Morebiti je bil to začetek novih ... iluzij združene Nemčije namreč.

Ta konec tedna v Nemčiji vsi govorijo o dvajseti obletnici ponovne združitve Nemčije. A v ozadju se je zgodilo še nekaj glede na nemško zgodovino prav tako pomembnega. Če je bila nemška združitev simbolni konec vojne v Evropi, drugi dogodek tega konca tedna spominja na simbolni konec še enega obdobja, v katerem je bila tema združene Nemčije prav tako 'velika politična tema'. Ta konec tedna je Nemčija odplačala zadnji obrok vojnih odškodnin, ki so ji jih zavezniki naložili na mirovni konferenci v Versaillesu po koncu prve svetovne vojne. Pravzaprav je ta konec tedna Nemčija odplačala zadnji obrok obresti posojila, ki ga je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja vzela za poplačilo vojnih odškodnin.
Ob tem časovnem sovpadanju poplačila odškodnin in dvajsete obletnice ponovne združitve Nemčije bi se morebiti lahko pomenljivo nasmehnili. Nemčija z odkritimi kolonizatorskimi težnjami, katerih izkazovanje je bil preludij k prvi svetovni vojni, je idejno vendar izšla iz vzdušja, ki so so v letih po končnem dosegu ustanovitve enotne nemške države oziroma Nemškega cesarstva leta 1871 opisovali z mislijo: "Namesto enotnosti navznoter smo dobili enotnost navzven." Namesto pravega zavedanja Nemcev, da pripadajo eni državi, naj bi državo tedaj 'skupaj držali' poudarjanje in stalno opominjanje na vojno kot dogodek, ki je povezal ljudstvo; vojaški praporji; mahanje s sabljami; kult maščevanja za vse pretekle krivice; podle zbavljivke in gostilniške pesmi … (povzeto po Golu Mannu). Taki znaki defetizma, ki se lahko hitro sprevrže v politični ekstremizem, danes ne zaznamujejo nemškega vsakdana, vseeno pa relevantno ostaja vprašanje, kako zares poenotena je Nemčija navznoter.
Resnica o nestrpni Vzhodni Nemčiji
Malo po tistem, ko je bilo vse urejeno za združitev obeh nemških držav, je stari kancler in dobitnik Nobelove nagrade za mir leta 1971, predvsem pa ena vrhovnih nemških sivih eminenc Willy Brandt izrekel znamenite besede: "Zdaj znova raste skupaj tisto, kar tudi spada skupaj.“ V bistvu je imel prav, a v resnici živelj v novi Nemčiji ni tako zelo složno uspeval skupaj, kot je predvidel Brandt. Poleg nezaupanja med zahodnjaki in vzhodnjaki so se pokazala tudi nova nasprotja. Pomenljiva je izjava Gregorja Gysija, od leta 2005 vodje parlamentarne frakcije Levice v bundestagu, da "voditelji desničarjev prihajajo z Zahoda, njihov „Fußvolk“ (pehota) pa z Vzhoda - to me zelo jezi“.
Da, po združitvi Nemčije je bilo hitro konec pravljice o Nemški demokratični republiki kot o zgledni privrženki socialističnega koncepta enakosti in bratstva med vsemi posamezniki ter tudi narodi. Poročila o shodih skrajnih desničarjev v vzhodni Nemčiji in o akcijah, kakršen je bil požig večstanovanjske hiše v Rostocku, kjer so več let živeli delavci iz Vietnama (V NDR-u je bilo precej tujih delavcev iz Vietnama, Mozambika in Angole), so bila le eno poglavje v 'novi resnici' o NDR-u. Več se o tej 'novi resnici' v Nemčiji govori šele danes. Zaradi tako ali tako očitnega precejšnjega nezaupanja med prebivalci dveh nemških držav namreč nihče ni želel še dodatno oteževati procesa integracije s poročili o 'dodatnih' anomalijah vzhodnonemške države, za katere razvoj je bilo do leta 2009 že tako ali tako porabljenih skoraj 188 milijard evrov.
Nekaj pogledov rojenih Berlinčanov
Morda je za to resnico tudi danes prezgodaj. Kljub drugačnim (zapovedanim) izjavam politikov in mnenjskih voditeljev o tem, da se zahodni Nemec danes čuti enakega (in enakovrednega) vzhodnemu in obratno, to ni 'prav zares res'. So pa seveda velike razlike med generacijami. Timm, s katerim sem nekaj mesecev poslušala predavanja iz zgodovine na Humboldtovi univerzi, je Berlinčan. Ko se je zgodila združitev Nemčije, je komaj dobro začel hoditi v šolo in življenje v 'tipični' Vzhodni Nemčiji ni nekaj, česar bi se živo spominjal. Živi v združenem Berlinu, zadnje leto tudi v Leicestru v Veliki Britaniji, in meni, da zahodnjake prepoznaš po njihovi površnosti. No, seveda obstaja tudi protipol. Uwe, rojen zahodni Berlinčan, dobro situiran trgovec z nepremičninami v poznih petdesetih, ločen in z najstniškim sinom, hitro pove, da so vzhodnjaki stremuški in da ne znajo združevati dela ter zabave. No, Uwe me je še pred manj kot tremi leti ob omembi, da prihajam iz Slovenije, vprašal, kako kaj živimo tam na robu razvitega sveta. Nad pripombo se je zgrozila celo moja prijateljica Marianne, ki sicer občasno poslovno sodeluje z Uwejem.
