Osamosvojitev Slovenije je potekala sočasno z menjavo generacij v slovenskem taboru, podobna menjava pa se je zgodila tudi na komentatorskem mestu moškega smučanja na TV Slovenija. Marko Rožman se je počasi umaknil mlademu in prodornemu Igorju E. Bergantu. Ta se spominja: "Bil sem le nekaj let starejši od smučarjev, ki so začeli tekmovati v članski konkurenci. Prej je moško alpsko smučanje pokrival Marko Rožman, ki bi bil lahko njihov oče, na drugi strani bi bil jaz lahko njihov brat. Ne vem natančno, kdaj sem prvič srečal Jureta Koširja, vem pa, da je že takrat veliko obetal, o njem se je veliko govorilo."

Z leti vse večja distanca do smučarjev
Tako kot se je Košir uril na poti do vrhunskega smučanja, se je hkrati razvijal tudi Bergant: "Zdi se mi pomembno, da obstaja jasna distanca med novinarjem in športnikom. V smučanju zelo očitajo avstrijskim kolegom, da so bili vedno preveč povezani s smučarsko zvezo, prepričan sem, da ta distanca mora biti. Dlje sem bil v smučanju, bolj sem vzpostavljal to razdaljo, ker se mi je zdelo nujno potrebno. Bil je še en pomembni element, takrat se je Slovenija osamosvojila. Takrat se je prvič zgodilo, da so športniki lahko nastopali za Slovenijo, to je bilo nekaj novega. Vsi smo bili ponosni, da se je tudi za šport proces osamosvajanja razpletel zelo dobro, športniki so lahko ves čas tekmovali. Ta zgodovinski zanos nas je ponesel, tudi zato je bila distanca med novinarji in športniki premajhna. Nekako je zrcalila vse to, kar se je dogajalo v družbi."

Ni uporabljal besed 'katastrofa, polom, sramota'
Po Bergantovem mnenju se je te distance zavedal tudi sam Košir: "Imela sva zelo korekten odnos. Zavedal se je, da novinarji počnemo svoj posel, da je ta distanca pomembna, da lahko normalno izraziš neko kritiko in za njo stojiš. Profesionalno novinarstvo zahteva celega človeka, nujno je treba biti tudi kritičen. Meni sicer nikoli ni šlo z jezika, da se pri ocenjevanju športnih dosežkov uporabljajo besede 'katastrofa, polom, potop, sramota'. Če je Košir (ali kateri koli slovenski športnik) na neki tekmi pričakoval, da bo boljši, nato pa osvojil 18. mesto, nikoli nisem rekel, da je to katastrofa, da nima pojma in da se mora vse zamenjati. Športni rezultat je plod zelo različnih dejavnikov, za katere ljudje ne vemo, ker so zelo osebni ali pa so lahko zdravstvene narave. Enkrat si, nekega dne pa nisi, to je zelo težko razložiti. Ne zdi se mi pošteno imeti preveč vzvišenenega odnosa nad nekim dosežkom in trudom. Vem, da sem bil zaradi tega kritiziran, a mislim, da sem vedno zavzemal realna in tudi kritična stališča."

Generacija je bila zelo raznolika
Dolgoletni komentator tekem v alpskem smučanju je prepričan, da je bila slovenska ekipa zelo različna: "Andrej Miklavc je bil popolnoma drugačen od Jureta. Skupno jima je bilo, da sta se znala oba dobro sprostiti. Grega Grilc je bil vedno bolj umirjen, potem je šel neko čisto svojo pot. Matjaž Vrhovnik je bil posebna zgodba, moral se je toliko bolj truditi, ker je imel neke druge ovire, ki jih mogoče nekateri drugi tekmovalci niso imeli. Generacija je bila zelo zanimiva in raznolika. Imel sem veliko srečo, da sem bil zraven ravno v tem obdobju. Potem je postalo vse preveč intenzivno, prihajale so nove generacije, zato sem čutil, da je pametno, da se umaknem novi generaciji reporterjev." Bergant je v drugem delu reporterske kariere v dinamičnem paru sodeloval s Tomažem Cerkovnikom, ki je v slovenski reprezentanci prej opravljal vlogo trenerja. Cerkovnik je zategadelj zelo dobro poznal vse fante, a nikoli ni zlorabljal informacij, ki so se dotikale osebnega življenja.

Večina pozablja, da je bil Kunc četrti
O zloglasnem Lillehammerju, okoli katerega se vrti naša zgodba, pa Bergant poudarja še en vidik, in sicer tekmovalca na četrtem mestu: "Večina pozablja, da je bil na tej tekmi Mitja Kunc četrti. Ne bom rekel, da je bila to tragika, on je bil na koncu seveda vesel. En majhen drobec časa odloča o tem, kako javnost nekaj ocenjuje. Jure je imel takrat svoj trenutek sreče. Pozneje se je to obrnilo, v Sieri Nevadi je leta 1995 prvenstvo odpadlo, tudi v Vailu 1999 je bil v fantastični formi, a je ostal brez medalje. Mitja Kunc je nato v St. Antonu 2001 prišel do bronaste medalje. Če je človek vztrajen in toliko časa vzdržuje vrhunskost, se mu to lahko na neki način poplača."

Naučil ga je veliko
Ko sem Berganta vprašal, ali se je kaj naučil od Jureta Koširja, se je zamislil in odgovoril: "Vedno je bil zelo iskren, razmišljujoč, vljuden in prijazen človek, ki je vse počel z velikim veseljem. Hkrati mi je bilo vedno všeč, da je razmišljal šampionsko. Ni mi najbolj všeč izraz 'slovenska skromnost', včasih se razume kot šibkost. Jure je bil vedno realen, ker se je znal postaviti v neki širši kontekst. To je najbrž tudi zato, ker je imel v družini zelo dobro, trdno in ljubečo oporo. Vedno je vedel, da v življenju obstajajo stvari, ki so pomembnejše od tega, ali boš zmagal ali ne, ali boš zaslužil evro več ali ne. Sebe je vedno postavljal v realen kontekst sveta, v katerem živimo. Vidim ga kot veselega in zadovoljnega človeka, ki se zaveda svojih pomanjkljivosti, hkrati pa tako samozavestnega."

Povabil ga je na 50. rojstni dan
Voditelj Odmevov je pred meseci praznoval abrahama, na praznovanje pa je povabil tudi Koširja: "Okoli sebe sem želel zbrati ljudi, ki so mi v nekem obdobju življenja zelo veliko pomenili oziroma sem se od njih nekaj naučil. Od Jureta sem se naučil več, kot si mogoče on misli. Ko sem začel razmišljati, koliko ljudi bi moral povabiti, sem jih naštel toliko, da bi bila verjetno tudi dvorana v Stožicah premajhna. Vesel sem, da je Jure lahko prišel."