Potem ko se je še v nedeljo pojavil med verniki na Trgu svetega Petra ob velikonočnem blagoslovu mestu in svetu, je Vatikan v ponedeljek sporočil, da je papež Frančišek umrl. V izjavi so navedli, da je bilo njegovo življenje v celoti posvečeno služenju Gospodu in njegovi Cerkvi.

Kot je v pogovoru za TV Slovenija povedal teolog Špelič, je Frančišek že ob izvolitvi za papeža presenetil s svojim nastopom, "kot je njegov predhodnik presenetil s svojim odstopom". Tako je ob nastopu papeževanja prosil vernike, naj molijo zanj, preden jim je podelil blagoslov. "In ves čas pontifikata je ohranjal to bližino z verniki in neverujočimi. Kristusa je želel oznaniti vsem, kar se je pokazalo zlasti med pandemijo, ko je odprl vrata svoje kapele, v katero smo lahko prek medijev vstopali vsak dan," je dejal Špelič. Po njegovih besedah se je to pokazalo tudi pri njegovi odločitvi za novo sinodo o sinodalnosti, ki je spregovorila o tem, kakšna naj bo Cerkev danes.

V oceni Frančiškovega pontifikata je v pogovoru za STA Štuhec kot pomembne poudaril spremembe, ki jih je uvedel na področju vere in razumevanja Boga. "Frančiškova podoba Boga je prinesla zelo močen poudarek na Bogu kot dobrem očetu, usmiljenem očetu, ki je odprt za vse ljudi, kar se mi zdi teološko zelo v redu in na mestu poudarek, posebej za tista okolja, v katerih so Boga velikokrat dojemali kot nekakšnega policista ali žandarja," je dejal.

Pomembno se mu zdi, da je Frančišek, "demistificiral papeštvo v smislu, da ga je postavil na realna človeška tla, kar je bilo delno prisotno že pri Janezu Pavlu II.". "Frančišek je te stvari do konca sprostil, kar se mi zdi pozitivno, predvsem v smislu, da je podoba papeštva postala nekaj zelo človeškega in normalnega. To je imelo posledice za vse cerkvene dostojanstvenike v smislu, da se ne morejo obnašati kakor koli vzvišeno ali nadzemeljsko, ampak da so ljudje tega sveta," pravi moralni teolog.

Dober spremljevalec zdajšnjega časa

Če bi moral Frančiška primerjati z drugimi papeži, bi ga Štuhec primerjal z Janezom XXIII., ki je odprl pot drugemu Vatikanskemu koncilu, a ni bil nato tisti, ki ga je izpeljal. "Frančišek je s sinodalnim procesom, ki ga je začel, odprl marsikaj, a procesa ni končal, zato je na njegovem nasledniku, da sprejeme določene odločitve, ki jih Frančišek ni," meni. Tudi zaradi te nedokončanosti je bila sinoda za Štuheca delno razočaranje. "Po drugi strani pa je verjetno Frančišek sam videl, da neke stvari še niso dozorele, in jih je raje pustil nekako na pol poti," meni.

Špelič meni, da se je Frančišek postavil v kontinuiteto z vsemi papeži od Janeza XXIII. dalje, ti pa so si bili med seboj zelo različni, vendar so vsi delovali v isti smeri. "Vsi so pozivali k miru in v tem ni bilo nič novega, res pa je, da je bil dober spremljevalec zdajšnjega časa in da se je odzval, ne da bi Cerkev prilagodil času, pač pa da bi dal času ustrezen odgovor evangelija, da bi evangelij prevedel v govorico, ki bo sprejemljiva in dostopna današnjemu človeku," je dejal profesor na katedri za zgodovino Cerkve in patrologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani.

Med stvarmi, pri katerih Frančišek ni imel povsem srečne roke, po drugi strani Štuhec vidi njegov odnos do prebežnikov: "Pri tem je bilo premalo izpostavljeno razlikovanje med prebežniki, ki so to upravičeno, in tistimi, ki niso dejanski prebežniki, ampak so politično motivirana migracija. Tega razlikovanja je bilo morda malo premalo, da bi lahko Frančišek s svojim stališčem vplival tudi na politike".

Kot ena ob bolečin pokojnega papeža je za Štuheca ekumensko vprašanje, predvsem odnos z Rusko pravoslavno cerkvijo. "Tu sta Vladimir Putin in patriarh Kiril z vojno v Ukrajini ekumenizem, ki se nanaša na Rim in Moskvo, porinila nekaj desetletij v preteklost, kar je bila zagotovo na neki način Frančiškova bolečina. Videl je namreč, da se glede tega ne na Cerkveni ne na teološki ravni ne da pogovarjati, saj Ruska pravoslavna cerkev vojno podpira," je dejal.

Globalizacija Cerkve

Med pozitivnimi spremembami, ki jih je prinesel Frančiškov pontifikat, vidi še globalizacijo Cerkve z imenovanji kardinalov z vsega sveta, kritičen pa je do tega, da papežu ni uspelo najti pravega odgovora na vse večjo sekularizacijo Evrope. "Evropa kljub vsemu ostaja nekakšen center sveta, kar se tiče kulturne, duhovne in ne nazadnje tudi politične dediščine, kar pa se je med Frančiškovim pontifikatom nekoliko podcenjevalo," meni. Ob tem kot primer navaja, da so trenutno nekatera osrednja evropska mesta brez kardinalov.

V kolikšni meri je Frančišku uspelo reformirati vatikansko kurijo, Štuhec težko ocenjuje, saj ni toliko povezan z Rimom. "Zagotovo mu je delno uspelo v tem, da je v kurijo nastavil nekaj žensk, ostalo pa težko rečem," pravi.

Glede moralnih vprašanj pa meni, da Frančiškovo delo večjih sprememb ni prineslo: "Dejstvo je, da ima vsak človek, ne glede na svojo spolno usmeritev, svoje dostojanstvo in da je vreden vsakega spoštovanja, hkrati pa je marsikdo pričakoval, da bo papež bolj odločno nastopal proti ideologiji LGBT". Kot pozitivno pa papežu šteje, da je vedno poudarjal, da obstajata zgolj ženski in moški spol.

Špelič meni, da bo prejel njegov naslednik težko dediščino – ne zaradi njega, ampak zaradi zahtevnih razmer v svetu. Gotovo bo drugačen od Frančiška, moral pa se bo tudi spopasti s temi reformami, ki jih je Frančišek že zastavil. Kdo bo to, kristjani po njegovih besedah prepuščajo Svetemu Duhu, saj ta po njihovem prepričanju vodi Cerkev prek človeških moči.

"Če nekoliko špekuliram glede na položaj v svetu, potem dvomim, da bo naslednji papež iz Afrike, dvomim tudi, da bo Evropejec ali iz Latinske Amerike, lahko pa bi prišel iz Azije ali iz Severne Amerike," pa je dejal Štuhec.