Ob 20. obletnici začetka vojne v Bosni in Hercegovini smo se na MMC-ju pogovarjali z novinarjema RTV Slovenija Marjanom Jermanom in Vanjo Vardjanom, ki sta začetek morije in tudi njen razplet spremljala od blizu.

Jerman je vojno pokrival celotno obdobje, z mikrofonom in kamero v roki pa je prekrižaril vso državo, od enega žarišča do drugega. Med drugim je poročal iz Bijeline, kjer so Arkanovi borci pobili več sto Muslimanov in jih pregnali, nato iz Sarajeva, pa iz Mostarja in Čapljine v Hercegovini, ko so tudi tam izbruhnili spopadi. Bil je zraven, ko je Fikret Abdić v Veliki Kladuši in Bihaću zgradil svojo državo v državi.

Poročal je z muslimanske, srbske in hrvaške strani. Bil je na Palah nad Sarajevom, ko je potekalo obleganje mesta, in je intervjuval poročnika jugoslovanske vojske, ki je ranjenega slovenskega novinarja Iva Štandekerja peljal v bolnišnico, kjer je ta pozneje umrl zaradi ran, ki mu jih je povzročila srbska granata.

Poročanja Jermana iz vojne v BiH-u za Radio in Televizijo Slovenija so takrat povzemali največji svetovni mediji, med drugim CNN in BBC ter nemške in italijanske medijske hiše. Sam se pohvali, da je bil takrat edini novinar, ki je bil hkrati tudi snemalec za televizijo. Posnetke je pošiljal z bojišč, pri čemer so mu nekajkrat pomagali Hrvati s svojim studiem.

Jerman je ponosen na svoje takratno poročanje, še posebej na to, da mu je uspelo v sebi zadržati občutek, da to ni njegova vojna, kljub nekdanjemu življenju v skupni državi in krivicam, ki jim je bil priča. Velikokrat je bilo tako, da je želel marsikaj povedati v živo, a tega ni smel, saj bi s tem škodoval drugim, škodoval bi človeškim življenjem. Če bi namreč poročal o načrtovanih napadih, bi to lahko izkoristila nasprotna stran, in sam bi nato izpadel kot izdajalec.

Poročanje iz vojne v BiH-u in poročanje z današnjih vojnih žarišč, kot je na primer Irak, je povsem različno, pravi Jerman. Ko poročaš danes, si z ameriško vojsko in se ne moreš oddaljiti od njih, medtem ko se je bilo takrat treba dogovoriti s posamezno stranjo, da te je na lastno odgovornost spustila čez "nikogaršnje" ozemlje.

"Čiščenje vsega, kar je sumljivo"
V primerjavi z drugimi vojnimi žarišči je bila po Jermanovem mnenju vojna v BiH-u najbolj krvava. "Toliko znašanja nad civilnim prebivalstvom kot v Bosni ni bilo nikjer," je prepričan Jerman, ki v tem vidi ideologijo Ratka Mladića, saj je tudi druge poveljnike spodbujal k "čiščenju" vsega, kar je bilo sumljivo pri napredovanju srbske vojske.

In kako je bilo v tistih časih delati za slovenski medij kot vojni poročevalec? "Mene je bilo sram povedati, koliko imam plače," odgovori Jerman, ki se spominja, da so imeli takrat tuji novinarji od 800 do 1.200 nemških mark na dan, sam pa je razpolagal z nekaj tisoč markami na mesec. Je pa imel Jerman prednost pred tujimi novinarji, ki niso poznali jezika, pri čemer se njemu samemu zdi, da je mogoče še pomembneje poznavanje temperamenta domačinov, ki je bil nam poznan iz življenja v skupni državi, za tujce pa je bil neznanka.

Glede prihodnosti BiH-a je Jerman zelo črnogled in ne vidi možnosti, da bi kot država preživela v taki obliki. Daytonski sporazum, ki danes BiH drži skupaj, je bil po njegovih besedah oblikovan samo zato, da se zmanjšajo žrtve in da se vojna konča. "Daytonskemu sporazumu je rok trajanja potekel in ga je treba obnoviti," meni Jerman, ki pojasnjuje, da je s tem sporazumom nastala država v državi - Republika srbska.

Sam meni, da je sporazum treba zamenjati, saj mora biti ena zunanja politika, en predsednik vlade in en predsednik države. Tega pa med sabo ne bodo dosegli, to lahko dosežejo ZDA in Evropa, saj se sami ne morejo dogovoriti.

Jerman govori celo o možnosti nove vojne, ki pa ne bo taka kot prejšnja, ampak hujša. Bošnjaki so namreč zdaj vojaško dobro opremljeni, bolje kot bosanski Srbi, in tudi niso pozabili grozot, ki so se jim zgodile, tako da bi se lahko v morebitnih novih spopadih lahko maščevali. "To, kar je bilo, je bilo grozno, zdaj bo pa totalno grozno," končuje Jerman.

V Sarajevu normalno, drugod že oboroženi ljudje
Ob začetku vojne se je v Sarajevu znašel tudi Vanja Vardjan, ki je nato v drugi polovici 90. let opravljal delo dopisnika RTV Slovenija iz Beograda.

Sam se spominja, da Sarajevčani niso verjeli, da bo vojna, saj so pričakovali, da se bo duh prijateljstva med narodi ohranil, tako da so še tri dni pred začetkom vojne v mestu živeli normalno, vendar pa je bilo priprave na vojno mogoče slutiti v okolici, saj je med vožnjo iz Beograda v Sarajevo na vseh cestah že videl oborožene ljudi.

Vsi v Sarajevu so nekako čutili, da bi lahko bila vojna, a so kljub temu upali, da se to ne bo zgodilo, pravi Vardjan in pojasnjuje, da pa je bilo vseeno povsem drugače v vaseh in manjših mestih, kjer se je že začelo oboroževanje in se je vedelo, kam to vodi.

O prihodnosti Bosne in Hercegovine je Vardjan prepričan, da bo preživela kot enotna država, če bodo to želele velike sile. Če si tega ne bi želele, bi že razpadla, meni. Če ne bo zunanjega nadzora in pritiska, bi se lahko zgodila tudi nova vojna.