razdeljeni polotok še vedno čaka na pravi mir in združitev.

Prvi vroči spopad hladne vojne je vzel 1,2 milijona življenj, predvsem korejskih, spremenil je malo, predvsem pa je "zacementiral" razdelitev polotoka na komunistični sever in kapitalistični jug, kar še dandanes sproža velike napetosti, nevarne za celotno Azijo in svet, kar je bilo vidno tudi ob zadnjih trenjih spomladi letos, ko je s severa prišel že najmanj šesti razglas v zadnjih 20 letih, da premirje ne velja več.

Združitev da, a pod katero zastavo in sistemom?
Ob 60. obletnici nelagodno premirje kljub vsemu še vedno drži, a pri tem si na najbolj militarizirani meji na sveti nasproti stojita do zob oboroženi vojski, katerih končni cilj je takšen kot pred dobrega pol stoletja - ponovna združitev Koreje.

Južna Koreja obletnico prvič praznuje z veliko državno spominsko slovesnostjo, v Severni Koreji pa že vseskozi dan podpisa premirja zaznamujejo z množičnimi prireditvami, saj je to državni praznik, imenovan dan zmage

Začetek in konec na 38. vzporedniku
Po kar dveh letih pogajanj so poleti 1953 le sklenili veljavno premirje: na mejnem območju v Panmundžonu sta ga podpisala generalpodpolkovnik William Harrison Jr. v imenu enot Združenih narodov (Južna Koreja, ZDA in še 15 prozahodnih članic ZN-a) ter general Nam Il v imenu Severne Koreje in kitajske Ljudske prostovoljne armade.

S tem se je končal vojni spopad, ki je trajal tri leta, en mesec in dva dni, na zemljevidu pa je spremenil le malokaj. Če sta bila sever in jug poleti 1950 ločena po 38. vzporedniku, sta bila zdaj ločena po tako imenovani črti Kansas oz. frontni razdelitvi polotoka, pri čemer je Severna Koreja pridobila nekaj ozemlja na zahodu, Južna Koreja pa na vzhodu.

Delitev polotoka ob japonskem porazu
Korejska vojna je bil prvi veliki spopad hladne vojne, ko sta moči merila vzhodni komunistični blok pod vodstvom Sovjetske zveze in zahodni kapitalistični blok pod taktirko ZDA, čeprav sta obe državi predtem v zavezništvu odločilno pripomogli k zmagi nad nacistično Nemčijo in totalitaristično Japonsko (1939-1945). Ravno s konca 2. svetovne vojne v Aziji pa tudi izvira vzrok za vojno na Korejskem polotoku.

Sovjetska zveza je avgusta 1945 napadla Japonsko in pri tem izvedla invazijo na Korejo. Sile ZDA so se ob zmagovitem pohodu po Tihem oceanu hitro izkrcale na jugu in polotok so si zmagovalci razdelili na pol po 38. vzporedniku, pri čemer so vsak na svojem koncu vzpostavili oblast po svojem okusu. Leta 1949 so v državljanski vojni na Kitajskem dokončno zmagali komunisti, v Južni Koreji pa so s silo zatirali komunistično navdahnjene upore (masaker na otoku Džedžu, 30 tisoč političnih zapornikov). Sočasno se je končal jedrski monopol ZDA, saj so prvo bombo testirali tudi Sovjeti.

Spopad dveh nacionalistov in diktatorjev
Kljub vsem geopolitičnim premikom in bojem v soseščini so se Sovjeti skladno z dogovorom leta 1948 umaknili in oblast v novi Demokratični ljudski republiki Koreji (DLRK) v celoti prepustili Kim Il Sungu. Leto pozneje se je umaknila še vojska ZDA in v Republiki Koreji (RK) je s skorajda diktatorsko močjo vladal Singman Rhee. Oba sta bila zagrizena korejska nacionalista, ki sta se borila proti japonskim okupatorjem, a vsak je verjel v svoj sistem. Začeli so se vrstiti številni mejni incidenti, ob katerih je postalo očitno, da ima komunistični sever veliko bolje oboroženo in številčnejšo vojsko, medtem ko je imel kapitalistični jug hude težave že z zatiranjem slabo oboroženih gverilcev.

Kim Il Sung je spomladi 1950 dobil Stalinovo dovoljenje za invazijo, pri čemer pa je vodja komunističnega bloka jasno dal vedeti, da se kljub podpori in vojaški pomoči neposredno ne bo zapletel v vojno. Zato pa je pomoč, če bo ta potrebna, ponudil zmagoviti Mao Cetung.

