Deset let pozneje država še vedno ostaja ena najrevnejših v Evropi, njen napredek pa močno hromijo visoka brezposelnost, organizirani kriminal in korupcija, zaradi česar številni, predvsem mladi, odhajajo s trebuhom za kruhom po svetu. "Kljub navedenemu pa je Kosovo deset let pozneje v precej manj negotovem položaju kot leta 2008, ne nazadnje ga je priznalo več kot 110 držav, kar je gotovo številka, ki si je v Prištini takrat niso predstavljali," pravi dober poznavalec razmer na Kosovu dr. Rok Zupančič, podoktorski raziskovalec na Centru za jugovzhodno Evropo na Univerzi v Gradcu in docent na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. V isti sapi pa dodaja, da med temi državami ni vseh stalnih članic Varnostnega sveta, prav tako neodvisnosti Kosova ne priznava pet članic EU-ja.

Kosovske oblasti že vse od razglasitve poudarjajo svojo proevropsko usmeritev, čeprav je dejansko članstvo v Uniji še zelo oddaljen cilj. Oktobra 2015 je Priština podpisala sporazum o stabilizaciji in priključitvi EU-ju, ki odpira možnost za sodelovanje na številnih področjih in s tem krepitev kosovskega gospodarstva in s tem stabilnosti.

Država je v preteklih letih imela gospodarsko rast, še vedno pa se spopada z zelo visoko stopnjo brezposelnosti, korupcijo, organiziranim kriminalom in neučinkovitim pravosodjem.

Kje bi lahko država izkoristila priložnosti za izboljšanje gospodarskih razmer? "Ena od gospodarskih priložnosti, ki bi jo lahko izkoristila država, je rudnik Trepča na severu, za katerega pa ni urejeno lastništvo, in spet smo pri strukturnih težavah, ki onemogočajo napredek," ugotavlja Zupančič. Druga priložnost po sogovornikovem mnenju je izboljšanje kmetijstva. "Še vedno je veliko neobdelanih polj, veliko stvari uvažajo, pa jih ne bi bilo treba. Recimo pred petimi, šestimi leti v trgovini nisi mogel kupiti njihovega mleka, na voljo je bilo samo tuje, recimo makedonsko in slovensko. Skratka, v kmetijstvu imajo veliko neizkoriščenega potenciala."

Kot težavo pri premiku naprej ocenjuje tudi finančno pomoč od diaspore, zaradi katere so številni neaktivni. "Zakaj? Deli kosovske družbe dejansko živijo od teh finančnih injekcij, ki jih pošiljajo sorodniki iz tujine. Če tako dobiš par sto evrov na mesec, potem lahko dejansko na Kosovu živiš kar dobro in nisi motiviran, da bi delal."

Če bi bila korupcija manjša, bi bilo več tudi tujih vlagateljev, po drugi strani pa je dejstvo, da se vlagatelji hitro znajdejo v tem korupcijskem kotlu. "Računajo, da bo ocena posla višja za, recimo, 20 odstotkov, saj bo toliko namenjeno za podkupnino in nekateri vlagatelji to preprosto vračunajo v finančno shemo," pojasnjuje 'spopadanje' s korupcijo v praksi.

Januarja je kosovska vlada predstavništvu EU-ja na Kosovu predstavila program konkretnih ukrepov za strukturne reforme, in sicer na devetih področjih, ki ga namerava uveljaviti do leta 2020, s čimer bi izpolnila ključno zahtevo v procesu približevanja EU-ju. Med trdimi orehi, ki jih mora država še streti, so tudi dokončna ureditev meje s Črno goro, sprejetje zakonodaje glede urejanja položaja Srbov na Kosovu in ureditev odnosov z Beogradom.

Ti so se v preteklih letih izboljšali, čeprav so še vedno napeti. Državi sta leta 2013 ob mediaciji EU-ja sklenili tudi sporazum o normalizaciji odnosov, ki med drugim predvideva, da Beograd priznava, da vlada v Prištini izvaja administrativno oblast na območju Kosova.

