Po koncu vojne so namreč ZDA in zahodni zavezniki storilcem podelili imuniteto v zameno za izsledke njihovih raziskav.

Enota 731 je bila nameščena v Pingfangu na Kitajskem (v tistem času del japonske marionetne države Mandžukuo), delovala pa je med letoma 1935 in 1945. Natančno koliko ujetnikov je v taborišču v tem času med poskusi umrlo, ni znano, številke pa se glede na različne podatke izjemno razlikujejo - šlo naj bi za najmanj 3.000 mož, žena in otrok, po mnenju zgodovinarjev celo 250.000. Pri tem niso zajete žrtve preostalih taborišč, v katerih so izvajali medicinske poskuse, kot so denimo tisti Enote 100.

Vsako leto je Kempeitai (vojaška policija cesarske japonske vojske, ki je delovala med letoma 1881 in 1945, op. a.) Enoti 731 dostavil okoli 600 vojaških ujetnikov, enota pa je bila nasploh vse do konca vojne deležna velikodušne podpore japonske vlade. Večina ujetnikov je bila Kitajcev, Korejcev in Mongolcev, skoraj 70 odstotkov vseh, ki so med poskusi umrli, so bili kitajski državljani - tako vojaki kot civilisti. Skoraj 30 odstotkov žrtev je bilo Rusov, nekaj je bilo ujetnikov iz jugovzhodne Azije in prebivalcev pacifiških otokov (japonskih kolonij), peščica umrlih pa so bili vojni ujetniki zavezniških sil, tudi Američani.

Uradno ime enote je bil Oddelek vojske Kvantunga za preprečevanje epidemij in očiščevanje voda, njen vodja pa je bil general Išii, ki je organiziral tajno raziskovalno skupino za kemične in biološke poskuse v Mandžuriji. Išii, varovanec japonskega vojaškega ministra Sadaa Arakija, je leta 1930 po dveletnem izobraževanju v tujini predlagal vzpostavitev japonske raziskovalne enote, češ da zahodne sile razvijajo lastne programe. Leta 1936 je s cesarskim dekretom dobil dovoljenje za širitev svojega raziskovanja v sklopu vojske, pri čemer so poskusi na ljudeh potekali pod kodnim imenom "Maruta".

Koliko debel je padlo?
Poskusne osebe so izbrali iz okoliškega prebivalstva, za njih pa so uporabljali kar evfemizem "debla" (npr. "Koliko debel je padlo?"), prav zato naj bi bilo interno ime enote "Holzklotz", kar po nemško pomeni debla. Ker so hoteli, da so odbranci verodostojen presek prebivalstva, so bili med njimi tako kriminalci, zajeti tolovaji, protijaponski aktivisti in politični zaporniki, pa tudi starejši, nosečnice (oplodili so jih japonski kirurgi) in dojenčki.

Žrtve so bile nato v imenu znanosti in novih anatomskih odkritij izpostavljene nepredstavljivim grozodejstvom, od vivisekcije (rezanje pri živem telesu) do amputacij, na njih pa so preizkušali tudi biološko orožje. Vse to so izvajali brez anestezije, saj niso hoteli, da bi ta kakorkoli vplivala na rezultate. Da bi ugotovili, kaj je najbolje za oskrbovanje ozeblin, so goloroke zapornike v strupenem mrazu odpeljali na prosto in ude polivali z mrzlo vodo, dokler niso zmrznili. Za tem so jim dlan amputirali, zdravnik pa je postopek nadaljeval vse do rame. Ko so odrezali obe roki, so nadaljevali z nogami, dokler ni ostal samo torzo, žrtev pa so nato uporabili za eksperimente s kugo in patogeni.

Od centrifug do zamrzovanja
Človeške tarče so uporabili tudi za preizkušanje metalcev ognja in granat, nameščenih na različnih razdaljah in položajih. Ljudi so privezali na kole in jih uporabili kot žive tarče kemičnega orožja in eksplozivov. Pri nekaterih poskusih so jim odrekali vodo in hrano ter ugotavljali, kako dolgo potrebujejo do smrti. Spet druge so zaprli v komore z visokim pritiskom, s tretjo vrsto poskusov pa so ugotavljali razmerje med temperaturo, opeklinami in človeškim preživetjem.

Žrtve so zapirali v centrifuge in vrteli do smrti, jim injicirali živalsko kri, izpostavljali smrtonosnim odmerkom rentgenskih žarkov, jih okužili s smrtonosnimi bakterijskimi klicami, nato pa odpirali telesa, da bi odkrili vpliv okužb na notranje organe. Injicirali so jim morsko vodo, da bi ugotovili, ali bi jo bilo mogoče uporabljati namesto solne raztopine, žive zažigali in zakopavali, nosečnicam pa pri polni zavesti odstranjevali zarodke in dele organov.

Zapornikom so amputirali ude, da bi preučevali izgubo krvi, amputirane ude pa so včasih ponovno prišili na drugo stran telesa. Nekaterim ujetnikom so kirurško odstranili njihove želodce, požiralnik pa prišili na drobovje. Nekaterim žrtvam so odstranili dele možganov, pljuč, jeter in drugih organov.

