Gumiarabika je naravni rastlinski polisaharid, pridobljen iz soka akacijevih dreves. Večino jo pridelajo v Sudanu, Čadu in Nigeriji, ki predstavljajo kar 95 odstotkov svetovne pridelave. Foto: Reuters
Gumiarabika je naravni rastlinski polisaharid, pridobljen iz soka akacijevih dreves. Večino jo pridelajo v Sudanu, Čadu in Nigeriji, ki predstavljajo kar 95 odstotkov svetovne pridelave. Foto: Reuters

Arabski gumi ali gumiarabika je manj znan pridelek, a je za njegovo prepoznavnost v zadnjih dveh letih poskrbela državljanska vojna v Sudanu, ki predstavlja kar 70 odstotkov svetovnega izvoza te vsestransko uporabne in nepogrešljive naravne smole v številnih panogah.

Pridobivajo jo iz dveh vrst akacije, acacia senegal in acacia seyal, od katerih je pri prvi gumiarabika kakovostnejša in bolj iskana, saj se uporablja za prehranske in farmacevtske izdelke, medtem ko druga prevladuje v kemični, papirni in tekstilni industriji.

Najbolj znana uporaba gumiarabike je v živilski industriji, ki se uporablja kot stabilizator z oznako E414 in emulgator v brezalkoholnih gaziranih pijačah ali kot zgoščevalec v sladkarijah, kot so žvečilni gumiji in bomboni. Po drugi strani je v farmacevtski in kozmetični industriji zaradi svoje lepljivosti in topnosti uporabna za vezivo v tabletah, kremah ali ličilih. Zaradi teh lastnosti se uporablja v širokem spektru industrije, saj iz nje med drugim delajo tudi lepila in barve ali se obdelujeta tekstil in papir.

Na to, kako pomembna sestavina za svetovno gospodarstvo je, kaže tudi podatek, da je bila gumiarabika izvzeta iz ameriških sankcij proti nekdanjemu voditelju Omarju Al Baširju med njegovo tridesetletno vladavino, ki se je končala z vojaškim prevratom leta 2019. Za izvzetje iz ameriških sankcij so v veliki meri zaslužni lobisti v Washingtonu, ki so si vneto prizadevali, da se industrijsko pomembna surovina ne znajde na črnem seznamu.

"V preteklih obdobjih vojn in kriz v Sudanu so bila sudanska vlada in mednarodna podjetja dokaj uspešni pri preprečevanju negativnih vplivov na sudansko proizvodnjo in izvoz gumiarabike," je za Al Džaziro povedal Cameron Hudson iz Afriškega programa pri Centru za strateške in mednarodne študije (CSIS). "Bila je izločena iz sankcij ZDA in pridelava ni nikdar drastično upadla, zato nikoli ni bila ogrožena proizvodnja potrošniških izdelkov, ki so bili odvisni od te surovine," je še pojasnil.

Pred izbruhom vojne je izvoz gumiarabike prispeval 15 odstotkov k bruto domačemu proizvodu Sudana. Po podatkih sudanske centralne banke so leta 2021 skupno izvozili 88.000 ton gumiarabike v vrednosti sto milijonov evrov, v naslednjem letu pa je izvoz padel na 60.000 ton. Foto: Reuters
Pred izbruhom vojne je izvoz gumiarabike prispeval 15 odstotkov k bruto domačemu proizvodu Sudana. Po podatkih sudanske centralne banke so leta 2021 skupno izvozili 88.000 ton gumiarabike v vrednosti sto milijonov evrov, v naslednjem letu pa je izvoz padel na 60.000 ton. Foto: Reuters

Pas akacije in spopadov

Čeprav se pas gumiarabike razteza od Somalije ob Indijskem oceanu do Senegala na atlantski obali, se prav Sudan ponaša z največjimi nasadi bolj cenjene akacijevke senegal. Območje v tretji največji afriški državi, kjer pridelujejo gumiarabiko, obsega pol milijona kvadratnih kilometrov in poteka od Gedarefa ob meji z Etiopijo na vzhodu do zahodne pokrajine Darfur, kjer jo pridelajo največ v državi.