"Pred desetimi leti je Beograd vztrajal, da je "Kosovo Srbija," zdaj pa se je retorika Srbov precej spremenila, najbolj zaradi pritiska EU-ja. Recimo Vučić je leta 2008 grmel proti Kosovu, zdaj pa govori o notranjem dialogu v Srbiji, ki da bo morala sprejeti novo kosovsko realnost, in tako naprej. Od dogovora leta 2013 se državi tudi pogovarjata – res da ne neposredno, ampak ob mediaciji EU-ja –, sicer so vzponi in padci v tem procesu, pa vendar je bil narejen premik. Vloga EU-ja pri tem je velika; EU pač izkorišča to, da si tako Kosovo kot Srbija želita v EU, in iz tega črpa moč, da jo upoštevajo," meni sogovornik. Najnovejše napetosti so se pojavile ob januarskem atentatu na Oliverja Ivanovića, opozicijskega politika s severa Kosova, ki je v zadnjih mesecih pred atentatom opozarjal, da se kosovski Srbi dandanes bolj bojijo svojih rojakov Srbov kot pa Albancev. Srbija je po umoru prekinila dialog o normalizaciji odnosov s Kosovom, ki poteka pod okriljem EU-ja, dokler od Prištine ne dobi odgovorov o umoru. Ob tem pa je treba dodati, da številni Srbi na Kosovu menijo, da v ozadju umora niso Albanci, ampak srbska mafija, ki ob tihi podpori oblasti v Beogradu deluje od Novega Sada do Kosovske Mitrovice – in pri tem odlično sodeluje z albansko mafijo.

vir: Eurostat/Svetovna banka

Priština vendarle nehala oporekati posebnemu sodišču
Mednarodna skupnost je na Prištino pritiskala tudi glede ustanovitve posebnega sodišča, ki ima sicer sedež v Haagu, njegovo delovanje financira EU, a je del kosovskega pravosodnega sistema. Naloga sodišča je preiskava obtožb na račun pripadnikov nekdanje Osvobodilne vojske Kosova (OVK), povod zanjo pa je bilo tudi odmevno poročilo švicarskega politika Dicka Martyja v Svetu Evrope leta 2011, ki je OVK-ju očital hude vojne zločine nad Srbi in Romi v letih 1998 in 1999, od ugrabitev in množičnih usmrtitev do trgovine z njihovimi organi. Priština se je delovanju sodišča upirala, pred nekaj dnevi pa je le sporočila, da ne bo več nasprotovala sodišču. Visoki predstavniki države, med njimi predsednik Hashim Thaci, premier Ramush Haradinaj in drugi politični voditelji so bili namreč vsi višji člani OVK-ja.

Na vprašanje, koliko ima pri današnjem stanju Kosova vpliv to, da so na oblasti še vedno isti ljudje kot pred desetimi leti, strokovnjak odgovarja večplastno. "To so ljudje, ki imajo zelo močno bazo, ki je zelo lojalna. Gre za ljudi, ki s svojimi poznanstvi obvladujejo določene javne institucije, kamor zaposlujejo svoj kader, tako da je seveda lojalnost pričakovana. Po drugi strani pa je prisotno gibanje Samoopredelitev (Vetevendosje), ki nastopa z drugimi političnimi idejami, kot je združevanje z Albanijo, zaradi česar so marginalizirani od vseh strank na Kosovu in tudi mednarodnih akterjev, četudi so na zadnjih volitvah kot stranka dobili največ glasov – a koalicije niso mogli sestaviti, saj so se uveljavljene stranke združile proti njim in formirale pragmatično koalicijo," pojasnjuje. Ob tem je treba tudi upoštevati, da mladi izobraženi Kosovci bodisi odidejo v tujino bodisi so doma, a se ukvarjajo z dejavnostmi, kjer se izogibajo politiki. Vodijo različne inštitute, gibanja, delajo za mednarodne organizacije, kar jim omogoča soliden zaslužek, hkrati pa niso vpleteni v trdo politiko. "Sploh če si v Prištini, pa da se malo znajdeš, ti dejansko ne gre slabo. Drugače pa je, če si doma v odročnem kraju in nimaš možnosti, da bi prišel v Prištino," dodaja.

