V novi, deseti sezoni podkasta Številke se ukvarjamo s srečo. V uvodni epizodi gostuje poveljnik civilne zaščite Srečko Šestan, ki ima srečo že v imenu, s svojo mirnostjo in preudarnostjo pa pomaga pri naravnih nesrečah. Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora in/ali branju kratkega povzetka spodaj.

Ste idealen gost za začetek nove sezone Številk, srečo imate namreč že v imenu, številko pa v priimku.
Ja, res je. Morda pa to ne prinaša sreče, v življenju sem imel kar veliko izzivov, včasih smo temu rekli težav, ampak so se vse rešile pozitivno, glede tega nimam nobenih predsodkov. Najprej svojega imena nisem maral, moram povedati po pravici, da mi je bilo čudno in neprijetno. Vsi doma in v vasi me kličejo Srečo, še nikoli nisem slišal Srečko. Ko sem na žalost v medijih zaradi stvari, ki se dogajajo, pa sem kar navadil na Srečka, s tem sem zdaj zadovoljen.

Za uvodno epizodo ste več kot primerni gost, ker prinaša srečo oziroma mirnost v nesreči, ki se zaradi naravnih nesreč dogaja popolnoma neodvisno od nas.
Pogosto me sprašujejo, kako sem prišel do te mirnosti, ampak jaz odgovarjam zmeraj enako − nikoli nisem imel kakšnega posebnega usposabljanja, očitno je to v mojem značaju. To mi govorijo tako novinarji kot običajni ljudje. Očitno je res nekaj na tem, da morda pomirjam ali pa imam tak način govora in nastopa, ampak tega res nisem nikoli treniral niti minuto.

Kako blizu pa so vam številke?
Od nekdaj mi predstavljajo skoraj ljubezen, in ne samo veselje, zelo rad imam matematiko. Če boste vprašali mojo ženo, bo rekla, da sem fenomen. Na blagajni jo vedno presenetim, ko natančno izračunam znesek, ki ga je treba plačati, pozabimo na cente, se razume (smeh). Številke me fascinirajo v veliko oblikah, recimo na registrskih tablicah, saj se jih veliko zapomnim popolnoma naključno. Veliko telefonskih številk znam na pamet, čeprav mi jih ni treba vedeti, saj imamo vsi imenike kar v telefonih.

Kako se spominjate svojega otroštva skozi prizmo sreče?
Spominjam se večina dobrih stvari, nekatere stvari pa so bile tudi slabe. Ko sem bil star tri leta, sem se opekel na neki čuden način, vsaj tako so mi govorili starši in stara mama, ki je bila z mano v bolnišnici tri mesece in pol. Komaj sem preživel, za vse to sem seveda hvaležen tudi njej. To me navdaja z nekim optimizmom za naprej: če sem vse to preživel, potem bom preživel še kaj drugega. Vsi skupaj imamo kar nekaj sreče, tako jaz kot cela družina. Imam urejeno družino, ženo, dva odrasla otroka in dva vnuka, iz tega vidika sem zelo zadovoljen, v veliko veselje mi je, ko se dobimo skupaj.

Izbrali ste študij lesarstva. Ali je bilo še kaj drugega v igri?
V srednji šoli je bilo marsikaj v igri, takrat smo seveda vsi iskali štipendije. V šoli sem bil odličnjak, v domačem kraju sem dobil šest ali sedem štipendij, od kemika do lesarja. Zaradi družbe sem potem šel raje v gimnazijo, po tej pa sem odločil za lesarijo. Moj oče je bil mizar, bil je vodja izmene v Lesonitu, večkrat sem šel z njim v tovarno, očitno sem imel neko veselje, pri Lesonitu sem dobil štipendijo, zato sem šel na univerzitetni študij lesarstva, nato sem šel seveda v to podjetje. V Lesonitu sem delal 16 let, bil sem vodja proizvodnje, na koncu pa sem bil član uprave za proizvodnjo in razvoj. Na koncu sem se odločil, da je dovolj razlogov (ne bom jih navajal, ker me žalostijo) za odhod, tako sem se leta 1996 prijavil na razpis na Upravi za zaščito in reševanje.

