Ko je izvedela za napade v Parizu, sva bili v New Yorku, na koncu programa, ki je združeval novinarje z vsega sveta. Faïza, ki je prav do tega tedna delala le za ovinek stran od enega izmed prizorišč napadov, je ob novici prebledela kot zid. Večer je preživela ob pošiljanju sporočil s tresočo roko, spala tisto noč ni.

31-letna Zerouala, svobodna novinarka, katere prispevke objavljajo med drugim Le Monde, Guardian in Elle, Pariz obožuje, se pa kot hčerka alžirskih priseljencev tudi dobro zaveda manj idilične podobe mesta luči – njegovih zloglasnih predmestij, les banlieues, od koder izvira večina islamskih skrajnežev.

O teh soseskah, kjer vladajo zakoni ulice, je prelila veliko črnila, spremljala sojenja policistom, ki so pustili umreti dva muslimanska najstnika, pisala o predsodkih, s katerimi se spoprijema manjšina, in letos izdala knjigo Des voix derrière le voile (dobesedno: Glasovi za tančico), s katero je želela točno to, kar pove že naslov – dati glas ženskam, ki so se odločile nositi muslimansko pokrivalo, pa ga v Franciji na javnih mestih ne smejo.

Zerouala je za MMC spregovorila o stereotipih, družbenem in političnem ozračju v Franciji, Parizu po napadih in neproduktivnih odzivih političnih vrhov na napade, ki so pretresli tako muslimansko kot nemuslimansko prebivalstvo prestolnice.

Od napadov minevata skoraj dva tedna, in sodeč po medijskih zapisih, se v Franciji opazno povečuje nezaupanje do tam živečih muslimanov. Glede na to, da imate alžirske korenine, ali ste vi osebno v teh dneh izkusili kake neprijetne situacije, obtožbe, sovražne poglede …?
Osebno nisem nikdar res izkusila kakih obtožb ali kaj podobnega, to se kaže bolj subtilno. Ljudi, denimo, zanima, od kod prihajaš. Ob tem vprašanju se vedno igram naivno in odgovarjam, iz Pariza. Pravi namen njihovega vprašanja je, seveda, da bi izvedeli za moje korenine. V francoski družbi še vedno obstaja veliko stereotipov glede otrok afriških priseljencev in muslimanov nasploh. In večina napadalcev prihaja iz zloglasnih pariških in bruseljskih predmestij, kjer se stvari zdaj že kar nekaj časa kuhajo.

Sami ste veliko pisali o problematiki teh predmestij, malih svetov znotraj Francije. Kako slabo je stanje in koliko je v teh predmestjih čutiti zamere?
Trenutno se sicer še nisem vrnila na teren, da bi obdelovala to temo. Težki časi so. Ampak po prvih pogovorih, ki sem jih imela s prebivalci teh četrti na temo diskriminacij, sem odkrila, da jih je res strah. Muslimanski prebivalci se iskreno bojijo, kakšne posledice bodo imeli napadi na njihov vsakdan. Strah jih je, da jih bodo žalili, diskriminirali, napadali, strah, da bodo ljudje izenačevali muslimane s teroristi. Tako kot po napadih na Charlie Hebdo smo tudi po zadnjih napadih že imeli kar nekaj primerov islamofobnih dejanj, od nadlegovanj in ustrahovanj do žaljivih grafitov in shodov skrajnih desničarjev.

So bili napadi v Parizu prelomna točka? Kako se razlikujejo od napadov na Charlie Hebdo, ki so jih prav tako izvedli skrajni islamisti, ampak januarja smo slišali več pozivov k solidarnosti z muslimani, medtem ko zdaj slišimo precej več sovražnega govora in pogroma nad muslimani.
Napada na Charlie Hebdo in Hyper Cacher sta bila za francoske muslimane velik šok, ampak veliko jih zaradi uredniške politike Charlie Hebdoja in njihovih objav karikatur preroka prav zato ni hotelo sodelovati pri solidarnostni krilatici "Je suis Charlie". Tokrat je šok izjemen, vsi so ugotovili, da so prav vsi potencialne tarče. Krogle niso delale nobenih razlik med žrtvami. Prezgodaj je še, da bi ugotovili, koliko bodo muslimani diskriminirani, je pa že nekaj indicev. Policija je, denimo, že preiskala nekatere mošeje, a ni našla ničesar sumljivega.