Pomembno vlogo pri stabilizaciji države, preprečevanju napetosti in uveljavitvi vladavine prava igra EU-jeva misija EULEX, ki je nasledila ZN-ovo misijo UNMIK. EULEX deluje od aprila 2009, najprej so jo sestavljali policisti, sodniki, cariniki in drugi uradniki, katerih glavna naloga je pomoč kosovskim oblastem pri vzpostavljanju vseh organov oblasti v državi na operativni ravni, na politično-strateški pa je njen cilj prispevati k miru in stabilnosti v državi oz. na Zahodnem Balkanu. Najprej je bilo predvideno, da bo misija trajala dve leti, a so jo pozneje večkrat podaljšali. EULEX je bila prva misija EU-ja, ki je imela izvršno moč, da je lahko preiskovala in sodno obravnavala resne zločine, v zadnjih letih pa novih primerov ne obravnava, temveč izobražuje domače strokovnjake, ki prevzemajo vse zahtevnejše naloge. Raziskave sicer kažejo, da so dandanes z delovanjem misije kosovski Albanci v večini nezadovoljni (drugače pa je bilo v prvih letih delovanja, ko so jo množično podpirali in od nje veliko pričakovali). Srbi pa EULEX-a nikoli niso marali. Tako kosovski Albanci kot kosovski Srbi danes menijo, da bi se morala misija že končati. Po napovedih naj bi se to zgodilo leta 2022, glavni izziv po tem pa bo vzpostavitev neodvisnega pravosodja, meni Zupančič. "Danes je pravosodje pod hudim pritiskom politike. Zelo malo je sodnikov, ki so pripravljeni zastaviti svoje življenje in življenje svoje družine, da bodo kriminalce ali vojne zločince spravili v zapor. V najboljšem primeru mu bodo avto vrgli v zrak, v najslabšem pa bo nekega dne enostavno izginil. Tako kot so izginile številne priče, ki bi morale na sodnih procesih pričati proti nekaterim vodilnim politikom, tudi proti Thaciju in Haradinaju."

Kako je potekal proces do neodvisnosti?
Že stoletne napetosti med kosovskimi Albanci in Srbi so se v 20. stoletju stopnjevale, občasno je izbruhnilo nasilje, razmere pa so se močno zaostrile leta 1989, ko je takratni srbski predsednik Slobodan Milošević s spretnim političnim manevriranjem avtonomni pokrajini omejili pravice. V Prištini so si prizadevali za ponovno avtonomijo, pri čemer pa so bili neuspešni, zato so leta 1991 razglasili neodvisno republiko, na kar je Beograd odgovoril z razpustitvijo kosovske skupščine in tamkajšnjih samoupravnih struktur. Sledilo je sedem let represivnega vladanja Srbije, v času katerega so Albanci na Kosovu ustanovili OVK in leta 1998 začeli množične gverilske napade na srbske cilje. Sledila je brutalna ofenziva vojaških in policijskih sil Zvezne republike Jugoslavije (ZRJ) in marca 1999, po vseh neuspešnih pozivih mednarodne skupnosti Miloševiću k ustavitvi nasilja, je Nato z letali napadel ZRJ. To je bil prvi Natov napad na suvereno evropsko državo v zgodovini zavezništva. V krvavih napadih je umrlo okoli 10.000 ljudi, po podatkih Združenih narodov pa je med marcem 1998 in aprilom 1999 s Kosova pobegnilo 640.000 Albancev. Spopadi so se končali z umikom oboroženih sil ZRJ-ja in z njimi povezanih paravojaških formacij, nadzor na Kosovom pa je prevzela ZN-ova začasna misija na Kosovu UNMIK.

