Eden prvih pionirjev osvajanja najvišjih gora na svetu je bil Anglež George Mallory. Po nekaj smereh v Evropi si je kaj hitro vbil v glavo, da se želi povzpeti na najvišjo goro na svetu - Mount Everest (8848 m). Leta 1921 je bil član prve odprave, ki je preiskovala, po kakšni poti bi se bilo moč povzpeti na streho sveta.

Zakaj? Zato, ker so!
V domovini so ga spraševali, zakaj si tako strastno želi gor. Njegov odgovor "zato, ker so" še danes velja za najbolj znamenite besede, ki odgovarjajo na naslovno vprašanje. Njegov drugi znameniti odgovor o smislu plezanja pa je "Ne živimo, da bi jedli in služili denar, jemo in služimo denar, da bi lahko uživali življenje." Sam je užitek našel v gorah.

Na gori umrl leta 1924
Mallory je neuspešno poskušal še leta 1922, zadnjič pa se je pod to goro odpravil leta 1924. Skupaj s soplezalcem Andrewom Irvinom je bil zadnjič viden približno 250 (višinskih) metrov pod vrhom, a sta s soplezalcem padla in umrla. Preostali člani odprave ju niso našli. Leta 1999 se je na goro odpravila posebna odprava z misijo, da najde njune ostanke, kar jim je tudi uspelo.

Ne osvajamo gora, ampak sami sebe
Miniti je bilo treba skoraj tri desetletja, da je bila najvišja točka vendarle osvojena. To je 29. maja 1953 uspelo Novozelandcu Edmundu Hillaryju in šerpi Tenzingu Norgayu. Hillary je po vzponu postal mednarodna zvezda, v Himalajo se je vrnil štirikrat in osvojil še deset vrhov. Bil je znan raziskovalec, saj je med drugim postal prvi človek, ki je stal tako na najvišji točki sveta kot obeh polih. Pogosto je predaval, zato so znani njegovi številni citati o smiselnosti alpinizma. "Ne premagamo gora, ampak sami sebe," je bil eden pesniških, v kategorijo pragmatičnih pa spada: "Nihče ne pleza na gore zaradi znanstvenih razlogov. Znanost uporabljamo, da lahko financiramo odprave, ampak v resnici plezamo zaradi plezanja samega."

Nejc Zaplotnik in njegova Pot
Med slovenskimi pionirji v Himalaji je bil brez dvoma Nejc Zaplotnik. Bil je član prve slovenske odprave, ki je uspešno osvojila osemtisočaka. Bilo je oktobra 1975, ko se je sedmerici uspelo povzpeti na Makalu (8485 m). Šestega oktobra sta zgodovino pisala Stane Belak in Marjan Manfreda, dva dneva pozneje sta na vrhu stala Zaplotnik in Janko Ažman. Dve leti pozneje je z Andrejem Štremfljem osvojil Gašebrum I, leta 1979 je prav tako s Štremfljem postal prvi Slovenec, ki je osvojil Mount Everest. Umrl je leta 1983 pri osvajanju Manasluja. V zgodovini slovenskega alpinizma ni vpisan le zaradi svojih podvigov, ampak tudi zaradi knjige Pot, v kateri je mojstrsko prelil svoja občutja, tudi o smislu osvajanja gora.

"Kdor išče cilj, bo ostal prazen"
Že sam naslov namiguje, da je pot tista, ki je pomembnejša od samega cilja. "Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel; kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi," so znamenite besede, ki jih je zapisal Nejc. Njegova misel ni ostala zgolj pri vprašanju gora, ampak se je dotikala vprašanja same vrednosti človeškega življenja. "Bistvena napaka človeka je vsijevanje svojega prepričanja drugim. Če bi vsak lahko sprejel vsakogar takega, kakršen je, in če bi se vsi trudili, da ne bi nikomur škodovali, če si že pomagati ne moremo, ne bi bilo treba nobenih pravil, zakonov, nobenih prepirov, kaj šele vojn in pokolov."

Tomaž Humar: Klic stene
V času samostojne Slovenije je v javnosti najbrž daleč največ pozornosti žel Tomaž Humar. Leta 1995 je bil član odprave, ki je dosegla vrh Anapurne, še zadnjega manjkajočega osemtisočaka v zgodovini slovenskega alpinizma. Leta 1999 je zaslovel z vzponom na Daulaghiri. Šest let pozneje je odmevalo njegovo reševanje iz Nanga Parbata. Umrl je leta 2009, ko je plezal na Langtang Lirung. Spadal je med tiste alpiniste, ki pravijo, da je gora tista, ki jih kliče: "Skupni imenovalec vseh mojih odprav, velikih zgodb in stremljenj je bil klic stene."

Vložiti si moral energijo
In junaka zgodbe, ki jo ravno prebirate? Gregor Kresal pravi, da je to večno vprašanje in se navezuje prav na Malloryja: "Enostavnega odgovora prav gotovo ni, to se ljudje sprašujejo že dolgo. Malo pretiravam, a če ljudi, ki jih zanima neznano, ne bi bilo, verjetno ne bi vedeli, kje sta južni in severni tečaj. Meni se je vedno zdelo fino, če ne drugega, videti čudoviti razgled z vrha. Nikjer ne vidiš svoje dežele ali neke pokrajine na tak način, kot ravno z vrha neke gore. V vzpon si moral vložiti kar nekaj energije, da si lahko dejansko začutil vso to lepoto, vso to razsežnost, ki ti jo da lahko samo pogled z neke visoke gore."

Prav vsak dan tvegamo
Dejan Miškovič pa je poudaril, da je treba pri 'rinjenju tja gor' dobro poznati tveganja: "Prav vsak dan sprejemamo tveganja. Vsak dan se usedemo na kolo, na cesti nas lahko avto povozi. Kadimo, jemo nezdravo, s tem povečujemo tveganje. Noben alpinist ne gre v gore s ciljem, da se mu bo nekaj zgodilo. Vsak gre gor z željo, da bo prišel dol. Mogoče so to za koga brezglava početja. Za ljudi, ki pa se pripravijo, to pomeni, da gredo po neko izkušnjo. Ogromno je primerov, ko so plezalci prišli pod steno, pa psihosomatsko niso zmogli gor. Tisti, ki to razumejo, kar jim glava in telo govorita, se bodo obrnili." Po premisleku pa je še dodal: "Plezanje je fantastično, zakaj tega potem ne bi počel? Če tebi daje zadoščenje, da imaš lep avto in se konec dneva usedeš na pivo in ti to izpolnjuje tvoje življenje? Potem ni lepšega. Meni se zdi fantastično, da si zadovoljen sam s seboj. Samo, da ti daje zadoščenje."