To so tudi območja, kjer potekajo spopadi v državljanski vojni, ki je izbruhnila aprila leta 2023 med vladno vojsko in paravojaškimi Silami za hitro posredovanje (RSF), kar je po navedbah Združenih narodov privedlo do trenutno najhujše humanitarne krize na svetu.

V prvih mesecih po izbruhu vojne se je pojavila skrb pred prekinitvijo dobavnih verig, zato so tuje družbe, ki so odvisne od gumiarabike, kopičile zaloge te dragocene sestavine, medtem ko je v Sudanu njena cena drastično padla, saj so spopadi otežili izvoz, ki naj bi se lani po nekaterih ocenah zmanjšal za polovico.

Strahovi pred pomanjkanjem se niso uresničili tudi zaradi tihotapljenja v sosednje države in od tam na svetovne trge, vendar pa so zaostrene varnostne razmere prinesle nove težave za pridelovalce gumiarabike, od katere je v Sudanu neposredno in posredno odvisnih okoli pet milijonov ljudi, kar predstavlja desetino prebivalstva.

Spopadi med sprtima stranema preprečujejo kmetom dostop do nasadov akacije, še večjo težavo pa predstavljajo zaradi konflikta prekinjene ali uničene prometne povezave, kar otežuje in podraži prevoz gumiarabike po že tako slabo vzdrževanih cestah. Prevozniki se namreč na poti soočajo z nadzornimi točkami, kjer oborožene skupine zahtevajo visoke "pristojbine" za prehod in še dodaten denar za zaščito na poti, po prihodu na lokalne tržnice pa jih ob prodaji čakajo še visoke dajatve.

Sudanski voznik Muhamed Jaber je za ameriški Wall Street Journal povedal, da plača približno 330 dolarjev borcem RSF-ja na nadzorni točki pred glavnim mestom pokrajine Severni Kordofan El Obeid, ki je eno od glavnih kmetijskih središč v Sudanu in je v rokah vladne vojske, medtem ko paravojaška milica nadzoruje večino dostopnih cest v mesto. Poleg plačila na nadzorni točki morajo po besedah Jaberja trgovci za varovanje na poti borcem RSF-ja plačati še od 60 do 100 dolarjev. "Premikanje v konvojih je edini varen način, vendar je zelo drago," je dejal Jaber in dodal, da mora plačati vsak, sicer tvega izgubo tovora ali vozil.

Sorodna novica Leto dni vojne v Sudanu: Od boja za oblast do mednarodnih razsežnosti konflikta

Posredno financiranje vojne

Zaradi tega se pojavljajo očitki, da gumiarabika posredno financira vojno v Sudanu, saj se z njo okoriščata obe sprti strani, pri čemer RSF nadzira večino transportnih povezav, medtem ko vladna vojska zaračunava dajatve na trgovino in izvoz.

Kljub tem pomislekom WSJ na podlagi pogovorov s proizvajalci, dobavitelji in končnimi uporabniki ugotavlja, da je le malo podjetij sprejelo ukrepe, s katerimi bi zagotovili izogibanje sudanski gumiarabiki. Iz britanskega uvoznika in predelovalca Morouj Commodities so sporočili, da nihče od njihovih kupcev ni izrazil zaskrbljenosti glede zagotavljanja gumiarabike iz Sudana, medtem ko so pri švicarski multinacionalki Nestle povedali, da se pri oskrbi njihovi dobavitelji zanašajo na uvoz iz Čada, Nigra in Malija.

Eden od največjih igralcev na trgu, francosko podjetje Neixira, je lani za tri mesece ustavilo svoje dejavnosti v Sudanu, a je pozneje nadaljevalo uvoz gumiarabike iz države. "Kljub negotovostim pri prevozu in morebitnim incidentom, ki bi vplivali na pridelavo, smo se odločili, da bomo še naprej kupovali od pridelovalcev," je za WSJ povedala tiskovna predstavnica podjetja. "To je del naše zavezanosti lokalnim skupnostim, s katerimi smo sodelovali več desetletij," je pojasnila in dodala, da so svoje partnerje v Sudanu pozvali, naj se izogibajo cestam, kjer ni mogoče zagotoviti prostega gibanja.