Za Francijo ti teroristični napadi niso še en teroristični napad na Zahodu več. Napadalci, skrajni islamisti, niso prišli z Bližnjega vzhoda, ampak so bili povečini rojeni in odrasli v Franciji, državi z najvišjim deležem muslimanskega prebivalstva v Evropi. Je v državi v teh dneh kaj samorefleksije na ta račun? Se porajajo vprašanja, ali sta marginalizacija francoskega muslimanskega prebivalstva in temačna kolonialistična zgodovina Francije morda kakor koli prispevali k postopni radikalizaciji muslimanske mladine v Franciji
Ključna za razlago radikalizacije je družbena razsežnost, religija je samo izgovor, razlagajo strokovnjaki za džihadizem. Dokaz za to je, da je četrtina džihadistov spreobrnjencev iz nemuslimanskih družin. Občutek, da nimaš mesta v družbi, občutek, da nikdar nisi bil obravnavan kot pravi Francoza, sta veliko prispevala k odločitvam za odhod v Sirijo in Irak. Propaganda Islamske države (IS) izkorišča te elemente in poudarja islamofobijo v Franciji kot enega od razlogov, zakaj jo je treba zapustiti. V Franciji sta vprašanji kolonialne dediščine in predmestij še vedno težko rešljivi. Trenutno smo še vedno zelo razburjeni, analize se šele začenjajo pojavljati. Je pa po napadih na Charlie Hebdo premier Manuel Valls predmestja označil za neke vrste apartheid, kar je ustvarilo polemiko in izpostavilo potrebo po reševanju tega vprašanja, po vlaganju več sredstev za izobraževanje v teh četrtih, denimo. Toda kot po navadi se ni nič spremenilo, kljub opozorilom in dobri volji nekaterih.

Ameriška revija Foreign Policy je v članku prejšnji teden zapisala, da islam v Franciji nikdar ni bil zares dobrodošel (gospodarska osamitev muslimanskih družin, poulični spopadi med oblastmi in mladimi fanti v muslimanskih soseskah, pravne bitke glede burk …), nastrojenost do muslimanov pa zdaj samo še narašča. Bi se strinjali? Opažate kaj podobnega tudi sami? O tem, kakšno mesto ima islam v Franciji, se v državi ogromno razpravlja. Vprašanje burk je polemično že 25 let, vse od prve afere z burkami leta 1989 v Creilu. V Franciji so burke prepovedane, v šolah so prepovedani verski simboli, mamam pa občasno prepovedo spremstvo na šolskih izletih, če so zakrite. Določeni politiki in določeni intelektualci/novinarji, kot je, denimo, Eric Zemmour, pripomorejo k protimuslimanskemu vzdušju in nenehno načenjajo razpravo o združljivosti islama in republike. Večina muslimanov v Franciji pa v resnici sanja samo o miru.

Nedavno je nekdanji slovenski minister Žiga Turk pri nas dvignil precej prahu s kolumno, v kateri je zapisal, da "ni vsak musliman potencialni terorist, so pa skoraj vsi teroristi muslimani", s čimer pa je samo povzel mnenje mnogih. Vaš komentar?
Razumem polemiko okoli te izjave, ki je povsem brez odtenkov. Gre bolj za nekakšno sterilno provokacijo in za način izpostavljanja svoje nenaklonjenosti muslimanom pod pretvezo nekakšne celostne analize stanja.

Vaši starši so Alžirci, vojna v Alžiriji in krvavi upor proti kolonizatorjem pa sta še kako živa v spominu obeh držav. Kako veliko vlogo igra kolonialna "prtljaga" v dinamiki med muslimanskim in nemuslimanskim prebivalstvom Francije?
To je zelo odvisno. Mlajša generacija, stara od 25 do 35 let, predeluje svojo zgodovino. Je pa vseeno presenetljivo videti, da se vsako leto ljudje vseh starosti zberejo ob Seni in se poklonijo mrtvim iz 17. oktobra 1961. Vprašanje kolonialne zgodovine je nedvomno nenehno v ozadju, glavna zahteva potomcev priseljencev pa je predvsem, da bi bili obravnavani kot polnopravni Francozi, brez diskriminacije.

