Kaj nekaj sploh opredeljuje kot denar? Profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani Mojmir Mrak razloži: "Denar je splošno veljavno plačilno sredstvo, ki ga ljudje v nekem okolju oziroma skupnosti priznavajo kot obliko plačila za različne vrste blaga in storitev. Ima pa denar tudi nekatere druge karakteristike. Uporablja se namreč kot merilo vrednosti, saj z denarjem lahko merimo vrednosti različnih vrst blaga in storitev. In ne nazadnje, denar je tudi hranilec vrednosti, saj v denarju ljudje običajno varčujejo."

Školjke kot denar
V zadnjih stoletjih smo navajeni na denar v obliki papirja in kovancev (moč številk!), v vsakem primeru pa je v ozadju skupno zaupanje v vrednost denarja. "V zgodovini so se kot denar uporabljali različni predmeti, katerim so ljudje priznavali in dajali vlogo menjalnega sredstva," je razložil profesor. Danes so to bankovci, človeštvo pa je poznalo tudi različne druge nosilce vrednosti. "V določenih okoljih so to vlogo nekoč opravljale školjke," je bil ilustrativen Mrak.

'Blago za blago' zelo potratna menjava
Denar kot splošno menjalno sredstvo je tako veliko učinkovitejše kot blagovna menjava. "V zgodovini je bilo več primerov, ko so ljudje izgubili zaupanje v denar kot menjalno sredstvo in so prešli v menjavo 'blago za blago', kar poznamo pod izrazom vezana menjava. Eno takšnih obdobij ni tako daleč nazaj, gre za desetletje pred drugo svetovno vojno, ko je zaradi velikih devalvacij oziroma depreciacij nacionalnih valut prišlo do tako imenovanih valutnih vojn in do velikega povečevanja obsega vezane menjave. Izkušnje s to obliko menjave zelo jasno pokažejo, da gre za proces, ki je dražji in bolj zapleten od običajne menjave blaga za denar. Vzemimo preprost primer, da vam jaz želim prodati nek stroj, vi pa meni žito. Če oba potrebujeva blago drugega partnerja v menjavi, je izvedba transakcije dokaj enostavna. Do problema pride, če vi potrebujete moj stroj, jaz pa ne vašega žita, ker imam že svojega dovolj. V tem primeru morava v menjavo vključiti nekoga tretjega, to pa že pomeni, da postane izvedba menjave bolj zapletena in kot rečeno običajno tudi dražja," je odločen Mrak, ki izpostavi tudi druge probleme. Take menjave so lahko zelo nepregledne glede cen, po katerih se opravljajo, poleg tega pa je za njihovo izvedbo pogosto potrebno več časa kot za normalno menjavo blaga.

Banke: posojanje privarčevanega
Eden ključnih igralcev pri denarju so banke. "Njihova vloga je, da zbirajo prihranke tistih, ki imajo v določenem trenutku več sredstev, kot jih v tistem trenutku potrebujejo, ter da tako zbrane prihranke plasirajo tistim, ki imajo v tistem trenutku večje potrebe od svojih razpoložljivih sredstev. Banke so finančni posrednik, ki svoje posredništvo zaračunavajo v obliki razlike med pasivnimi in aktivnimi obrestnimi merami," pove profesor in pri tem poudari: "Ena ključnih prioritet vsake banke je vzdrževati čim večjo usklajenost med viri in plasmaji. V primeru zaostrenih ali celo kriznih situacij se ta usklajenost poruši, zmanjša se zaupanje v banke, deponenti pa v strahu za svojimi prihranki začno le-te pospešeno dvigovati. V bankah prihaja do tako imenovanega bega kapitala. V nastali situaciji banke hitro zaidejo v velike likvidnostno težave, čemur je pogosto v zadnjih letih sledilo njihovo reševanje z davkoplačevalskim denarjem." Tipičen primer bega kapitala je pred leti doživela Grčija, ko je zaradi vse večjega nezaupanja v bančni sistem prišlo do situacije, da je vse več prebivalcev želelo dvigniti svoje prihranke. Ker banke temu pritisku niso bile kos, so uvedle omejitve na dvigovanje gotovine.

Denar se ustvarja s posojanjem
A vselej ne gre po želeni inerciji 'posajanja privarčevanih presežkov'. Na začetku tega desetletja je več bančnih institucij priznalo, da denar ustvarjajo s posojanjem (primer Bank of England).

Odločitev za manjše zlo
Ena temeljnih lastnosti bančnega sistema je regulacija. "Banke še vedno predstavljajo ključni segment celotnih finančnih sistemov, zato je stabilnost bančnega sektorja ključna za delovanje gospodarstev kot celote. Sistemska pomembna bank je tudi osnovni razlog, zaradi katerega se je velika večina držav v času zadnje krize, ko je prišlo do grožnje obstoja sistemsko pomembnih bank, odločila za njihovo reševanje in to z davkoplačevalskim denarjem. Ljudje se pogosto sprašujejo, zakaj rešujemo banke, če je zadnja kriza izvirala ravno iz finančnega sektorja. Razlog je predvsem v tem, da v pogojih kapitalistične družbene ureditve finančni sistem predstavlja nekakšen krvni obtok celotnega gospodarstva. Finančni sistem je torej tisti, ki dovaja kri do vseh delov telesa imenovanega nacionalno gospodarstvo. Če finančni sistem preneha delovati, bi to povzročilo, da bi posamezni deli nacionalnega gospodarstva ne dobivali več zadostne količine sveže krvi, to pa bi poenostavljeno rečeno lahko povzročilo odmiranje njegovih delov. Skratka, reševanje bank z davkoplačevalskim denarjem se običajno opravičuje z argumentom, da bi bili stroški propada sistemsko pomembnih bank na nivoju nacionalnega gospodarstva, ki se merijo v obliki padca BDP in rasti nezaposlenosti, višji kot so neposredni stroški njihovega reševanja. Ko se države odločajo za reševanje bank, naj bi to tako pomenilo odločitev za manjše zlo," je prepričan sogovornik.

Na Islandiji večina tujih depozitov
Izjema od predstavljenega pristopa v zadnjih letih je bila Islandija. Tam so se v času največje gospodarske krize v hudih težavah znašle njihove tri največje banke. "Na Islandiji so se odločili drugače in bank niso reševali, vsaj ne na način, ki smo ga poznali v praktično vseh drugih državah. Je pa treba vedeti, da je bil tamkajšnji bančni sektor v mnogočem zelo specifičen. Ne le, da je bil bančni sistem bistveno večji kot kjerkoli drugje, če ga primerjamo nacionalnim BDP države, temveč je bil zelo specifičen tudi po sestavi depozitov, saj je večina le-teh prihajala iz tujine," razloži Mrak, ki tudi prizna moč ulice. H končni odločitvi so namreč prispevali tudi protesti na ulicah. "Političen pritisk za drastično spremembo bančnega sistema je bilo zelo velik. Osnovna logika te spremembe je bila močno zmanjšanje obsega bančnega sektorja in to s praktično odpravo njegove izrazite mednarodne usmerjenosti v desetletju pred krizo ter z izrazitim vračanjem na tradicionalne bančne posle. Specifičen, a zelo pomemben element reševanja bančnega sektorja na Islandiji je bila tudi odločitev, da država ne prevzame garancije za depozite, ki so jih imeli tujci v islandskih bankah," je opozoril Mrak. To je bil ob vprašanju ribištva eden od ključnih vzrokov, da so se ustavila pogajanja Islandije za vstop v EU.