V Sudanu je imela država monopol nad pridelavo in prodajo gumiarabike do leta 2009, ko so oblasti liberalizirale trg v upanju, da bo to okrepilo proizvodnjo in preprečilo tihotapljenje v sosednje države, kjer so kupci ponujali višje cene za odkup. Foto: Shutterstock
V Sudanu je imela država monopol nad pridelavo in prodajo gumiarabike do leta 2009, ko so oblasti liberalizirale trg v upanju, da bo to okrepilo proizvodnjo in preprečilo tihotapljenje v sosednje države, kjer so kupci ponujali višje cene za odkup. Foto: Shutterstock

Priložnost za Čad

Negotove dobave iz Sudana in povpraševanje na svetovnem trgu želi izkoristiti sosednji Čad, ki je drugi največji svetovni izvoznik gumiarabike in za katerega je to tretje najpomembnejše izvozno blago po nafti in bombažu. Po pisanju portala Africa Report je leta 2022 Čad pridelal več kot 42.000 ton gumiarabike pretežno iz akacijevske vrste seyal in z izvozom tega leta zaslužil skoraj 31 milijonov dolarjev, kar pomeni skoraj trikrat večjo pridelavo kot leta 2010, ko je pridelava znašala 14.551 ton.

To ni prvič, da Čad izkorišča krizo v Sudanu za povečanje izvoza, potem ko je že na začetku 90. let prejšnjega stoletja politična kriza v vzhodni sosedi zamajala industrijo gumiarabike in se je pod plazom kritik znašel tudi monopol sudanske Družbe za gumiarabiko. V tem obdobju je Čad glede na podatke Organizacije za hrano in kmetijstvo (FAO) povečal izvoz za pet odstotkov, podobnemu porastu izvoza pa so bili priča tudi med letoma 2004 in 2005, ko je izbruhnil konflikt v Darfurju.

A pred Čadom je še dolga pot, če bo želel pridobiti večji delež pri svetovni pridelavi gumiarabike, pri čemer bo moral predvsem vložiti več v razvoj infrastrukture, izboljšanje kakovosti pridelka in postaviti nove temelje industrije.

Francoska razvojna agencija (AFD), ki se osredotoča na trajnostni razvoj v državah v razvoju, izpostavlja pomanjkanje komunikacije med različnimi akterji v državi in nezadostno vključitev standardov kakovosti, kar vodi k temu, da trgovci sprejemajo različne strategije, kar povzroči neenaka plačila za pridelovalce in s tem napetosti med njimi. Glede infrastrukture AFD opozarja na slabo stanje cest in pomanjkanje vode v bližini nasadov akacije, to pa vpliva na nezmožnost zadostiti naraščajočemu svetovnemu povpraševanju.

Vodja združenja čadskih izvoznikov gumiarabike Albachir Ahmat je za Africa Report opozoril na kritično stanje v sektorju in nujnost izboljšav, brez katerih se bodo kupci obrnili na druge trge. "Želimo povečati proizvodnjo, a nam to onemogoča pomanjkanje infrastrukture. Državna podpora in finančna pomoč sta bistveni, če želimo premagati te ovire," poudarja.

Ob tem mora biti industrija previdna, da ne bi bilo prehitrega zviševanja cen, kar bi lahko kupce vodilo do iskanja cenejših alternativ, kot je škrob. Temu prikimava tudi Charles Alland, izvršni direktor enega vodilnih svetovnih ponudnikov gumiarabike Alland & Robert, ki poziva k stabilizaciji cen in izboljšanju kakovosti, da bi se izognili katastrofalnemu scenariju za industrijo.

Največji uvoznik gumiarabike je Francija, ki predstavlja petino svetovnega uvoza, sledijo pa ji ZDA s 15 odstotki in Nemčija s skoraj osmimi odstotki. Po oceni Konference ZN-a za trgovino in razvoj (UNCTAD) bo trg gumiarabike leta 2030 vreden do 1,3 milijarde dolarjev. Foto: Shutterstock
Največji uvoznik gumiarabike je Francija, ki predstavlja petino svetovnega uvoza, sledijo pa ji ZDA s 15 odstotki in Nemčija s skoraj osmimi odstotki. Po oceni Konference ZN-a za trgovino in razvoj (UNCTAD) bo trg gumiarabike leta 2030 vreden do 1,3 milijarde dolarjev. Foto: Shutterstock

Oskrba z vodo glavni izziv

Tudi pridelava gumiarabike ni odporna proti posledicam podnebnih sprememb, s katerimi se kmetje spopadajo v sušnem savanskem okolju. Na območju osrednje sudanske pokrajine Kordofan so se v zadnjih treh desetletjih po podatkih FAO-ja temperature zvišale za skoraj dva odstotka, kar je še enkrat več od svetovnega povprečja.

