Skoraj 20 let deluje v uredništvu otroškega in mladinskega programa. Ustvarila je precej oddaj, njena zadnja je bila Firbcologi. Po upokojitvi dolgoletne urednice risank Andreje Hafner je od nje prevzela skrb za risanke.

Humor je izjemno pomemben
Velika večina otrok v anketi je povedala, da jih pri ogledu risank privlačijo tiste, ki so smešne. Pomena humorja se Peštajeva dobro zaveda: "Ko razmišljamo o ustvarjanju za otroke, moramo zelo previdno delati s humorjem. To je nekaj, kar otroke najbolj pritegne. Vedno želimo ustvarjati oddaje, ki naj bi otroke pritegnile. Treba je poskrbeti, da je humor kakovosten in primeren njihovi starosti. Humor v otroštvu se namreč spreminja skoraj vsako leto. Vici, ki jih pripoveduje moj osemletnik, so smešni osemletnikom, desetletnikom pa ne več. Naše urednice imajo največji izziv v tem, da ujamejo humor, ki ga razumejo otroci ciljne publike, ki jih oddaja nagovarja."

Z otroki se je treba družiti
A kako ugotoviti, kaj je smešno določeni starostni skupini. Martina Peštaj ponuja preprost odgovor: "Tako, da se z njimi veliko družiš in ne sodiš po lastni pameti. Treba je izhajati iz njih, se z njimi družiti, spraševati, pogovarjati in hoditi po terenu. To so naše prednosti, saj zadnjih sedem let v vseh lastnih oddajah nastopajo otroci. Z njimi se nenehno družimo in od njih dobivamo ideje. Sem absolutni zagovornik teze Če delaš za otroke, moraš delati resnično za njih, od njih in moraš upoštevati njihove ideje."

Večina risank primerna za predšolske otroke
Tega pravila ne upošteva zgolj pri ustvarjanju oddaj, ampak tudi pri izbiranju risank: "Razlika je v tem, da je pri risankah še malo teže, ker je humor predšolskih otrok še toliko bolj specifičen. Naše risanke so večinoma namenjene mlajšim otrokom. Trenutno imamo dve izjemi - Mulčki je klasični Snoopy, ki je narejen na novo. Gre za odlično serijo, ki absolutno ni primerna za predšolske otroke, ampak za šolarje, saj vsebuje ogromno cinizma in sarkazma. Šestletniki tega ne razumejo in jim je risanka čisto brezzvezna, je pa zabavna za osem- in devetletnike. Enako velja za Govorečega Toma, ki ga mlajši sicer gledajo, ampak določenih štosov ne razumejo, jih pa razumejo starejši otroci in se jim res smejijo. Na srečo imam doma dva poskusna zajčka različnih starosti in vidim, kaj pri njiju deluje in kaj ne."

Osnovno merilo je kakovost
Pri izbiranju risank upošteva več meril, najpomembnejša je kakovost risanke in prilagojenost ciljnemu občinstvu: "Namenjena mora biti predšolskim otrokom, narejena premišljeno, imeti mora vsebino in vrednote, ki so ustrezne za našo družbo. Vedno gledam estetski vidik, kakšna je animacija. Pri tem predvsem pazim, da skušam dobiti čim več raznolikih serij. Če otroci gledajo v Živ žavu 20 risank, točno vedo, kaj jim je všeč in kaj ne. Pomembno je, da niso vse videti enake, da ne ponujamo le 3D, ker je to popularno, ampak imamo tudi klasično 2D, stop animacijo."

Pogleda najmanj tri epizode
Risanke je 30 let izbirala Andreja Hafner, zdaj je to nalogo prevzela Peštajeva: "V veliko čast mi je bilo, da sem bila vsa leta njena učenka. Ko je odšla, sem prevzela njeno nalogo in nadaljujem v njenem slogu. Ker sem po izobrazbi psihologinja, si lahko pomagam tudi s stroko, razvojno psihologijo." Eden večjih dogodkov je sejem v Cannesu: "Pogledam ogromno risank. V svojem boksu sedim od devetih zjutraj pa do sedmih zvečer. Gledam risanko za risanko, lahko se ji popolnoma posvetim." Od vsake serije, ki jo dobi, pogleda najmanj en del, da vidi, ali jo sploh zanima. Če jo, nato "pogledam še tri ali štiri epizode, da si oblikujem sliko o tem, ali gre serija v pravo smer. Ko se odločam za nakup, nikoli ne kupim serije, ki še ni dokončana. Zgodilo se nam je že, da serija v končni obliki ni bila takšna, kot so jo obljubili na začetku. Rekli so, da ne bo besed, potem pa kar naenkrat dobi govor, ki morda ni ustrezen za ciljno občinstvo. Zato si vzamem to možnost, da počakam, da je serija končana."

