Ko je Thilo Sarrazin januarja 1990 prvič pripotoval v vzhodni Berlin, ga je navdušil pogled na Stari muzej arhitekta Schinkla in na katedralo ob njem. Ob 'soočenju' z Alexanderplatzem pa so ga prevzeli precej drugačni občutki. Zdelo se mu je, da je trg nekako “aziatsko grozljiv”. Pred tremi leti je nato še dejal, da se počuti “zelo nemško,” nekaj pozneje je navrgel izjavo, da se mu koncept starorimskega limesa zdi nekaj vrednega posnemanja, saj “v nobenem zgodovinskem obdobju varovanje teritorija in urejanje priseljevanja ni bilo nekaj trivialnega”. No, pozneje je Sarrazin, ki v nemški birokraciji deluje vse od leta 1975, ki je bil med letoma 2002 in 2009 finančni senator Berlina in ki zadnje leto deluje kot eden izmed šestih članov upravnega odbora nemške zvezne banke (Bundesbank), svoja mnenja zaostroval. Glede prejemnikov denarja iz socialnega programa Hartz-IV je izjavil: “Prvič, prejemniki socialne pomoči Hartz-IV doma preživijo več časa; drugič, radi so na toplem; tretjič, temperaturo v prostorih uravnavajo z zračenjem.” Preprosto povedano, denar mečejo stran.
Septembra 2009 je v ugledni kulturni reviji Lettre International arabske in turške priseljence ožigosal kot nepripravljene na vključevanje, označil pa jih je tudi kot manj inteligentne od Nemcev, zaradi česar se je Nemčija z odprtjem meja za priseljence obsodila padec inteligence povprečnega državljana. Priseljenci imajo namreč tudi več otrok. “Po naravni poti postajamo bolj neumni,” je povsem natančno povedal Sarrazin, ki pa je javnost najbolj razburil pred nekaj dnevi, ko je tako rekoč na predvečer izida svoje sporne knjige Deutschland schafft sich ab. Wie wir unser Land aufs Spiel setzen (Nemčija ukinja samo sebe – Kako postavljamo svojo deželo na kocko) izjavil, da imajo Judje nek poseben gen, kakor posebna genska zasnova določa tudi Baske. Sliši se kot odmev na tisti znameniti spis Beiträge zur Berichtigung der Urteile des Publicums über die Französiche Revolution (Prispevki h korekturi sodb javnosti o francoski revoluciji), ki ga je Johann Gottlieb Fichte leta 1793 objavil anonimno in v katerem je z vpeljavo koncepta Judov kot države v državi uvedel novo argumentacijo zoper Jude oziroma je postavil „jedro novega sovraštva do Judov“ (Bruer, Albert A. v Geschichte der Juden in Preußen).
Znanstvene študije, o katerih razpravljajo tudi v izraelu(?)
“V skoraj vseh evropskih deželah se širi močna in sovražna država, ki je v vojni z vsemi drugimi državami in ki v nekaterih še posebej močno pritiska na domače prebivalstvo: to je judovstvo,” je pisal Fichte. Precej podobni argumentaciji sledi Sarrazin, ki je sicer medijem zatrdil, da se je pri pisanju oprl na znanstvene študije, “o katerih intenzivno razpravljajo celo v Izraelu”. (ZDF) Meni tudi, da je njegova knjiga politično korektna in uravnotežena, četudi zaradi nje ta čas v stranki SPD razpravljajo o Sarrazinovi izključitvi. Katere so torej teze, zaradi katerih so se predstavniki muslimanskih skupnosti sešli v francoski cerkvi na Gendarmenmarktu? Samo mimogrede, lokacija ni nepomembna. Gre namreč za cerkev, kateri nasproti stoji identična nemška cerkev, obe skupaj pa sta simbol strpnosti, svetovljanstva in spoštovanja vseh veroizpovedi, torej vrednot, ki so v 18. stoletju novi dom v razsvetljenskem Berlinu zagotovile Hugenotom, ki so pribežali iz Francije.