Čeprav velja akacija za trpežno drevo, ki ga zaradi njegove odpornosti proti suhim in vročim vremenskim razmeram v Sahelu uporabljajo tudi za pogozdovanje, pa vseeno za svojo rast potrebuje vodo, ki je v tem delu sveta že tako primanjkuje, nepredvidljive padavine in dolgotrajne suše pa še dodatno vplivajo na pomanjkanje.

"Pomanjkanje vode je eden od glavnih izzivov za ljudi v pasu akacije," je za francoski RFI dejal vodja sudanske Družbe za raziskave v kmetijstvu Madani Ismail in pojasnil, da morajo pridelovalci velik del svojih prihodkov od prodaje gumiarabike nameniti zagotavljanju vode, kar še zmanjšuje njihov zaslužek.

Višje temperature povečujejo tudi izhlapevanje vode iz tal, kar povzroča dodatno obremenitev za drevesa in negativno vpliva na proizvajanje smole. Poleg tega ekstremne vremenske razmere vplivajo na počasnejšo rast akacij, ki tako ne dosežejo produktivne starosti.

Pridelava v domeni starejših generacij

Vzgajanje akacij, zarezovanje v lubje dreves in poznejše pobiranje gumiarabike je fizično naporno delo, saj poteka po cele dneve na prostem pod žgočim soncem v zameno za majhen in nezanesljiv zaslužek, kar je glavni razlog, da med novimi generacijami v Sahelu ni več zanimanja za to dejavnost.

"Mladi nimajo želje po opravljanju tega dela. Vsi, ki se ukvarjajo s tem, so stari več kot 60 ali 70 let," je za AFP povedala koordinatorka sudanskega združenja pridelovalcev gumiarabike Fatma Ramly. Mlajši po njenih besedah ne vidijo smisla v tem, da vlagajo trud v akacijeva drevesa tudi, ko so bolni, lačni, brez zdravstvene oskrbe in brez možnosti šolanja otrok, v zameno pa bi prejemali nezadostno plačilo.

Tudi pri gumiarabiki je tako kot pri drugih naravnih virih v Afriki, kjer države izvažajo le surovine in niso udeležene pri predelavi, kar zmanjšuje dobiček, ki bi ga lahko ustvarili s prodajo končnih izdelkov. Foto: Reuters
Tudi pri gumiarabiki je tako kot pri drugih naravnih virih v Afriki, kjer države izvažajo le surovine in niso udeležene pri predelavi, kar zmanjšuje dobiček, ki bi ga lahko ustvarili s prodajo končnih izdelkov. Foto: Reuters

Kot je za RFI priznal 52-letni sudanski kmet Abdelbaki Ahmed, ki ima 28 hektarjev zemlje z akacijevimi drevesi v kraju Botei v pokrajini Severni Kordofan, je delo zahtevno, z zaslužkom od prodaje gumiarabike pa komaj pokrije stroške. Zato so njegovi štirje sinovi raje odšli na delo v rudnike zlata, kjer lahko zaslužijo več. Tudi trije sinovi 72-letnega Abdalaha Babikerja ne sledijo očetu in so namesto obdelovanja akacijevih dreves raje izbrali iskanje zlata. "Želijo si delo za več zaslužka," je njihove razloge povzel oče.

Akacije potrebujejo namreč več let, da postanejo produktivne in začnejo proizvajati smolo, kar dodatno odvrača mlade, ki ne želijo čakati tako dolgo in iščejo hitrejšo finančno korist za svoje delo. Zato se številni selijo v mesta, kjer so večje možnosti za izobraževanje in zaposlitve v različnih poklicih. Z manjšo navezanostjo mladih na zemljo in privlačnostjo sodobnega načina življenja v mestih ostaja obdelava akacij v rokah starejših generacij, s čimer pa se izgubljajo tudi tradicionalne veščine in znanje o pridelavi gumiarabike.