Leta 2005 je Varnostni svet Združenih narodov upošteval priporočilo posebnega odposlanca ZN-a na Kosovu Marttija Ahtisaarija in podprl začetek pogajanj o končnem statusu Kosova, ki so se potem začela februarja 2006 in bila zelo zahtevna. Ahtisaari je v predlogu ureditve statusa Kosova, ki ga je predstavil v začetku 2007, skušal najti kompromis med Srbijo, ki je vztrajala pri avtonomiji pokrajine v okviru Srbije, in kosovskimi Albanci, ki so zahtevali popolno neodvisnost. Beograd je njegovemu predlogu o nadzorovani samostojnosti ostro nasprotoval. Osnutek resolucije Združenih narodov, ki je temeljil na Ahtisaarijevem predlogu, po večtedenskih pogajanjih ni bil sprejet, nalogo poiskati rešitev, ki bi bila sprejemljiva za Beograd in Prištino, pa je prevzela trojka, ki so jo sestavljali predstavnik EU-ja Wolfgang Ischinger, predstavnik ZDA Frank G. Wisner in predstavnik Rusije Aleksander Bočan-Harčenko. Rok za sklenitev dogovora je bil 10. december 2007, a tudi to prizadevanje za sklenitev dogovora ni bilo uspešno. Trojka je v poročilu zapisala, da so pogajanja propadla, ker nobena stran ni bila pripravljena popustiti glede neodvisnosti Kosova.

Kaj se je zgodilo 17. februarja 2008?
Za deklaracijo o neodvisnosti je v kosovski skupščini glasovalo 109 poslancev, proti ni bil nihče, 11 poslancev manjšin, med njimi tudi srbski, pa se zasedanja ni udeležilo. Odziv Beograda je bil pričakovan: takratni srbski premier Vojislav Koštunica je obsodil kosovsko neodvisnost in Kosovo označil za lažno državo. "Dokler obstaja srbski narod, bo Kosovo srbsko". Medtem ko so na Kosovu in Albaniji ulice preplavili presrečni prebivalci, je bilo v Srbiji bolj napeto: protestniki so v Beogradu pred ameriškim veleposlaništvom nosili srbske zastave in panoje z napisi: "Kosovo je Srbija", "Kosova ne damo" in "Reši Srbijo in ubij se, Koštunica", napadli pa so tudi več poslopij, med drugim tudi slovensko veleposlaništvo, pri čemer so razbili njegovo pročelje in nekaj oken. V središču Novega Sada, kjer stoji nakupovalno središče, ki je v lasti slovenskega trgovca Mercator, je izbruhnil spopad med policisti in okoli 500 protestniki.

Srbsko nasprotovanje razglasitvi neodvisnosti je podprla tudi njena zaveznica Rusija, ki je še isti dan sklicala tudi posvet v Varnostnem svetu, a se je končal brez soglasja o razmerah na Kosovu in v Srbiji. Sedem držav članic ZN-a, Belgija, Francija, Italija, Velika Britanija, Hrvaška, Nemčija in ZDA, je sprejelo skupno izjavo, da je usoda Kosova z razglasitvijo neodvisnosti zapečatena in da morata varnost na Kosovu zagotoviti Evropska unija in Nato. Da bi preprečili morebiten izbruh nasilja, je bilo na Kosovu v pripravljenosti okoli 17.000 vojakov Kforja, med njimi tudi 160 Slovencev.

Prvi so 18. februarja Kosovo priznali ZDA, Velika Britanija, Turčija, Francija, Senegal, Kostarika, Albanija in Afganistan. Slovensko priznanje je sledilo 6. marca. Srbija je kot povračilen ukrep začasno izgnala veleposlanike več držav, ki so Kosovo priznale. Do danes je Kosovo priznalo 115 držav (od 193 držav članic Združenih narodov), Surinam je lani oktobra priznanje umaknil, zapleti pa so bili tudi s priznanjem Gvineje Bisau, a je potem obveljalo. Pet držav članic EU-ja, Španija, Slovaška, Ciper, Grčija in Romunija, države še vedno ni priznalo.