"Želel sem postati športnik, saj me je šport izjemno veselil. Na začetku so me bolj začarali smučarski skoki. Bil sem fasciniran nad tem, da letiš v zraku. Čeprav sem imel doma opremo, sem opustil to idejo. Mama je bila zelo odločna, češ da je to nevarno. Potem sem pristal v alpskem smučanju. Po naključju sem bil v zelo talentirani skupini – tako otrok kot izjemnega trenerja. Od tam je šlo vse le naprej. Želja ni zamirala, ampak se je z leti treninga samo še bolj oblikovala. S prvimi uspehi sem videl, da pravilno razmišljam in da je želja mogoče celo realna. V najstniških letih sem že videl, da bom postal športnik. Bilo je samo vprašanje, kako dober bom postal," se spominja smučar.

Občuduje tudi hokej na ledu
Zaradi življenja v Zgornjesavski dolini je bil ves čas povezan s še enim športom. "Hokej je bil prav tako del našega okolja. V bližini smo imeli hokejski klub Jesenice. V vasi, kjer sem živel, je bilo združeno smučišče in drsališče, zato je bilo logično, da smo ogromno časa prebili na drsalkah. Hokej je enkratna igra, vse poteka zelo hitro in kombinatorno. Hokej sem imel vedno rad in še vedno ga imam."

Snemal tekme in nato gledal posnetke
V času njegovega odraščanja je prve uspehe med elito oral Bojan Križaj, kar je bila za mladega Koširja velika motivacija: "Spremljali smo vse tekme, takrat so prišli prvi videorekorderji. Posnel sem vsako tekmo svetovnega pokala in sem jo potem pogledal tudi petkrat. Kot goba sem pil te informacije, požiral sem vse gibe in jih nato skušal ponavljati na treningu. Uspehi Bojana Križaja, Borisa Strela in pozneje Jureta Franka in Roka Petroviča so bili za nas dokaz, da lahko tudi nam uspe, da nismo eksoti in da se lahko enakovredno borimo z velikimi smučarskimi narodi. To je tudi dandanes pomembno. To danes vidimo v košarki, mladi igralci imajo v glavi, da lahko pridejo v Ligo NBA in so uspešni kot Goran Dragić."

Dobro se spomni Frankove tekme
Ko je bil star 11 let, je lahko gledal olimpijske igre v Sarajevu. "Ravno pred kratkim sem Juretu Franku povedal zgodbo o spremljanju olimpijskega veleslaloma. Dobro se spomnim tega dne in tega, kje sem gledal tekmo, kako je bila videti soba, v kateri smo imeli televizijo, tako močen je bil ta dogodek zame. Njegova medalja je pomenila spodbudo za vse nas. Franko je takrat resnično dosegel ogromno in podaril tudi naslednjim generacijam lepo darilo. Predvsem v obliki samozavesti in volje."

Pogreša Roka Petroviča
Z današnjega vidika osamosvojitev pomeni tudi rez med staro in novo generacijo, a Košir opozarja, da je tekmoval kar z nekaj člani "stare" generacije: "Grega Benedik je bil tudi član reprezentance, star je bil 32 let, jaz pa 18. Na neki FIS-tekmi sem nastopil z Bojanom Križajem, tega se dobro spomnim, on tega ne ve. Rok Petrovič bi lahko še naprej smučal. Njega so bolj zanimale znanstvene vode. Ogromno nam je pomagal, ko je končal in se začel ukvarjati z znanostjo v športu, mi pa smo se skušali prebiti v sam vrh. Takrat je bil Rok za nas neizmeren vir informacij. V njegovem stanovanju smo pregledali ogromno tekem, razmišljali o tehniki smučanja, svetoval nam je pri opremi. Res sem mu izjemno hvaležen, pogrešam ga!" Jure Košir pa je z nasveti in informacijami pomagal pri postavitvi gledališke predstave o Roku Petroviču.

"Bili smo prava ekipca"
Košir je nato zgradil izjemno kariero (ki jo lahko podoživite v zgornjem članku). Eden od slovenskih vrhuncev je bil brez dvoma Schladming 2001, kjer se je osem slovenskih slalomistov uvrstilo v finale, sedem med 21 in štirje med osem. "Velikokrat pomislim na to tekmo. Imeli smo močno ekipo, saj ni bil odmeven le ta Schladming. Enkrat se nas je vseh devet uvrstilo v finale Adelbodna. V nekem trenutku smo bili druga ali tretja ekipa na svetu v slalomu. Ekipa je bila sestavljena iz pravih prijateljev. Ekipa je bila samozavestna in izredno talentirana, kar velja tudi za stroko. Veselje je bilo biti član te ekipe. Zmagati na tekmi leta 1999 v Kranjski Gori, priti v cilj in najprej videti te fante, ki jih vidiš, da so veseli in te dvignejo na rame. To je čisto nekaj drugega, kot če bi se veselil sam. Enostavno smo bili res prava ekipca."

V Ameriki spoznal ameriški nogomet
V karieri je pridobil kar nekaj hobijev, med katere spadata glasba in ameriški nogomet. "Z najbolj popularnim ameriškim športom sem se spoznal sredi 90. let. Takrat sta me smučarja iz ameriške reprezentance Casey Snyder in Erik Sloppy v Denverju peljala na tekmo in mi razložila pravila. Pozneje sem postal navijač Denverja, imel sem možnost spoznati šampionsko ekipo, ki je leta 1998 osvojila naslov. Takrat je ekipi poveljeval John Elway. Ameriški nogomet se mi zdi zelo taktičen in zanimiv. Igra je trda, moraš biti zelo pogumen za ta šport. Zanimive so ideje trenerjev, zanimive so izjave igralcev, tudi Super Bowla kot športnega dogodka enostavno ne gre sme zamuditi," je povedal Košir, ki je v Super Bowlu privoščil zmago Philadelphii, saj razume, kakšno olajšanje je zmaga za mesto, ki desetletja čaka naslov.

Vrhunski šport ni zdrav
Ameriški nogomet je povezan s številnimi poškodbami, niti alpsko smučanje ni imuno proti poškodbam. "Profesionalni šport dejansko ne more promovirati zdravega načina življenja. Dejstvo je, da profesionalni šport dela škodo telesu. Redko kateri vrhunski šport ne pušča posledic na telesu, zato ne moremo govoriti, da je to nekaj zdravega. Če gledam sebe, sem jo po 25 letih trdega dela še dokaj dobro odnesel, kljub temu imam težave s hrbtenico, delno s kolenom, poznam pa nekatere smučarje, ki s težavo hodijo. Če boste opazili Janico Kostelić, boste videli, da šepa. Nekateri športi pa so seveda še bolj brutalni do telesa. Ta problem ima ameriški nogomet, pri katerem se spopadajo s trajnimi poškodbami možganov."

Svoje otroke bi vedno podpiral
In kaj bi storil, če bi se njegov otrok ukvarjal z nevarnimi športi (sin sicer trenira košarko)? "Velikokrat sem o tem razmišljal. Otroka bi seveda podpiral. Če si otrok nečesa želi, sem mnenja, da ga moraš podpirati, prepovedi običajno ne prinesejo nič dobrega. Sem pa navdušen, da je sin v košarki tako zagnan, in ga pri tem podpiram. Če bi se ukvarjal s skeletonom ali smukom, bi ga verjetno podpiral, bi me pa skrbelo, ker vem, kakšne nevarnosti prinaša tekmovanje na vrhunski ravni."