Danes opravlja vlogo direktorja v rokometnem klubu Velenje, dolgo pa je imel vidno vlogo pri Košarkarski zvezi Slovenije. Matej Avanzo se natančno ne spomni več, kdaj je prvič slišal za Gorana Dragića. Do leta 2006 je bil še aktivni trener. "Takrat so ves čas govorili o enem fantu, ki igra na Iliriji. Ko je Dragić odšel na Slovan, se je začelo o njem več govoriti," je Avanzo zavrtel kolo časa. Pred kratkim je srečal nekega trenerja: "Zelo iskreno mi je priznal, da je našel svoje stare zapiske, ko je igral s svojim klubom proti Iliriji in je imel ob Gogiju napisano 'odlična leva roka in povprečen desen prodor, usmerjaj v desno'. Malo je bilo takih, ki so verjeli v Gogija. Kakor se jaz spomnim, je bil takrat ključ Aleš Pipan, ki mu je ponudil to priložnost. Tudi Janez Rajgelj je enostavno verjel, da se temu fantu splača ponuditi priložnost."

Komunikacija je vedno izjemno pomembna
Spoznal ga je leta 2005, ko je slovensko reprezentanco spremljal še kot novinar, starejši od bratov Dragić pa je bil prvič del izbrane članske vrste: "Goran je imel takrat za košarkarja netipično poškodbo. Takrat je že bil z reprezentanco, sicer je samo koristil usluge fizioterapevta. Takrat sva se spoznala, potem je šlo to spontano." Avanzo je leta 2006 postal predstavnik za odnose z mediji, dve leti kasneje pa je prevzel vlogo direktorja reprezentance. Ves čas je precej komuniciral z Dragićevimi predstavniki: "Skozi vso mojo vlogo v reprezentanci je bilo kar nekaj komunikacije, tako z njegovim menedžerjem Radetom Filipovićem kot s predstavniki klubov iz Lige NBA. Praktično vsako leto sem šel v Ameriko, ti odnosi potem precej pomagajo. Če tvoj sogovornik ob tvojem imenu zna dodati še sliko, dosežeš bolj oseben odnos. Nikoli nismo imeli težav, razen leta 2015, ko so v Miamiju ocenili, da bi bilo bolje, da Gogi ne sodeluje na tisti reprezentančni akciji."

Skupaj sta spremljala nabor 2008
Usoda ju je na poseben način združila leta 2008. Dragić se je takrat odločil, da se bo prijavil na nabor Lige NBA. Tisto poletje je pred številnimi ogledniki opravil precej preizkusov, zanj so se ogreli pri Phoenixu in mu obljubljali, da ga bodo 26. junija izbrali. Takrat se je slovenska reprezentanca pripravljala na kvalifikacijski turnir za preboj na olimpijske igre v Pekingu. Dragić in Avanzo sta se dogovorila, da bosta dogodek spremljala skupaj v hotelski sobi. "Takrat ni bilo samoumevno, da bi bila povsod brezžična povezava ali pa da ima vsak svoj računalnik. Jaz sem takrat imel vso to opremo, ki je omogočala zanesljivo spremljanje nabora. Gogi ni bil ves čas z mano v sobi, saj je bil izjemno živčen. Zamenjal je več sob, vmes je skušal nekajkrat zaspati," se spominja Avanzo.

Zbudila sta dr. Macuro
Phoenixove obljube so postajale vse bolj realne, saj sta sredi noči dobila klic. "Klical je zdravnik Phoenixa in zahteval še zadnje izvide, poročila, v kakšnem stanju je Gogi v tistem trenutku. Ura je bila že zelo pozna, cel hotel je spal, midva sva potrkala na vrata doktorja Slobodana Macure, ki nama je odprl v spodnjem perilu," v smehu pove Avanzo. Macura je povzel zdravniško poročilo in se vrnil v posteljo. A kmalu je sledil nov klic, Američani so zahtevali še pisno potrdilo. "Zdravniško poročilo sva prevedla v angleščino in sva še kar dodala nekaj stvari, ker se nama je zdelo, da nimava dovolj informacij, doktorja Macure pa nisva hotela še enkrat buditi. Gospod je bil že v letih, zdelo se nama je nedostojno, da bi ga še enkrat budila. Enostavno sva ga sama priredila in podpisala," je Avanzo povzel.

Najprej čutil frustracijo
Sunsi so imeli 15. izbor, do mikrofona je stopil takratni komisar lige David Stern in z listka prebral: "... Phoenix Suns je izbral Robina Lopeza iz Univerze Stanford." Takrat se je Dragiću porušil svet, Avanzo se spominja: "To je bila zanj prava mala katastrofa. Mislim, da ni čutil le žalosti, ampak hudo frustracijo. Star je bil 22 let, bil je poln pričakovanj. Liga NBA je uresničitev sanj za vsakega igralca. Verjetno je nepredstavljivo, kakšna želja je bila prisotna. Normalno, če se ta želja ne uresniči, zahteva, da jo človek predela na en svoj način." Košarkar je poklapan odšel v svojo hotelsko sobo, kjer je poskušal zaspati. Proti jutru je izvedel, da ga je v drugem krogu kot 45. izbral San Antonio, po menjavi pa je vendarle pristal v želenem Phoenixu.

