Za namibijski genocid celo govorijo, da je bil tisti, ki je navdihnil Adolfa Hitlerja, trajalo pa je skoraj 110 let, da je Nemčija genocid, ki celo v Afriki sami ni kaj dosti poznan, le priznala in se lani obema ljudstvoma opravičila.

Ljudstvo Herero so večinoma sestavljali živinorejci, ki so poseljevali osrednji in vzhodni del Nemške jugozahodne Afrike, današnje Namibije, medtem ko so bili Name pastirji in trgovci, ki so živeli južno od Herer. Berlin je nemškemu imperiju afriško kolonijo priključil leta 1884 pod Ottom von Bismarckom, v času velikega evropskega razkosavanja Afrike in boja za njene zaklade. Zemljo in živino so zaplenili, avtohtono prebivalstvo pa zasužnjili in podvrgli rasno motiviranemu nasilju, posilstvom in umorom.

V naslednjih desetih letih je vsa zemlja in živina, od katerih so Herere in Name živele, prešla v roke nemških priseljencev. Januarja 1904 pa se je ljudstvo Herero pod vodstvom Samuela Maharera in Hendrika Witbooia nemški kolonialni vladavini uprlo, na kar so kolonialisti odgovorili brez usmiljenja. Nemški general Lothar von Trotha je Herere porazil v bitki pri Waterbergu, in kogar nemški vojaki niso ustrelili ali obesili, so ga odgnali v puščavo Kalahari,

kjer so zastrupili ali zamašili vodnjake in ga odrezali od hrane, zato je večina tam pomrla zaradi dehidracije. Von Trotha je dal svojim možem navodilo, naj "ustrelijo vsakega Herera, s puško ali brez nje, s kravo ali brez nje". "Tudi žensk ali otrok ne sprejemam: odženite jih k njihovim ljudem ali jih postrelite," je ukazal.

Poskusi na mešanih otrocih
Oktobra se je proti Nemcem uprlo tudi ljudstvo Nama, ki pa je utrpelo podobno usodo kot Herere. Nemci so iztrebili med 24.000 in 100.000 pripadnikov ljudstva Herero (do 80 odstotkov vseh!) in 10.000 pripadnikov ljudstva Nama. Prvo fazo genocida je zaznamovala smrt zaradi lakote in dehidracije, ko so nemške sile Herere zadrževale v puščavi. Po porazu pa so na tisoče Herer in Nam zaprli v koncentracijska taborišča, kjer jih je večina umrla zaradi bolezni, zlorab in izčrpanosti. Zapornike so brutalno pretepali in jih zgarali s prisilnim delom do smrti. Pokristjanili so jih in jih preimenovali z nemškimi imeni.

Na tisoče žensk so sistematično posiljevali in jih pogosto prisilno poročili z nemškimi priseljenci. "Moj prapradedek je bil Nemec. Tista zveza ni bila iz ljubezni, ampak je nastala zaradi sile," je za Guardian nedavno povedala Esther Muinjangue, aktivistka iz ljudstva Herero in socialna delavka na namibijski univerzi.

V delovnih taboriščih Herer so se zlorabljenim staroselkam rodili številni otroci, zato je iz Nemčije posebej za preučevanje teh otrok prišel genetik Eugen Fischer. Fischer je na otrocih v taboriščih izvajal tudi medicinske poskuse, podobne tistim zloglasnega dr. Mengeleja, in sklenil, da so otroci mešane rase fizično in mentalno inferiorni čistokrvnim Nemcem. Na to temo je napisal knjigo Načela človeške dednosti in rasne higiene. Hitler je knjigo prebral leta 1923 in jo citiral v lastnih zloglasnih težnjah po "rasni čistosti".