Posredovanje Združenih narodov ob bojkotu SZ-ja
Invazija se je začela 25. junija 1951, ko je 75 tisoč vojakov DLRK-ja s težko oborožitvijo prestopilo 38. vzporednik. Vojska RK-ja ni imela ustreznega odgovora in čez tri dni je že padel Seul. Tedaj so v New Yorku sprejeli ključno odločitev, da Združeni narodi posredujejo v Koreji. Resolucije št. 82, 83 in 84 so bile sprejete ob odsotnosti Sovjetske zveze, ki je bojkotirala Varnostni svet Združenih narodov, ker Ljudski republiki Kitajski niso predali stalnega sedeža, temveč ga je še vedno zasedala Republika Kitajska (Tajvan).

Gor in dol, a na koncu spet na 38. vzporedniku
Poveljevanje vojaškim enotam iz 15 članic ZN-a, predvsem iz ZDA, je 7. julija prevzel general Douglas MacArthur, ki je najprej ubranil Pusan na skrajnem jugovzhodu Koreje, nato pa z izkrcanjem pri Inčonu zasukal potek vojne. Jeseni 1950 so sile ZN-a že prekoračile 38. vzporednik in dosegle celo kitajsko-korejsko mejno reko Jalu. V vojno je nato z uradno prostovoljnimi enotami odkrito posegla še Kitajska. Decembra je bila fronta znova na 38. vzporedniku. Januarja 1951 je sledila nova kitajska ofenziva, a napredovanje na jug ni bilo trajno, kot tudi ne protiofenziva. Do konca maja 1951 se je fronta stabilizirala na črti Kansas in 10. julija so se že začeli prvi pogovori o premirju.

Vprašanje ujetnikov zavlačevalo pogovore
Glavni kamen spotike dolgotrajnih pogajanj so bili vojni ujetniki, saj se številni ujeti Severnokorejci in Kitajci niso želeli vrniti na sever, medtem ko je bil takšnih južnih vojakov veliko manj. Potem ko je postalo jasno, da v frontalnem statičnem spopadu ne bo zmagovalca, je bil sporazum o premirju dokončno podpisan 27. julija 1953. "Popolna ustavitev vseh sovražnosti vseh oboroženih sil v Koreji," je bilo povelje, s katerim se je končala vojna, ki se je po mnenju Južne Koreje in ZDA končala z neodločenim izidom, medtem ko sta Severna Koreja in Kitajska razglasili zmago.

DMZ nevojaški le po imenu
Premirje, ki ni mirovni sporazum, je določilo začasno mejo po črti Kansas, ki se ne razlikuje dosti od 38. vzporednika. Ob razmejitveni črti je bilo vzpostavljeno demilitarizirano območje (DMZ) - območje brez vojaštva z nevtralno nadzorno komisijo. DMZ je širok štiri kilometre in dolg 250 kilometrov ter je v teh šestih desetletjih ironično postal najbolj militarizirana in utrjena meja, kjer si nasproti zre več sto tisoč vojakov obeh strani.

Izvedena je bila izmenjava ujetnikov, pri čemer so lahko ujetniki vztrajali in ostali na nasprotni strani: skupno je 22 tisoč Severnokorejcev in Kitajcev ostalo na jugu, na drugi strani pa je ostalo 327 Južnokorejcev, 21 Američanov in en Britanec.

Kdaj do trajnega miru in združitve?
Predvidena so bila nadaljnja pogajanja za sklenitev pravega mirovnega sporazuma, a so prizadevanja dokončno propadla leta 1954 v Ženevi. Tako Koreji še naprej, zdaj že polnih 60 let, sobivata brez trdnega miru, kar se je nazadnje pokazalo marca in aprila letos, ko ne rožlja več samo konvencionalno orožje, temveč tudi že jedrsko.

Sever zaprt in skrivnosten, jug razvit in bogat
V desetletjih po vojni se je v Pjongjangu oblikoval eden najbolj nenavadnih komunističnih režimov, ki kljub zgodovinskim pretresom vztraja v skorajda popolni osami, v kateri vlada že tretji Kim - Kim Džong Un, najmlajši in najbolj nepredvidljiv voditelj na svetu. Na jugu v Seulu se je po desetletjih diktatur demokracija vzpostavila šele v 80. letih, ko se je tudi začel pravi razcvet države, ki je bila po vojni ena najrevnejših na svetu, zdaj pa spada med razvite in bogate države Zahoda.