Kot je povedal Zijahudin Smailagić za Guardian, se je zbralo 3.000 Bošnjakov, 2.600 Hrvatov in okoli 1.500 Srbov, ki zahtevajo odškodnine za čas, ki so ga preživeli v internacijskih taboriščih, ki so jih med vojno postavile različne strani. Njegova Zveza nekdanjih zapornikov je do zdaj dobila vseh 13 primerov, ki jih je obravnavalo sodišče v Sarajevu. A zdaj so postavljeni pred še zahtevnejšo in še kompleksnejšo situacijo na srbskih območjih. Smailagić pravi, da njegov pristop "ni popularen" v nobeni izmed dveh polovic BiH-a.

Smailagić razlaga, kako je dobil "popolnoma noro" idejo na podlagi svojih lastnih izkušenj združiti nekdanje sovražnike. Sam je preživel 17 mesecev v srbskem taborišču v Banjaluki. Danes nosi slušni aparat, ker so mu pazniki na glavi ugašali cigarete.

Cena trpljenja: 4,90 evra
"Leta 1999 sem postal prvi človek, ki je za pretrpljene muke tožil Republiko srbsko. Leta 2003 je sodišče v Banjaluki razsodilo meni v prid in mi dodelilo 9,5 konvertibilne marke (4,90 evra) za vsak dan, ki sem ga preživel v taborišču," nadaljuje. "Bilo je manj, kot plačaš za zajtrk. To me je spodbudilo, da v imenu vseh začnem nov boj."

Dve leti za tem je ustanovil Zvezo. Njeni člani so večinoma prebivalci severnega dela Republike srbske. A medtem ko je zahtevke Bošnjakov in Hrvatov obravnavalo sodišče v Banjaluki, je zahtevke Srbov iz Zveze moralo obravnavati sodišče v Sarajevu. "To bi za njih lahko bil problem," je povedal Smailagić. "Pogosto nimajo denarja za pot do Sarajeva. Nekateri obupajo."

Sodišča v prestolnici so privolila v standardno raven odškodnin v vrednosti 200 KM (€ 103) dnevno v primerih, ki so jih do zdaj zaključili.

Brez odgovora ZDA
Smailagić, ki je pred vojno delal za podjetje za transport, je povedal, da je Zveza v celoti samofinancirana. Sicer se je obrnil po pomoč na ZDA, a "za zdaj še nismo prejeli odgovora". Zdaj je zaprosil za sredstva še norveško veleposlaništvo v BiH-u. "Upamo, da bomo dobili od njih vsaj nekaj sredstev." Njegove nekdanje sojetnike je bilo, še posebej sprva, pogosto strah tožiti oblasti, a Smailagić pravi, da njega ni bilo nikdar. "Hotel sem samo, da se izve resnica."

Med vojno v BiH-u so taborišča odpirale vse tri strani. Med njimi so bili hrvaški Dretelj (zaprti večinoma Srbi), Heliodrom (zaprti Nehrvati), Gabela in Vojno (zaprti Bošnjaki), srbski Keraterm, Menjača, Omarska, Trnopolje in Sušica (vsi za Bošnjake in Hrvate), bosansko-hrvaški Čelebići (zaprti Srbi) in Tarčin-Silos (zaprti Srbi).