Zamere ostajajo
Nemški zavojevalci so pobili kar polovico celotnega ljudstva Nama, pri čemer je bilo najbolj zloglasno koncentracijsko taborišče tisto na Shark Islandu ob obalnem mestu Lüderitz, v katerem je med letoma 1905 in 1907 umrlo med 1.032 in 3.000 ljudi. Do leta 1908 je ostalo samo še 16.000 Nam. "Govorimo o izgubljenih življenjih, ukradeni zemlji, pobiti živini, posilstvih, izgubljenem dostojanstvu, uničeni kulturi. Niti svojega jezika ne znamo več govoriti," razlaga Muinjanguejeva.

Približno 3.000 lobanj Hererov so v tistem času poslali v Berlin, da bi jih nemški znanstveniki preučili in "dokazali", da gre za rasno inferiorno ljudstvo. Leta 2011 so Nemci v posebni slovesnosti predstavnikom Herer in Nam predali 20 lobanj, na tisoče pa jih ostaja v Nemčiji.

Usoda Herer in Nam že dolgo povzroča napetosti v Namibiji, kjer imajo kmetovalci, potomci nemških priseljencev, še vedno v lasti zemljo, ki so jo Nemci v času kolonije zasegli domačinom. Herere, ki danes predstavljajo približno 10 odstotkov dvomilijonskega namibijskega prebivalstva, pravijo, da si nikdar niso povrnili niti delčka nekdanjega blagostanja. "Živimo v prenatrpanih in prepopašenih rezervatih (sodobnih koncentracijskih taboriščih), medtem ko
naše rodovitne pašne površine okupirajo potomci tistih, ki so izvedli genocid nad našimi predniki," razlaga za Guardian aktivistka Veraa Katuuo in s tem daje vedeti, da zamere do nemških priseljencev tudi po 110 letih še vedno niso pozabljene.

Nemška pozaba
Nemci so bili iz Namibije pregnani leta 1915, ko je območje zasedla Južna Afrika, a na pokole v Namibiji, pa tudi na tiste manjše na vzhodni afriški obali, zgodovinarji gledajo kot na zasnovo za holokavst. V Nemčiji so njeno kolonialno preteklost zasenčili nacistični zločini druge svetovne vojne, tako da - medtem ko večina nemških mest zaznamuje in se poklanja žrtvam nacističnega obdobja - spomenikov žrtvam nemškega kolonializma praktično ni. Dve redki izjemi sta spominsko obeležje na pokopališču v Berlinu in kip slona v Bremnu. Glede na to, da še po Namibiji najdemo precej več spomenikov nemškim vojakom kot padlim Hereram in Namam, to niti ni čudno.

Čeprav so Združeni narodi v poročilu iz leta 1985 sklenili, da se pokol Herer kvalificira za genocid, so se nemške oblasti več kot sto let upirale uporabi besede "genocid" za opis pokola, do leta 2005 pa se sploh niso hotele sestati s predstavniki obeh ljudstev. Julija 2015 je zunanji minister Frank-Walter Steinmeier (SD) le izdal "politični napotek", v katerem je zapisal, da bi se moralo o pokolu govoriti kot o "vojnem zločinu in genocidu".

Glavni nemški pogajalec Ruprecht Polenz pa je strogo izključil kakršno koli odškodnino svojcem žrtev, ob tem pa pokol označil za "neprimerljiv s holokavstom", kar je tako razburilo predstavnike Herer in Nam, da so protestno zapustili srečanje v Windhoeku novembra lani. Nemci so namesto denarne odškodnine predlagali sklad za izmenjavo mladih med državama in financiranje nekaterih infrastrukturnih projektov, od poklicnih usposabljanj do sončnih elektrarn - a kaj, ko gredo ta sredstva Namibiji, ne pa Hereram ali Namam, tako da se ti ponovno počutijo potisnjeni na rob.

"Da smo si na jasnem - Herere in Name ne bomo nikdar razglasile premirja tudi z novimi generacijami nemških vlad. Naša vojna se bo nadaljevala," pravi hererski poglavar Rukoro.