Sorodna novica "Ko je treba nekaj ročno narediti, se pogosto pokaže tvoja osebnost"

Kako spretni pa ste z lesom?
Veliko sem naredil okrog hiše, to velja tudi za hišo. Kar se tiče lesa, v hiši sem s pomočjo očeta naredil okna in notranja vrata. V hiši imam res ogromno lesa in vse skupaj je treba to vzdrževati. Včasih samega sebe malo preklinjam, ker je tega res veliko (smeh), ampak še zmeraj imam to veselje. Žena mi pri barvanju veliko pomaga in potem skupaj narediva čudeže. Les imam resnično rad, še vedno kaj ustvarjam z njim. Pred kratkim sem si tako naredil nadstrešek. Imam pa veliko željo, ki jo bom (upam) uresničil, ko bom šel v pokoj − kupil si bom eno majhno kombinirko za svoje veselje.

Odlikuje vas mirnost. Ste taki tudi doma, ko se sami znajdete v kakšnih nepričakovanih težavah, kjer ravno ne gre za življenje in smrt?
Seveda se tudi meni doma okrog hiše zgodijo kakšne peripetije, takrat nimam kakšnega napada panike, ampak preprosto mirno odreagiram. Veliko stvari znam narediti tudi sam, praviloma pa se ne dotikam elektrike, vse druge stvari pa si upam sam postoriti. Če so te bolj zapletene, seveda pokličem kakšnega mojstra, običajno pa težave rešim sam.

Kako pa ljudje (nevajeni naravnih nesreč) običajno odreagiramo v takih nesrečah? Koliko je panike? Včasih niti nimamo prave realne izkušnje. Skoraj vsi smo bili v morju ali bazenu, nimamo pa izkušnje, kaj, denimo, naredi deroča voda.
Ta voda je res nevarna. Na tem mestu se moram zahvaliti vsem ljudem, ki so kako rkoli upoštevali vsa naša navodila in priporočila, ki smo jih dajali pred nesrečo. Dejstvo je, da v tej nesreči nismo imeli niti ene neposredne smrtne žrtve pri toliko porušenih hišah, pri toliko zalitih stanovanjih in kleteh. To pomeni, da so ljudje odreagirali zelo dobro, rekel bom, kar odlično. Škoda je seveda ogromna, ampak tega ne more nihče preprečiti. Ljudje so za svojo varnost postorili veliko, to pomeni tudi priznanje vsem nam, ki delamo na tem področju in že dolga leta ozaveščamo.

Če sva prej govorila o vam ljubem lesu, z njim se lahko zgodi marsikaj neprijetnega: tokrat je bil v vodi, lani je gorel na Krasu, pred leti se je lomil v žledolomu. Narava res lahko udari na veliko načinov.
Res je. Les je včasih pozitivno povezan tudi pri plazenju. Če ne bi bilo toliko dreves, bi bilo tega plazenja še bistveno več, ker drevesa s svojim koreninskim sestavom veliko stvari preprečijo ali pa jih omilijo. Seveda pa je les včasih tudi nadloga, tokrat se je podiral. Les seveda ni kriv, a podrejo ga deževje, veter in še kaj drugega. Omeniti moram tudi ostanke v gozdu po sečnji. Prepričan sem, da bomo morali to pravilo spremeniti, da je treba to vse počistiti in umakniti iz gozda. Prav tako tudi skladiščenje lesa na žalost ni velikokrat ustrezno, iz skladišč smo dobili ogromno lesa v vodotoke, ti vodotoki pa potem tega ne prenesejo, ker ta les pride na mostove, nekateri imajo tudi tiste spodnje podpornike. Gospod Pipenbaher zdaj poudarja, da tega ne bi smelo biti, pri čemer mu absolutno pritrjujem. Les se namreč tam ustavi, potem pride velika sila vode, ki most podre.

Zdi pa se, da je bilo eno vaše posredovanje vendarle popolnoma drugačno, v mislih imam pandemijo, ki ni presenetila le nas, ampak celoten svet.
To je edina nesreča, ki tudi po definiciji našega krovnega zakona sodi pod izraz "druga nesreča". Pandemije sicer nismo vodili mi na civilni zaščiti, kar je bilo morda za nas celo dobro, seveda pa smo sodelovali. Pomagal sem pripraviti sklep vlade, da smo lahko pomagali pri vseh stvareh: od delitve zaščitnih sredstev pa do cepljenja. Pomagali smo, kakor smo lahko. Dejstvo pa je, da nas je pandemija presenetila, enako velja za ves svet. Razlogov je zelo veliko, ampak kot civilna zaščita, ki je sposobna s svojimi zalogami izvajati določene naloge, smo to nalogo sprejeli, čeprav tega nismo nikoli prej izvajali ali pripravljali. Ravno zato ocenjujem, da smo delali zelo dobro, naša vloga je bila neprecenljiva, ker preprosto ni bilo drugih struktur, ki bi lahko te naloge opravljale v državi.