Vedno manjša in neumnejša Nemčija
Če se še enkrat ozremo k Fichteju. Nihče sam po sebi ne postane kultiviran, ampak se mora kultivirati sam, je še zapisal. Podobno meni Sarrazin, po njegovem mnenju pa ta pozicija ni lastna tudi priseljencem. Zaradi njih in zaradi nižje rodnosti med Nemci postaja Nemčija „manjša in neumnejša“, priseljenci pa jo zaradi večjih socialnih izdatkov zanje vedno bolj dušijo. Prav tako se muslimanski priseljenci v novo družbo niti ne poskušajo vključiti, ustvarjajo „vzporedne družbe“ in se ne trudijo dovolj za svojo izobrazbo. Naivni politiki pa o teh težavah molčijo. Sarrazin se zavzema za temeljito reformo šolskega sistema, ki bi spet uvedla tudi šolske uniforme in celodnevni pouk, verjetno pa bi prepovedala tudi igranje računalniških igric, v katerih Sarrazin ne odkrije prav nobenega pedagoškega potenciala. Muslimanski priseljenci pa po njegovem mnenju v Nemčiji tudi širijo sovraštvo do žensk in kriminal in njihova socializacija pa omogoča „lahek prehod k terorizmu“.
Inteligentni Kitajci in Indijci, neumni Maročani in Turki
„Zgodovina je pokazala, da semitom ne pripada harmonično uravnotežena duša, kar je posebna odlika Indo-Germanov,“ je leta 1847 v delu Indische Alterthumskunde (Indijska arheologija, 1847) pribil nemški indolog Christian Lassen, tisti, kateremu pripisujejo, da je postavil temelje mita o nepremostljivem nasprotju med semiti in arijci. O nepremostljivih mejah govori tudi Sarrazin, ki ob tem še navaja izkušnje svoje žene, učiteljice razrednega pouka, ki je delala tudi že v razredih z več kot polovičnim deležem otrok turških priseljencev. Sklicuje se tudi na rezultate tako imenovanih Pisa-testov ali preizkusov znanja, ki jih izvajajo v številnih državah članicah OECD-ja. Ti naj bi jasno pokazali, da so otroci kitajskih, vietnamskih ali indijskih priseljencev med najboljšimi učenci, medtem ko se otroci turških maroških ali pakistanskih priseljencev odrežejo katastrofalno.
Občuduje svetle kodre Gerta Wildersa
Po Sarrazinu gre za stvar genske zasnove, kajti inteligenca se po njegovem pretežno deduje. Svoje pa seveda potem še opravi (ne)pripravljenost na trdo delo. Ob Sarrazinovih tezah se tako skoraj vsili spomin na slavno Foucaultovo sintagmo “blodnje krvi in napadi disciplinske oblasti” iz njegove Zgodovine seksualnosti. Foucault je to besedno zvezo izoblikoval z mislijo na rasizem in na rasizmu utemeljeno politiko in – če smo povsem natančni v navajanju – je pisal , da je bil “nacizem nedvomno najbolj naivna in najbolj pretkana kombinacija – in eno je bilo posledica drugega – blodenj krvi in napadov disciplinske oblasti.” Kam je to pripeljalo, vemo. In tudi ob Sarrazinovih nastopih, zaradi katerih se izredno sestaja tudi upravni odbor Bundesbanke – Sarrazin ob opozorilu na ta sestanek stoično odvrne, da o njem ne ve nič in da se odbor po rednem urniku sestane šele čez nekaj dni -, se pojavljajo namigi na vzpon skrajnega desničarstva.
Zanimivo pri tem je, da Sarrazin, ki navsezadnje (in to vendar je dokaj čudno) javno hvali svetle kodre znanega nizozemskega desničarja Gerta Wildersa, pripada socialnim demokratom in kljub svojim izjavam meni, da ni razloga, da bi ga iz stranke, ki je v Nemčiji vendar vedno veljala za utrdbo zoper nacizem, izključili. Stranka meni drugače in bo 6. septembra razpravljala o primeru Sarrazin. Slišati pa bo o njem zagotovo že prej.