Odločni ne nasilju
Eno njenih pomembnih vodil je odločni ne nasilju: "To je nekaj, kar absolutno ne sodi v naš kontekst. Zavračamo vsakršno nasilje, ne samo fizično, ampak vsako, tudi bolj subtilne oblike. Že način govora ali interpretacija je lahko zelo nasilna, agresiven je v smislu komunikacije ali pa reševanja nekih odnosov. Temu se zelo izogibamo. Čeprav v naših risankah ni eksplicitnega nasilja, te še vedno ponujajo veliko konfliktnih situacij, o katerih se starši lahko pogovarjajo z otroki in s tem jim ni treba gledati nasilja. Moj starejši otrok želi gledati tudi drugačne vsebine in pride do takih bolj agresivnih risank, z njim se veliko pogovarjava, zakaj mislim, da niso ustrezne. Njemu so privlačne, ker so polne akcije in se ves čas kaj dogaja. Ampak to je taka instantna hrana, ki ti v trenutku da 'šus', da poletiš do neba. Ko pa ga kasneje vprašam, kaj mu je ostalo, je odgovor bore malo."

Dovolj je drugačnih konfliktov
Sogovornica nasprotuje tezi, da je to ustvarjanje varnega mehurčka: "Vsaka risanka ima neko zgodbo in vsebuje zaplet. Konflikti so zelo različni in izhajajo iz različnih vsakodnevnih situacij. Mislim, da je to za otroke v danem obdobju popolnoma dovolj in ne potrebujejo soočanja z eksplicitnim nasiljem. Otroci v predšolskem obdobju ne ločijo zelo jasno fikcije od realnosti in videno vzamejo preveč zares."

Na koncu šteje zgodba
Njen šolski otrok nekaj risank izbira tudi sam, a Martina Peštaj dodaja: "Trdo se pogajamo, ko gleda risanke, ki jih ne poznam. Z njim pogledam vsaj nekaj epizod, o katerih se potem pogovarjamo. Včasih se pritoži, da ne bi gledal Živ žava, ker se mu zdi, da so risanke primerne za mlajše otroke, kot je on. Počuti se velikega in zrelega, ampak imamo tudi mlajšega otroka, ki je predšolski, za katerega so te risanke idealne, zato imamo pravilo, da se ob nedeljah gleda le Živ žav. Na koncu se zgodi, da gledata oba. Tudi veliki, ki misli, da je to že prerastel, a vseeno z odprtimi usti gleda zgodbe in se na ves glas smeji, kasneje pa mi o njih še razlaga. Na koncu vidiš, da pri otroku na koncu še vedno največ šteje zgodba."

Starši dobijo novo okno v otrokov svet
Danes imajo otroci na voljo številne naprave, po katerih lahko gledajo animirane vsebine. "Digitalne naprave so le ena od možnosti, ki so trenutno za otroke privlačne. Medijski svet vidim kot sodobni otroški svet domišljije, v katerem živijo svoje sanje, domišljijo, hrepenenje, v katerih lahko preigravajo svoje želje, potrebe, znanje, neznanje, se urijo in razmišljajo. Hkrati pa je zelo pomembno, da imajo otroci priložnost, da risanke gledajo s starši. Otroci imajo s televizijo novo okno v svet, starši pa imajo okno v otrokov svet," je trdno prepričana sogovornica.

Pomen tudi sinhronizaciji
Martina Peštaj pa pri risankah poudarja tudi kakovostno sinhronizacijo: "Otroci v predšolskem obdobju so v burnem jezikovnem razvoju, televizija zelo izrazito vpliva nanje. Kar jim ponujamo, oni zajemajo z veliko žlico. Zato dajemo veliko poudarka na lepo slovenščino, pozorni smo, da pri interpretaciji ni vpitja in zmerjanja. Za otroke je pomembno, da jim damo tudi to sporočilo."