Še eno opažanje iz prej omenjenega članka v Foreign Policy: "Ogorčenje, šok in žalovanje Francije morajo biti prilagojeni ob spoznanju, da naša selektivna pozornost do nasilja izvira iz zanikanja. Ignorira namreč dolgo zgodovino konfliktov, imperializma, verske vojne, kolonialnega vdora, nespoštljivosti, rasizma in invazij, ki so zaznamovali odnos med Francijo in muslimanskim svetom." Mislite, da je Francija (ali katera koli zahodna država s podobnimi grehi) v teh časih resnično sposobna introspekcije?
Ne. Prvi odgovor na napade je očitno varnostni. Zelo težko je sprožiti konstruktivnejšo in bolj premišljeno razpravo. François Hollande se skuša pokazati kot odločen voditelj, da bi tako pomiril Francoze in jim vlil zaupanje. Trenutno se vsakršnih drugačnih razprav praktično ne da slišati. Težko je priznati, da naša zunanja politika ni dobra in da je IS delno tudi njen rezultat.

Kako veliko vlogo pri hujskanju francoske javnosti pa igra vzpon skrajne desnice oz. Marine Le Pen in njene Nacionalne fronte?
Prezgodaj je še, da bi merili njene učinke, gre pa IS Marine Le Pen nedvomno na roke, saj lahko zdaj še naprej razvija svoje običajne obsesije z muslimani in dokazovanjem, da predstavlja islam veliko nevarnost. Ona igra na strah in upa, da si z njim lahko pridobi glasove.

Kako gledate na odziv Francije na napade kot Parižanka, kot nekdo, ki so ga napadi osebno zelo prizadeli? Spraviti se nad IS s polno silo, glede na to, da IS pač ni konvencionalna vojska, ampak ideologija. Ali lahko res poraziš ideologijo z bombami?
Ti napadi so bili zelo travmatični. Že več kot teden dni je mesto v obsednem stanju. Treba se je navaditi na zvok siren, na policijo in vojsko na vsakem koraku, na pogled na tovornjake za razminiranje, na zaprte postaje podzemne železnice zaradi sumljivih pošiljk. Vstopili smo v novo dobo. Vojaški odgovor pa je še ena politična strategija, saj je po tako očitnem porazu varnostnih služb, kar je napade dejansko omogočilo, treba pokazati, da vlada ukrepa. Je pa naivno verjeti, da bo to delovalo. V resnici gre za dvorezno strategijo, ki bo IS pravzaprav samo še okrepila. Po mojem mnenju bi moral biti odgovor bolj notranji – treba je ostati enoten, se ne vdati strahu pred sočlovekom in urediti družbene probleme, ki ekstremizem samo hranijo.

Govori se tudi o zaprtju določenih (radikalnih) mošej v Franciji, o izgonu radikalnih imamov itd. Znano je, da so nekatere skrajneže radikalizirali taki imami, ampak mar nismo s tovrstnimi ukrepi samo še korak bližje nevarni omejitvi verske svobode in svoboščin na splošno?
Tovrstni ukrepi so popoln nesmisel, saj se v primeru džihadistov in privržencev IS-ja nobeden od njih ni radikaliziral v mošeji. Džihadisti imajo celo imame v francoskih mošejah za "slabe muslimane". Preiskava v mošeji v Brestu, denimo, ni služila ničemur, gre zgolj za način pokazati, da se država odziva, pa čeprav se izkaže kot nesmiselno. Izredno stanje je podaljšano na tri mesece. Samo šest poslancev je glasovalo proti in kar 551 za. To dokazuje, da ima varnost prednost pred pravicami posameznika. Policija lahko zdaj, denimo, izvaja preiskave tudi ponoči, medtem ko so jih prej lahko izvajali samo podnevi in s sodnikovim nalogom. V tem času so tudi prepovedana vsa javna zborovanja.