Prenašanje sifilisa z matere na zarodek
Za poskuse s sifilisom so zdravniki v spolni akt prisilili okuženega in neokuženega zapornika, okužene pa so žive rezali pri različnih stopnjah okužbe, da bi opazovali napredovanje bolezni. Enako so izvajali tudi na dojenčkih. Ženske zapornice so oplodili, da bi jih nato uporabljali za najrazličnejše poskuse, kot denimo ugotavljanje, kako se prenaša sifilis z matere na zarodek. Zapornice so sicer posiljevali tudi "zunaj delovnega časa". Čeprav je bilo za zidovi Enote 731 rojeno "večje število otrok", ne obstaja nobeno poročilo o preživelih, vključno z otroki.

Enota je bila svoje delo primorana opustiti, ko je v Mandžurijo avgusta leta 1945 vkorakala Rdeča armada - tedaj so taborišče razstrelili, da bi uničili dokaze, a je bilo poslopje večinoma tako dobro zgrajeno, da se je večina dokazov ohranila. Pripadniki enote in njihove družine so zbežali na Japonsko, Išii pa je vsakemu pripadniku skupine zaukazal, naj skrivnosti Enote 731 odnesejo v grob.

Vodja taborišča dobil delo v ZDA
Skoraj tako pretresljivo kot sami poskusi pa je tudi nadaljnje dogajanjein usoda, ki je doletela krivce. Odnesli so jo namreč brez kazni. ZDA so vsem "raziskovalcem" podelile imuniteto pred sodnim pregonom, v zameno za izsledke njihovih preizkusov z biološkim orožjem. Ko so ZDA porazile Japonsko, je v Jokohamo prišel ugledni mikrobiolog, poročnik Murray Sanders, ki so mu zaupali nalogo, da preišče japonsko dejavnost na področju biološkega orožja.

Sanders takrat ni vedel za Enoto 731, a ko je Japoncem zagrozil s sovjetskim sodnim pregonom, je dobil vse podatke. Vodstvo ameriške vojske je nato skrivoma podelilo imuniteto zdravnikom Enote 731, vključno z vodjem taborišča Širo Išiijem, v zameno pa so Japonci ZDA (ne pa tudi drugim njenim zaveznikom, saj niso hotele, da bi znanje o biološkem orožju padlo v roke Sovjetov) izročili vse izsledke raziskav. Išii je tako s svojimi raziskavami nadaljeval še vse do smrti leta 1959 in celo dobil službo v laboratoriju v ameriški zvezni državi Maryland, kjer so izdelovali biološko in kemično orožje.

Sovjetska zveza je sicer sodno preganjala 12 vojaških poveljnikov in znanstvenikov iz Enote 731 in z njo povezane Enote 1644; sodila jim je leta 1949 v Habarovsku, glavni tožilec pa je bil Lev Smirnov, znan tudi kot eden glavnih sovjetskih tožilcev v nürnberških procesih. Storilce so obsodili na zaporne kazni od dveh do 25 let v sibirskem delovnem taborišču, ZDA pa sovjetskih sodnih procesov ni hotela priznati in jih je označila za komunistično propagando.

Američani so po vojni pridoma izkoriščali znanje nasprotnikov - tako Japoncev kot Nemcev, veliko nemških in japonskih znanstvenikov pa je pripomoglo, da so Američani v "dobro znanosti" v določeni obliki nadaljevali neetične poskuse, kot je bil denimo jedrski poskus na koralnem otočju Bikini v Tihem oceanu, kjer so sevanju izpostavili skupino domorodcev, pa tudi nekaj ameriškega vojaškega osebja, v poskusu "Projekt 4.1." pa so bili posamezniki izpostavljeni rentgenskemu sevanju, zaradi česar so se kasneje oboleli za tumorji.

Zgradba danes muzej
Vse podrobnosti obstoja in delovanja Enote 731 z uradne japonske strani še vedno niso znane, vsakršno omembo enote pa so v zadnjih desetletjih (tudi v ZDA) večinoma zavračali kot "komunistično natolcevanje". Leta 1997 je skupina 180 kitajskih državljanov zaradi enote vložila tožbo, od japonske vlade pa so zahtevali opravičilo in odškodnino. Trdili so, da je za posledicami kolere, griže, vraničnega prisada in tifusa, ki jih je proizvajala Enota 731, umrlo najmanj 2.100 Kitajcev.

Leta 2002 je okrožno sodišče v Tokiu v svoji sodbi sicer prvič v japonski zgodovini priznalo, da je Japonska na Kitajskem uporabljala biološko orožje, a odločilo, da tuji državljani v skladu z mednarodnim pravom ne morejo zahtevati odškodnine neposredno od japonske vlade, vprašanje odškodnin pa da je bilo rešeno s povojnimi sporazumi. Tožniki so vložili pritožbo, a je leta 2005 višje sodišče v Tokiu to zavrnilo.

Ena od stavb, v kateri so izvajali poskuse, je danes odprta kot muzej, o Enoti 731 pa je bilo posnetih več filmov - leta 1988 Moški za soncem (Kitajska), leta 1992 Enota 731: Hudičev laboratorij (Kitajska), leta 2008 Filozofija noža (Rusija), leta 2007 pa dokumentarni film 731: Dve verziji pekla kitajsko-ameriškega producenta Jamesa T. Honga, v katerem je zgodbo zloglasne enote povedal s kitajske in japonske strani.

Nekaj omemb Enote 731 je bilo zaslediti tudi na malih zaslonih, med drugim tudi v Dosjejih X v epizodi "731", v katerem nekdanji pripadniki Enote 731 skrivoma nadaljujejo s svojimi poskusi na ljudeh pod nadzorom ameriške vladne agencije.