Marianne se bliža štiridesetemu letu. Rojena je bila v družini igralcev v zahodnoberlinskem Schillerjevem gledališču. Ima magisterij iz gledaliških znanosti, štiri otroke (dva z moškim turškega rodu, zadnjega s pripadnikom nemške manjšine v Romuniji – ja, njena družina je 'multikulti') in vodi Freies Museum, eno največjih zasebnih galerij v Berlinu. Od osemnajstega leta se je kot kulturna menedžerka in galeristka preživljala sama. Marianne in njej podobni izobraženi ter uspešni posamezniki, stari med 25 in 45 let, se zdijo tisti, ki najbolj sprejemajo zgodbo o združeni Nemčiji. Ob združitvi so bili dovolj stari, da se prelomnih dogodkov spominjajo in da so preobrazbo Nemčije radovedno spremljali prav v obdobju študija in vstopanja v poklicno življenje. Večina jih je novo Nemčijo sprejela kot izziv in kot deželo novih možnosti; in prav tako jih kulturna živopisnost predvsem Berlina, pa tudi nekaterih drugih nemških velemest, na neki način skoraj zabava.
Akterji združevanja še vedno del politične elite
Vendar pa četudi je morda ta najaktivnejši del prebivalstva preveč vpet v svoje vsakdanje delo, da bi sploh kaj dosti razmišljal o morebitnih hibah procesa združevanja Nemčije, ta proces vendar ostaja pomembna tema. Navsezadnje tudi zato, ker je veliko akterjev združevanja tudi danes v vrstah politične elite. V imenu Zvezne republike Nemčije je tako pogajanja o Pogodbi o združitvi Nemčije (Einigungsvertrag), ki je začela veljati 29. septembra 1990, vendar vodil trenutni finančni minister Wolfgang Schäuble. Zaradi te pogodbe, ki je določila pristop NDR-a k pravu, ki izhaja iz nemškega Temeljnega zakona oziroma k pravu Zvezne demokratične republike, danes nekdanji vzhodnonemški borec za človekove pravice in poslanec v Evropskem parlamentu Werner Schulz pravi, da nikoli ni šlo za združitev nemških držav, ampak za očiten pristop NDR-a k Zahodni Nemčiji in da so se zato "vzhodni Nemci morali ogromno naučiti, preden se v novi državi niso več počutili kot v tuji hiši“.
Zahodno blagostanje pride po avtocesti
Dejavna sta bila tudi Horst Köhler, ki je spomladi odstopil kot nemški predsednik, in trenutno zloglasni Thilo Sarazzin. Prvi v vlogi državnega sekretarja, pristojnega za finance, drugi pa kot vodja tedaj novoustanovljenega referata za monetarna vprašanja sta bila na čelu zapletenega monetarnega združevanja obeh nemških držav. Sarrazin, ki danes brezkompromisno napoveduje zaton nemškega naroda zaradi poplave tujcev in tudi zaradi vzpona gospodarstev na Daljnem Vzhodu, je takrat moral sprejeti precej kompromisov. Po znamenitih protestih v Leipzigu februarja 1990, katerih geslo je bilo: “Kommt die D-Mark, bleiben wir, kommt sie nicht, gehen wir zu ihr. (Če pride nemška marka, ostanemo, sicer bomo mi šli k njej.)”, je bil strah pred množičnimi preselitvami prebivalcev vzhodnih dežel na Zahod tolikšen, da je načrt monetarne unije nekoliko 'brezglavo' dopustil menjavo vzhodne Marke za zahodno po tečaju 1:2 (najprej so razmišljali celo o tečaju 1:1, kot realno pa je bilo ocenjeno razmerje vsaj 1:4). Posamezniki so po tem tečaju smeli zamenjati le 6.000 vzhodnih Mark in Zahod je določbo pogojeval z odprtjem vzhodnih dežel tržnemu gospodarstvu in z odpravo subvencij, ki so 'betežno' gospodarstvo vzdrževale pri življenju. Vseeno je šlo za dokaj nespameten ukrep, ki je med drugim spodbudil brezposelnost. Konvoj bankoncev v vrednosti 440 milijonov evrov, ki so ga aprila prepeljali na Vzhod, pa še danes služi kot simbol iluzije, da bo zahodnonemško blagostanje preprosto mogoče po avtocesti izvoziti na Vzhod.
To se seveda ni zgodilo. In z Vzhoda so se Nemci tudi po kompromisni ureditvi denarnih zadev 'veselo' izseljevali na Zahod. Gospodarstvo je propadalo, brezposelnost je bila visoka, nekatere socialne storitve so se poslabšale, avtomobili so se pocenili, kruh pa je postal dražji. Tako na Vzhodu še danes radi poudarjajo, da se je v vrtcih včasih našel prostor za vsakega otroka, danes pa ima v Nemčiji možnost obiskovati vrtec ali jasli le desetina otrok. A po drugi strani je Vzhod postal lepši. Ko je Helmut Kohl leta 1990 dejal, da bodo nove nemške dežele postale cvetoče pokrajine, sicer ni mislil na cvetje, a njegova izjava se je uresničila prav na ta način. Če ne v drugo, je bil ogromen priliv denarja dobro vložen prav v infrastrukturo in v sanacije degradirane pokrajine. In prav res, kjer so nekoč ždele sive in strupene odplake, danes rastejo trava in rože. Kar pa pač tudi ni za vnemar.