, iz leta v leto so bolj skrb vzbujajoče megakonstelacije satelitov, v zadnjem času je tipičen primer Starlink podjetja Space X. Težava je v tem, da se zdaj govori še o več podobnih megakonstelacijah, ne samo zasebnih, ampak tudi različnih državnih, recimo Kitajske. Ta hip je tam gor približno 10.000 satelitov, kmalu pa se bo to število še povečalo. Na eni strani bomo dobili boljši internet in podoben napredek, hkrati pa se ne zavedamo, da ponavljamo napake iz preteklosti, v resnici onesnažujemo atmosfero oziroma okolico Zemlje. Vsi ti sateliti prej ali slej ne bodo več uporabni, življenjska doba takega satelita je nekaj let. Vprašanje, kaj bo z njimi, ko bodo odslužili svojemu namenu. Obstaja verjetnost trkov, lahko dobimo 'jajčno lupino' vesoljskih smeti, ki nam v resnici uničujejo nebo, če ne drugega, pogled na nočno nebo, ki je v kontekstu astronomije pomembno.

Pri vprašanju sreče oziroma verjetnosti, da tam obstaja še kakšno življenje, je tudi dejavnik 'življenjske dobe civilizacije'. Ta se lahko konča zaradi zunanjih dejavnikov (ni več primernih možnosti za življenje) ali pa se uniči sama, kar, sodeč po zgodovini našega planeta, tudi ni nemogoče.
Seveda ni. Ljudje se recimo bojijo, da se bo Sonce čez nekaj milijard let tako razširilo, da bo tako vroče, da ne bo več življenja na našem planetu. A življenja na našem planetu lahko morda ne bo že čez nekaj tisoč let, če malo pretiravam. Zadnje čase veliko spremljamo dogajanje v povezavi s podnebnimi spremembami in kako hitro se odvijajo. Ampak tudi v knjigi Krasni novi svet vidimo, kakšen svet lahko nastane. No, to so zame čisto preveč kompleksne teme (smeh).

Narava je ciklična, pa se za konec še ciklično vrniva v temo šolstva. Pred nekaj leti ste bili tekmovalec v astronomiji, danes pa ste mentor srednješolcem. Večkrat ste dejali, kako vam je pomembno, da to navdušenje širite tudi naslednjim generacijam.
Res je, pred kratkim sem bil še sam v njihovi vlogi, zato se spomnim, katere stvari so bile meni zanimive in so name naredile vtis, spomnim se navdušenja, in zato to z veseljem delim naprej tistim, ki so ga pripravljeni in željni sprejeti. Na astronomskih tekmovanjih v Sloveniji pripravljamo izbor za mednarodno olimpijado iz astronomije in slovensko ekipo. Včasih pridejo kakšne nacionalistične misli v smislu, da smo ponosni na svoje tekmovalce. Super, da so naši dijaki dobri, a meje se zdijo brezpredmetne. Rad pomagam vsem, Slovencev, Madžarom ali pa mladim iz Savdske Arabije.

Sorodna novica Andrej Hauptman: Slovenska kolesarska šola je res vrhunska

V rubriki Štafeta vprašanje postavlja zadnji gost. Pred dvema tednoma je gostoval nekdanji kolesar, zdaj pa športni direktor Andrej Hauptman. Zanima ga, kako si organizirate odmore med zahtevnimi intelektualnimi dejavnostmi? Katera so vaša najljubša sprostitvena opravila ali hobiji, ki vam pomagajo odklopiti se in regenerirati?
To je težko vprašanje, prosim za kakšnega lažjega (smeh). Zadnje čase zelo rad odhajam domov v vas Rodine pri Črnomlju, v hiško sredi gozda, kjer živimo z družino. Ta kraj je res fantastičen, tam si res odpočijem. Veliko sem v Ljubljani, a iz leta v leto me v resnici vedno bolj vleče nazaj v Črnomelj, kjer se ustavi ritem in pripomore, da lahko res odpočijem in podružim s prijatelji.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora (kliknite na spodnjo sliko), v katerem je govor še o naslednjih temah:
− Zadovoljstvo pri napredku pri maturi v zadnjih letih.
− Pomen mentorjev pri širjenju radovednosti in vedoželjnosti.
− Kakšno astronomsko 'zapuščino' je pustil na domači osnovni šoli.
− Kako se islam 'povezuje' z astronomskimi pojavi.
− Enačbe Franka Draka.
− Vaja s tremi kamni v ustih.
− Kaj je za gosta sreča in kje jo najde.
− #PohvalaNaDan