Sorodna novica Ime leta 2020 je Srečko Šestan

V tistem času ste bili leta 2020 izbrani tudi za ime leta na Valu 202. Ljudje vam zaupajo, ker se izražate mirno. Jasna komunikacija je najbrž pomembna v razmerah, ko šteje vsaka minuta?
Dobro pri vsem je to, da naš sistem temelji na prostovoljstvu. Vsaka čast poklicnim strukturam, ki sodelujejo, tudi sam na koncu koncev sodim v poklicno strukturo, ampak prostovoljec odreagira čisto drugače. V službi imaš pravice iz dela, iz vseh možnih stvari, prostovoljec pa se je sam odločil za to. Lahko bi brez greha ali slabe vesti doma sedel na kavču in gledal televizijo, ampak se je odločil za intervencijo. Res mislim, da je to tisto, kar dela ta sistem še bolj kakovosten in boljši. Prepričan sem, da se ta prostovoljski duh, ki je v teh strukturah, ki so pod kapo civilne zaščite, počasi prenaša tudi na druge strukture in področja. Vesel bi bil, če bi se prenesel na vsa področja. Vemo, da to je utopija, ampak tudi pri teh reakcijah, ki jih gledamo zdaj ali pa smo jih lani videli na Krasu, vidimo moč ljudstva − to pripravljenost pomagati tako fizično kot materialno.

Večkrat ste poudarili, kako izrazito razumevajočo ženo imate, da imate pravzaprav srečo.
To sem povedal že stokrat in bom povedal še stoprvič: ona je moja največja zaveznica, tudi svetuje mi marsikaj, ko se voziva skupaj v službo, tudi počaka me, če je treba, včasih jo moram počakati jaz, ampak to je najino življenje. V resnici sva se že navadila, da prideva pozneje domov, če je to ob šestih, je to že sreča. Pogosto sva odsotna skoraj cel dan, ampak najina otroka sta že odrasla, in to ni zdaj taka težava, kot je včasih bila.

Z ženo sta imela prav v času poplav načrtovan dopust, ki sta ga morala odpovedati. Sta se že dogovorila za nov termin?
Ne vem, nisem prepričan (smeh). Res je, četrtega avgusta sva imela načrtovan dopust, ampak nesreča se je zgodila tretjega in najin načrt je padel v vodo, kar se ni zgodilo prvič, morda pa tudi ne zadnjič. Vzela si bova dva, tri dni, ampak več pa tudi ne, ker ima zdaj žena obveznosti v kliničnem centru s tako imenovano akreditacijo in si zdaj tega ne more privoščiti, ampak kakšen dan nama bo gotovo uspelo ujeti, ne vem pa še točno, kdaj.

Nekako velja ocena, da se v medijih bolj berejo negativne novice. Včasih v filmih vidimo scenarije, ko se ob naravnih nesrečah zgodijo apokalipse, sledijo ropanja in plenjenja, zdi se kot zlom civilizacije. Ampak vse te naravne katastrofe v resnici kažejo, da ljudje stopijo skupaj, da obstaja solidarnost, sami ste prej omenili moč prostovoljstva.
To je po eni strani dobra šola za naprej, prepričan sem, da bo tudi prinesla marsikaj dobrega v prihodnosti. Že leta in leta opazujem neke vrste recipročnost − danes jaz pomagam tebi, ti boš pa jutri pomagal meni. Lani smo vsi hodili na Kras, kjer so se zdaj domačini čutili dolžne, da pomagajo v tej nesreči. Ljudje so se ponujali in želeli iti pomagat, in to smo jim seveda tudi omogočili. Vse se vrača, danes bo pomoč potrebovalo Prekmurje in Pomurje, jutri Obala, pojutrišnjem Gorenjska ... Mi smo tudi v načrtu vgradili možnost, da ko pomagajo iz drugih delov države, prostovoljci dobijo povrnjene neposredne stroške. Kaj bomo še gasilcu rekli, naj plača bencin in pride gasit na Kras? Veliko stvari imamo urejenih, in tudi to je ena od teh.

