Oče Marinko prihaja iz Bosne in Hercegovine. Mladost je preživel v Majdanu in Zvorniku, v bližnji Tuzli pa je končal srednjo strojno šolo. Ko mu je bilo vsega 17 let, so se na tamkajšnjem zavodu za zaposlovanje pojavili oglasi iz Litostroja, kjer so iskali strojne tehnike, Marinko je sprejel izziv in se še kot nepolnoleten preselil v Slovenijo. Precej časa je opravljal dve službi, saj se je izšolal še za inštruktorja v avtošoli. Kmalu je spoznal Mojco, s katero se je poročil in se veselil rojstva dveh sinov - leta 1986 Gorana, tri leta kasneje pa še Zorana.

Oba starša sta igrala košarko
Šport je bil vtkan v družino. Marinko je skoraj 15 let igral nogomet, sprva v Bosni, po selitvi pa je dolgo kraljeval v obrambi Ilirije. Sam zase je bil prepričan, da je bil nadarjen, ampak nikoli ni bil obkrožen z ljudmi, ki bi ga lahko prek poznanstev porinili v ospredje. To je bil eden od poglavitnih vzrokov, da je vedno skušal to "priložnost več" ponuditi svojima sinovoma. V rekreativnih ligah je igral tudi košarko. S tem športom je bila tesno povezana tudi Mojca, ki je do 19. leta trenirala v Partizanu, nato je opravila nekaj treningov na takrat sloviti Ježici, a se je zaradi težkega usklajevanja s službo odločila, da preneha aktivno igro.

Mamin "ne" nogometu
Goran je - podobno kot oče - najprej začel igrati nogomet. Po približno letu igranja pa si je poškodoval nogo, zato mu je mama prepovedala ukvarjanje s tem športom. Sledila je Goranova odločitev, da se bo - podobna kot oba starša - raje podil za košarkarsko žogo.

"Kdor se ukvarja s športom, ni baraba"
Tako Marinko kot Mojca sta otroka zavestno usmerjala v šport, v intervjujih in Goranovi biografiji Dajte Gogiju žogo sta namreč večkrat izrazila prepričanje, da "tisti, ki se ukvarja s športom, ni baraba". Goran je njun pogled razložil takole: "Odraščal sem v Kosezah, ki so dobra soseska, ampak dosti prijateljev je zabredlo, nekateri so se drogirali. Mi smo na igrišču vedno igrali košarko. Tam, kjer je šport, je tudi slaba družba, pridejo in gledajo in počnejo svoje stvari. Očetu to ni bilo všeč. Ko sem šel na Ilirijo, mi je omogočil, da sem popoldne po šoli odšel na trening in nisem zašel v slabo družbo."

Provociral ga je s prostimi meti
Oče ga je pogosto spremljal tudi na treningih in posebej opazoval izvajanje prostih metov. Ker ima sam pri izvajanju te prvine zelo mirno roko, je starejšega sina s tribune pogosto zbadal, če je zgrešil. Gorana je to pogosto živciralo, a zdaj ima na to popolnoma drugačen pogled: "S tem me je malo provociral. Ko sem bil mlajši, tega nisem razumel. Zdaj vem, da mi je hotel dati neki izziv, da bi skušal postati še boljši igralec."

Vrtel kaseto ob lastnih napakah
Starša sta ga spremljala tako rekoč na vsakem koraku, tudi ko se je uspešno prebijal med člane. Med elito je začel igrati na Slovanu, ki je takrat igral v Jadranski ligi. Starša sta si ogledala precej tekem, kadar je bil prenos po televiziji, sta si tekme tudi posnela, družina pa si je nato skupaj pogledala posnetek. Mama Mojca je v Goranovi biografiji zaupala zanimivo anekdoto: "Smešno je bilo, ko je Goran gledal tekmo, da je na kakšnem mestu, kjer je recimo zgrešil proste mete, kaseto hitro prevrtel naprej."

Poslušala vzklike MVP, MVP
Gorana sta pogosto spremljala tudi na tujih parketih, od držav nekdanje Jugoslavije do parketov v zahodni Evropi. Večkrat sta ga obiskala tudi v Ligi NBA, med drugim sta bila prisotna tudi na tekmi Phoenix - New Orleans, na kateri je Goran dosegel 40 točk (še danes je to njegov osebni rekord), ponosno pa sta poslušala vzklike navijačev, ki so bili namenjeni njunemu sinu "MVP, MVP!". Kapetan slovenske reprezentance je te podpore vedno vesel: "Definitno je lepo, ko vidim svoja starša na tekmi, takrat se skušam še bolj potruditi." Mojca in Marinko sta s svojim pristopom in vzgojo marsikaj dala svojima sinovoma. S tem pa tudi slovenski košarki.