Tožba vložena v ZDA
Medtem so v četrtek potomci Herer in Nam v ZDA vložili odškodninsko tožbo proti Nemčiji, v kateri navajajo, da je Nemčija tožnike izključila iz pogovorov z Namibijo in dala jasno vedeti, da odškodnin ne bo oz. da ni zagotovil, da bosta imeli obe plemeni kar koli od nemškega dogovora z Namibijo. "Edina razlika je, da so bili Judje beli, mi pa smo črni," je za New York Times povedal Sam Kambazembi, hererski poglavar, katerega prastarši so v ZDA zbežali med genocidom. "Nemci so mislili, da lahko to okostje pometejo pod preprogo, svet pa ne bo nikdar vedel zanj. Ampak zdaj smo dvignili prah."

Nemško-namibijska pogajanja naj bi se sicer končala pred junijem letos, ko se pričakuje, da se bodo Nemci tudi uradno opravičili Namibijcem, v Berlinu pa se je oktobra lani v Nemškem zgodovinskem muzeju odprla velika razstava o nemški krvavi kolonialni preteklosti, na njej pa dobršen del zavzema tudi dogajanje v Namibiji. Razstava bo na ogled do maja letos.

Jürgen Zimmerer, zgodovinar na hamburški univerzi in svetovalec pri razstavi, pravi, da je "kolonialna amnezija" popačila perspektivo poznejših nemških zločinov. "Če se osredotočite zgolj na 30 let nemških imperialnih izletov v Afriko, potem seveda zgodba zbledi v primerjavi s kolonialno zgodovino drugih evropskih držav, kot sta Velika Britanija in Belgija," razlaga Zimmerer. "A pomembno je, da na nemško zgodovino v Afriki gledamo skupaj z bolj znanimi temnimi poglavji države v 30. in 40. letih. V Afriki je Nemčija eksperimentirala z zločinskimi metodami, ki jih je pozneje aplicirala med tretjim rajhom, prek kolonizacije vzhodne in srednje Evrope. Med javnostjo je trend, da gledajo na nacistično obdobje kot na anomalijo v sicer razsvetljeni zgodovini. A spopadanje z našo kolonialno zgodovino nas sooči z bolj neprijetno tezo."

Zgodovinarji zadnja leta v svojih delih poudarjajo povezave med usodo Herer in Nam z usodo Judov v Evropi - korenine idej in tehnik, ki so igrale ključno vlogo v holokavstu, namreč najdemo prav v nemških grozodejstvih v kolonialni Afriki, trdijo.

Senca preteklosti
Evropskim velesilam spopadanje s kolonialno preteklostjo, konkretno, z nasiljem, ki jo je zaznamovalo, še vedno ne gre od rok in večina ta del najraje kar pomete pod preprogo. Pisali smo že o Belgiji in njenih kolonialnih grehih za časa kralja Leopolda II., ki je med letoma 1884 in 1908 koloniziral Kongo, iz katerega je ustvaril svojo zasebno kolonijo. Afriški in zahodni mediji ga označujejo za "kongovskega klavca" in ga primerjajo s samim Hitlerjem, Belgija sama pa ta del svoje zgodovine gladko ignorira, dobe Leopolda II. pa se spominjajo kot dobe, ko se je država gradila, Bruselj pa se je zaljšal z oboki in bakrenimi ornamenti - pustimo to, da je krvavi baker prihajal iz Konga, kjer je bilo za časa belgijske kolonizacije ubitih vrtoglavih 10 milijonov domačinov!

Britanska vlada se je leta 2013 opravičila Keniji, svoji nekdanji koloniji, kjer so Britanci v 50. letih med uporom Mau Mau zaprli in mučili 5.000 Kenijcev, a opravičilo ji je šlo težko z jezika, Kenija pa še zdaleč ni edini britanski kolonialni greh.

Nemška odškodnina Namibijcem bi nedvomno postavila za evropske države neugoden precedens, ki bi postavil pod pritisk Belgijo, Francijo in Veliko Britanijo. Mimogrede: svojcem žrtev holokavsta je Nemčija odškodnine izplačala.