New York Times je v zelo odmevnem članku na to temo zapisal takole: "Zagovorniki človekovih pravic pravijo, da je vprašanje, kako daleč gre lahko vlada pri omejevanju pravic po večini zakone spoštujoče manjšine, ne da bi še bolj odtujili njene marginalizirane pripadnike in jih pognali k skrajnežem." Vidite kako rešitev? Kako zdravo je ravnotežje med potrebnimi varnostnimi ukrepi in še večjo marginalizacijo muslimanske manjšine?
Ne vidim kaj dosti rešitev, ti odzivi so zelo človeški – enako smo videli v ZDA po napadih 11. septembra s t. i. Patriot actom (domoljubnim zakonom). Nismo še tam, a med francoskimi muslimani se že porajajo strahovi, da bodo še bolj stigmatizirani, kot so bili po januarskih napadih.

Nekateri so skeptični zaradi solidarnostnega obarvanja profilnih slik na Facebooku v barve francoske zastave, nekateri pa se tudi sprašujejo, zakaj so napadi na Pariz deležni toliko večje pozornosti kot tisti nedavni v Bejrutu, za katere je bila prav tako kriva Islamska država. Kako bi jim odgovorili?
Žal bo to vedno enako. Mrtvi zahodnjaki bodo vedno deležni več pozornosti kot žrtve v Aziji ali Afriki. V Franciji nekaj polemik povzroča tudi samo vihranje z modro-belo-rdečo zastavo, ki je eden od najljubših simbolov skrajne desnice.

Napisali ste knjigo Glasovi za tančico (Des voix derriere le voile), v kateri sem zasledila nekaj razmisleka vrednih misli. Med drugim pišete, da je "zahtevati od zakrite Francozinje, naj si neha pokrivati lase, češ da bi se tako borila proti iranskemu ali afganistanskemu zatiranju žensk, tako učinkovito, kot da bi se nehal prehranjevati, da bi tako rešil problem lakote v Afriki". In še: "Ne, zakrite ženske, ki sem jih spoznala, nimajo ambicij postati grobarke feminističnega boja. Nekatere med njimi celo mislijo, da je pokrivanje njihov protest proti enačenju ženske s spolnim objektom. To stališče pa ni tako daleč od trditev feministk."

Je polemika o burkah in naglavnih rutah po vašem mnenju že v bistvu rasistična? Delite vladno prepričanje, da v šolah ne bi smelo biti mesta za noben verski simbol?
Kot novinarka mnenja nimam, to ni bil namen te knjige. Hotela sem samo pojasniti, da so te zakrite ženske predmet ponavljajočih se stereotipov, predvsem pa jim dati besedo. Nedvomno pa je boj proti burki v imenu feminizma, denimo, za nekatere sredstvo upravičevanja lastnega rasizma. Zakrite ženske so trenutno v težavnem položaju in veliko se jih boji napadov proti njim. Po raciji v sredo v Saint-Denisu je ena izmed zakritih sosed dala izjavo za televizijo. S spodnjim koncem rute si je zakrila obraz, da je ne bi prepoznali. Gledalci so bili šokirani, da daje izjavo popolnoma zakrita ženska, ker je to prepovedano. Takoj so TV-mreže zasuli z rasističnimi in sovražnimi komentarji. Novinarji, ki so jo intervjuvali, so morali izrecno povedati, da je ženska samo želela ostati anonimna in da ni nosila burke, ki bi ji zakrivala obraz. V Franciji je burka vedno predmet polemike. Zakoni obstajajo in se povečini spoštujejo. Burka oz. nikab razkriva, kako težko je v Franciji sprejeti raznolikost družbe, da ta ni samo bela in katoliška. Treba je ogromno pedagoškega dela in točno to sem skušala narediti s svojo knjigo.
Ko sva že pri knjigah – se je po napadih kaj povečala prodaja zadnjega Houellebecqovega romana Podrejenost (Soumission) (roman je umeščen v leto 2017, ko v Franciji na volitvah popolnoma zakonito s socialisti prevzame oblast Muslimanska bratovščina, op. a.)?
Knjiga je bila izdana 7. januarja, prav na dan napada na Charlie Hebdo. Prodaja je bila v dneh po tistih napadih izjemna, ne vem pa, ali se je po zadnjih kaj povečala. Lahko pa kot zanimivost povem, da je v tukajšnjih knjigarnah te dni daleč največja prodajna uspešnica Hemingwayeva knjiga spominov o bivanju v Parizu Pariz - premični praznik ("Paris est une fête"). Nekateri Parižani jo celo polagajo na oltarčke pred prizorišči napadov.