Glavna destinacija za njih je Avstralija, ki sicer priseljencem in pribežnikom ni ravno naklonjena, a očitno z belopoltimi Afričani nimajo težav.

Avstralski notranji minister Peter Dutton je tako marca napovedal celo, da njegovo ministrstvo razmišlja o tem, da bi za belopolte južnoafriške kmete skrajšala postopek za pridobivanje vizumov. Razlog? Omenjena skupina naj bi si zaradi "grozljivih okoliščin", s katerimi se spopadajo v Južni Afriki, zaslužila posebno obravnavo.

Dutton se je pri teh "grozljivih okoliščinah" nanašal na domnevne ciljne umore kmetov in razlaščanje zemlje brez kompenzacije, o kateri razpravlja južnoafriški parlament. Minister je s tem sprožil diplomatski spor s Pretorio.

Belopolti kmeti na udaru
Nasilje v Južni Afriki sicer ni nič novega, a po koncu apartheida, še zlasti pa v zadnjem desetletju naj bi bili še posebej na udaru belopolti kmeti. Že leta 2008 je Economist tako obsežno poročal o eksodusu belcev iz Južne Afrike, države, tako zelo zaznamovane s temnim obdobjem apartheida, institucionalizirane rasne segregacije in diskriminacije, katere žrtve so bili temnopolti prebivalci.

Točnega števila, koliko belopoltih Južnoafričanov je v letih po koncu apartheida zapustilo domovino, ne ve nihče, so pa v angleško govorečih državah, kot so Velika Britanija, Avstralija, Nova Zelandija in ZDA v tem času vzniknile velike diaspore belih Južnoafričanov.

Južnoafriški inštitut rasnih odnosov ocenjuje, da je državo v 30-letnem obdobju po koncu apartheida zapustilo skoraj milijon belih Južnoafričanov.

Johannes, ki hoče biti Ivan
Zgodbo enega od njih, belopoltega kmeta Johannesa du Toita, je v teh dneh objavil RT, saj je du Toit, v nasprotju s številnimi svojimi rojaki, kot svojo destinacijo izbral Rusijo, od koder prihaja njegova žena. Du Toit, ki vztraja, da njegovi predniki niso bili kolonizatorji, ampak verski begunci, hugenoti, bi se zdaj rad preselil v Rusijo in se preimenoval v Ivana Varuševa.

"Sovražnost, krivice, ki jih doživljam, so povezane z južnoafriško vlado. Gre za napad na naše ljudi. Nočejo, da bi se počutili ugodno v lastni državi. Hočejo, da jo vsi zapustimo," je povedal du Toit za RT. "Moj domači kraj je bil nekoč eden najbogatejših v Južni Afriki. A danes so tam vsakodnevno protesti. Protestniki razbijajo vse, zažigajo bolnišnice in policijske postaje. Tam smo včasih živeli varno, a tisto je bil drug čas. Danes tega časa ni več, jaz pa nočem nazaj."

Du Toit ne more tudi mimo zakonodaje, ki jo je sprejela nova vlada pod vodstvom predsednika Cyrila Ramaphose, ki obljublja vrnitev zemlje, ki je od 17. stoletja dalje v lasti belih kmetov, temnopoltemu prebivalstvu, in to brez kompenzacije. Vlada potezo opravičuje kot popravljanje zgodovinskih krivic (72 odstotkov poljedelskih površin v JAR-u je še vedno v lasti manjšinske bele populacije), belopolti kmetje pa pravijo, da so zdaj tarča vladno podžganega nasilja in groženj s smrtjo.

Statistika jim sicer ne pritrjuje – raziskava AgriSA-ja, organizacije več sto agrikulturnih zvez po Južni Afriki, je prejšnji mesec pokazala, da je delež umorov belopoltih kmetov lani padel na najnižjo točko v 20 letih – 47. Nasilje je bilo na vrhuncu leta 1998, ko je bilo ubitih 153 kmetov. Raziskava tako postavlja na glavo poročila zlasti v avstralskih medijih, ki navajajo "porast nasilja" nad belimi kmeti.

AgriSA sicer ni edina organizacija, ki zastopa afriške kmete, in druge so ji pri tej statistiki oporekale, a AgriSa vztraja, da je njena raziskava "zanesljiva".

Južnoafriške oblasti zanikajo navedbe
Južnoafriške oblasti sicer nikdar niso želele govoriti o "begu belcev" in so v vseh teh letih vztrajale, da se belci nič več ne izseljujejo kot temnopolti. Je pa res, da so belopolti tisti, ki imajo denar, veščine, zveze in tudi potne liste, s katerimi lahko začnejo novo življenje zunaj svoje domovine, kar slednja občuti v manku usposobljenih ljudi in davkov.

Mbuyiseni Ndlozi, tiskovni predstavnik opozicijske stranke EFF, je marca dejal, da je razlaščanje zemlje belopoltim kmetom povsem upravičena poteza, saj da "to v resnici ni njihova zemlja", ampak so si jo njihovi predniki nasilno prisvojili.

Takrat je tudi za Huffington Post zatrdil, da v Južni Afriki nihče ne grozi belcem s kaznovanjem, smrtjo, mučenjem ali čim podobnim. "Bojijo se samih sebe, ne pa nas," je dejal Ndlozi. "Če si želijo iti, se morajo zavedati, da bežijo pred samimi sabo, tako da bodo naleteli nase, kamor koli gredo. Če je njihov cilj Avstralija, se bodo srečevali tam."

"Temnopolto prebivalstvo kjer koli po svetu ni nikdar koordiniralo rasističnega projekta proti komur koli. Rasni problem so ustvarili belci, mi pa ga skušamo rešiti. In to na način, da nas ne bi prizadelo njihovo strupeno sovraštvo."

"Govorimo o vzpostavitvi enakopravne družbe, v kateri te nihče ne sodi po barvi tvoje kože, ampak po stopnji tvojega potenciala," je dejal in s tem povzel tudi vizijo pokojnega južnoafriškega predsednika Nelsona Mandele, katerega vizija je bila Južna Afrika, v kateri bi imeli vsi državljani enake pravice.

Daleč od Mandelove vizije
A EFF je s svojimi radikalno levimi nazori daleč od Mandelove spravnosti – njen vodja, Julius Malema, ki si obeta veliko od volitev prihodnje leto, je leta 2016 pozval svoje privržence, naj "zasedejo zemljo, ki so nam jo belci nasilno ukradli s pomočjo genocida".

Johan Burger, nekdanji policist in strokovnjak na inštitutu za varnostne vede v Pretorii, je nedavno za Guardian povedal, da tovrstna ostra retorika lahko spodbuja nasilje. "Pri kar nekaj incidentih so napadalci dejali, da so njihova dejanja upravičena, ker so jim žrtve zemljo ukradle," je povedal.