Menil je, da je NBA prišel prehitro
Avanzo sicer še danes rad prizna, da se je takrat zmotil. Prepričan je bil, da bi bilo takrat igranje v Ligi NBA prehitro: "Goran je ogromno dosegel z delom. Morda veliko več kot marsikdo drug. Vsi smo mislili, da je bolje, da počaka. Vemo, da je on verjel vase ves čas bolj kot so verjeli marsikateri trenerji ali zunanji opazovalci. Takrat je ogromno delal na sebi. Namesto na dopust je hodil en mesec v Los Angeles z osebnim trenerjem. Sam sem mislil, da je bolje počakati še kako leto. Pogodbo je imel s Tau Ceramico, za katero ni odigral niti ene tekme, sezono je odigral v Murcii, nato je bil posojen še v Olimpijo."

Goranov značaj? Vztraja do konca!
Marko Milić je bil prvi Slovenec, ki je zaigral v Ligi NBA. Popularni Milko je že takrat opozarjal, da je bil "žrtev številk". Ker je bil izbran v drugem krogu, mu je avtomatično pripadla manjša minutaža, po nekaj letih je obupal in se vrnil v Evropo. Dragić pa je vztrajal in si vendarle izboril status igralca prve peterke. "To je v bistvu poseben del Goranovega značaja. Vztraja do konca, ne glede na vse. To počne pri večini stvari, ki se jih loti. Temu lahko rečemo, da se vztrajnost izplača. Morda je bil potreben tudi kanček sreče. Kljub temu, da je moral takrat zapustiti Phoenix in oditi za eno sezono v Houston, se je dokazal in se vrnil nazaj na velika vrata in še na večja potrkal k Miamiju, kjer je postal prvi Slovenec v zgodovini Lige NBA kot 'franchise player', je glavni igralec svoje ekipe. To postati v Ligi NBA in biti tujec, je neverjetno težko. To redko uspe Slovencu v Evropi, to je bil Matjaž Smodiš pri CSKA-ju. Kljub temu, da smo imeli kopico košarkarskih zvezdnikov, jih ni veliko takih, da so brez dvoma prvi igralci svoje ekipe," izpostavlja Avanzo.

Medalja je motiv za vse košarkarske rodove
V Ligi NBA se je Dragić že dokazal, večina športnikov si želi svoj pečat pustiti tudi v reprezentanci. Slovenski košarkarski navdušenci že dolgo čakajo na medaljo, Avanzo pravi, da enaka želja velja za košarkarje: "To je motiv za vse rodove od slovenske osamosvojitve naprej. Medalja se nam je velikokrat izmuznila. Težko je razložiti nekomu, ki ni del te zgodbe, kako težko je priti do medalje, če si iz Slovenije. Na tej košarkarski sceni veljajo pisana in nepisana pravila. Med drugim je zelo jasno, da je ta kakovost zelo zgoščena. Na vsaki reprezentančni akciji, četudi so ekipe osiromašene, imamo vedno vrhunske ekipe Srbije, Litve, Španije, Francije, v prejšnjem veku tudi Nemčije z Dirkom Nowitzkim, v novem veku imamo močne Češko, Latvijo, Hrvaško, gotovo sem še koga izpustil. Sistem je tak, da moraš dobiti tekmo četrtfinala. Od tega je odvisno, ali si veliki zmagovalec in se boriš za medalje ali pa si v očeh velike večine ljubiteljev košarke 'loser'. Ta pritisk je za Slovence še toliko večji, ker nimamo baze igralcev, da bi naredili tri reprezentance, ampak moramo s tistimi 7-10 vrhunskimi igralci narediti ta preskok, kar pomeni, da ne sme biti poškodb, na ključne dneve mora biti prava dnevna forma, prava kemija med igralci …"

Prej ali slej bodo zasijale prave zvezde
Se jim bo izšlo letos? Avanzo ni prepričan, a ostaja optimističen: "Verjamem, da se bo zgodilo prej ali slej. Ta medalja je mogoče pomembna za slovenski košarkarski ego ali pa za dokaz, da smo res dobri. Če gledamo iz širše perspektive, je za slovensko košarko veliko bolj bistveno, da smo v zadnjem desetletju in pol ves čas med osmimi državami v Evropi in svetu, in tega nam ne more nihče vzeti. Medalja nam ni še nikoli uspela, prej ali slej pa bo. Upajmo, da bo to letos, če pa ne, pa vidimo, da ob Luki Dončiću prihaja še nekaj mladih upov slovenske košarke. Prej ali slej bodo zvezde prave, tako da bodo zasijale tudi v slovenskih barvah."