Lani je gorel Kras, letošnje poletje je v znamenju neurja in poplav. Znanstveniki poudarjajo, da odraz podnebnih sprememb ni le povečana povprečna temperatura, ampak tudi povečanje ekstremnih dogodkov. Ste v svoji dolgi karieri občutili to povečanje?
Res je, ti dogodki so zadnja leta malo bolj ekstremni, imeli smo povodnji, imeli smo požare, imeli smo marsikaj. Vse to je bilo že v preteklosti, ampak karakteristike zadnjih dogodkov so se res malo spremenile. Pred poplavami smo imeli silovita neurja, močan veter, ki je vse to spremljal. Veter seveda spremlja nevihto, ampak tako močan, ko je zdaj zadnja leta, pa je res nekaj posebnega, potem veter povzroča požare, toča je zmeraj večja ...

Sorodna novica Nina Svetelj: Knjižnice moramo rahljati predsodke

V rubriki Štafeta vprašanje postavlja zadnji gost, knjižničarka Nina Svetelj vas tako sprašuje 'tisti, ki imamo radi knjige, pogosto poudarjamo pomen branja za spodbujanje empatije. Zanima me, ali se je sočutje pri ljudeh skozi leta kaj spreminjalo, glede na to, da poslušamo, kako so včasih bolj “skupaj držali”, danes pa naj bi bili bolj individualistično vzgajani'?
Morda je to odvisno od okolja. Morda ta teorija drži za mestna okolja, morda se ljudje, ki živijo v bloku, niti ne poznajo med sabo. Na podeželju je bistveno drugače, tudi reakcije ljudi so bistveno drugačne. Sam zmeraj rad omenjam Kostanjevico na Krki, tam sem bil približno štirikrat v velikih težavah − vselej v poplavah. Tam nisem slišal človeka, ki bi jamral ali kritiziral. Vedo, kje živijo, vedo, kaj se jim lahko zgodi, in so na to pripravljeni. V teh urbanih območjih pa je tega bistveno manj, in upam, da se bo ta stvar spremenila.

Lani smo se v Številkah ukvarjali s knjigami. Koliko in kaj berete?
Po pravici povedano, berem bolj malo, ne vzamem si časa za to. Če že kaj berem, se običajno odločim za strokovno literaturo. Ko naletim na neki izziv, si najdem literaturo in raziskujem. En tak zanimiv primer je Planinsko polje, ki sem ga proučil res v detajle. Spoznal sem, da smo ljudje zelo kratkega spomina. Ljudje so imeli tam svoje čolne do leta 1976, ni mi sicer uspelo razvozlati, zakaj je bilo tisto leto prelomno. Skratka, takrat je imela skoraj vsaka hiša svoj čoln, in to je bilo očitno z nekim razlogom. Ko je bilo isto polje leta 2014 ekstremno poplavljeno, čolnov niso več imeli. Kar se še tiče branja, včasih v novicah naletim na neko specifično reševanje, spomnim se reševanje nekega otroka, ki je padel v globok jašek, žal je umrl. Ko berem take novice, začnem razmišljati, kaj bi mi naredili v takem primeru, kako bi mi reagirali, kako bi se mi tega lotili. Potem najdem kakšno literaturo in začnem študirati. Morda je tudi to del razloga, da sem miren, saj imam nekje zadaj že kakšno idejo ali pa rešitev.

Vabljeni k poslušanju celotnega pogovora, v katerem je govor še o naslednjih temah:
− Jutranja rutina pitja kave s sodelavcev Igorjem.
− Z lesom ustvarja tudi za svoje vnuke.
− Kako je v Lesonitu usmerjal gasilce pri reševanju.
− O gasilcih in njihovi številčnosti.
− O potrebni previdnosti pri samostojni sanaciji težkih poškodb stavb.
− V čem je bila povodenj v začetku avgusta še posebna.
− Ali smo dobri učenci in popravimo tisto, na kar nas opozori narava.
− Seljenje krajanov Letuša.
− Koliko mu pomenijo osebna priznanja.
− Kako pogosto dobi klice ponoči.
− O preskoku iz osemurnega delavnika v celodnevnega ob največjih nesrečah.
− Ali je kdaj sam potreboval interventno pomoč.
− Kam v naravo zahaja
− #PohvalaNaDan