“Nobena afriška država ni tako pomembna kot Angola,” je ameriški predsednik Joe Biden dejal angolskemu kolegu Joau Lourencu med njegovim obiskom v Beli hiši konec novembra, ko sta voditelja potrdila do zdaj največjo ameriško naložbo v železniško infrastrukturo na afriški celini, kar je ameriški predsednik označil za zgodovinski trenutek in zmago ne samo za Angolo, ampak celotno Afriko.

ZDA si že nekaj časa prizadevajo za dostop do kritičnih mineralov, ki so sestavna komponenta visoko tehnoloških naprav od pametnih telefonov do satelitov, od električnih avtomobilov do vetrnih elektrarn, ki predstavljajo ključen dejavnik tehnološkega, energetskega in transportnega prehoda. Eden od še vedno najbolj "vročih" mineralov je kobalt, ki je ključna sestavina za zdaj še prevladujočih litij-ionskih baterij, in čeprav proizvajalci iščejo alternative z razvijanjem nove generacije baterij brez kobalta ali z njegovo nizko vsebnostjo, ni mogoče pričakovati, da bo povpraševanje po njem kmalu usahnilo.

V Washingtonu sklenjen dogovor predvideva več sto milijonov dolarjev naložb, ki jih bodo ZDA skupaj z Evropsko unijo namenile za posodobitev železnice od pristanišča Lobito ob obali na zahodu Angole do rudnikov kobalta in drugih rudnin v kongovski pokrajini Katanga s predvidenim podaljškom do bogatih nahajališč v Zambiji. Skoraj 1800 kilometrov dolg koridor Lobito predstavlja najkrajšo pot za minerale, kot so baker, kobalt, litij, mangan in cink, iz DR Kongo do obalnih pristanišč v primerjavi z do zdaj ustaljenimi potmi čez Južno Afriko, Tanzanijo, Namibijo ali Mozambik.

Američane in Evropejce v osrčju Afrike čaka močna konkurenca za izkoriščanje naravnih bogastev, saj so se v zadnjih dveh desetletjih v afriškem bakrenem pasu skoncentrirala kitajska rudarska podjetja ob boku zahodnih rudarskih velikanov in jim prevzela dolgoletni primat, ki je izviral iz kolonialnih časov.

Pozni odgovor kitajskim naložbam

Naložba v koridor Lobito sodi v ameriško pobudo Partnerstvo za globalno infrastrukturo in vlaganja (PGII) in pobudo Evropske unije Global Gateway (GG), ki sta nastali kot protiutež kitajski pobudi Pas in cesta, s katero se je Kitajska pred desetletjem podala v niz infrastrukturnih projektov v državah v razvoju, kjer je zgradila ceste, železnice in pristanišča v zameno za dostop do obilice naravnih bogastev na celini.

Zahodna naložba v koridor Lobito je prva večja naložba od obljubljenih ameriških 600 milijard dolarjev v okviru PGII-ja in 300 milijard evrov vredne pobude EU-ja, s katerima želita Washington in Bruselj ponuditi alternativo kitajskim posojilom za naložbe v prepotrebno infrastrukturo, ob tem pa predvsem v Afriki ameriškemu in evropskemu gospodarstvu zagotoviti dostop do kritičnih mineralov.

Napovedani velikopotezni zneski so mišljeni za obdobje prihodnjih pet let in so namenjeni celotnemu svetovnemu jugu, za katerega pa je Kitajska v okviru pobude nove svilne poti v zadnjem desetletju namenila že več kot tisoč milijard dolarjev.

Sorodna novica 10 let Pasu in ceste: Evropejci in Američani le obljubljajo, Kitajci pridejo in naredijo

Po zadnjih podatkih, ki jih je projekt bostonske univerze Global China Initiative objavil septembra letos, je od tega za posojila afriškim državam med letoma 2000 in 2022 namenila 170 milijard dolarjev, pri čemer je treba omeniti, da je v zadnjem času obseg posojil drastično splahnel in je v lanskem letu padel pod milijardo dolarjev, medtem ko je na vrhuncu v letu 2016 znašal 28 milijard. A Kitajcem je v tem času uspelo prevzeti upravljanje številnih afriških rudnikov, da bi si zagotovili dobavo kobalta in drugih mineralov za predelavo v domačih tovarnah in izdelavo baterij za električna vozila, pri katerih so z leti pridobili dominanten položaj na svetovnem trgu.

"Preobrat v zunanji politiki Angole"

Kot je ob srečanju ameriškega in angolskega predsednika poročala ameriška agencija AP, so si lobisti angolske vlade več mesecev prizadevali za obisk Lourenca v Beli hiši in opozarjali, da je lahko brez srečanja na najvišji ravni ogrožena angolska zavezanost sodelovanju z ZDA, s tem pa tudi nadzor nad koridorjem Lobito, ki naj bi v prihodnjih letih predstavljal glavna vrata do rudnega bogastva v DR Kongo, ki je s 70-odstotnim deležem na trgu daleč največji proizvajalec kobalta na svetu.

"Obveščeni smo, da če se predsednik Lourenco letos ne bo mogel srečati s predsednikom Bidnom, obstaja resnično tveganje, da bo pozitiven zagon, ki sta ga obe strani ustvarili od leta 2017, začel izgubljati oprijem," razkriva AP pismo lobista Roberta Kaple podsekretarki Molly Phe, ki je na ameriškem zunanjem ministrstvu zadolžena za Afriko.

Teden dni pozneje je Kapla pisal tudi Bidnovemu svetovalcu Amosu Hochsteinu in ga spomnil, da v času, ko drugi v južni Afriki krepijo stike s Kitajsko, predsednik Lourenco opušča zgodovinsko dobre odnose z njo in tudi Rusijo v korist novega strateškega partnerstva z ZDA. “To je prelomen preobrat v angolski zunanji politiki,” je zatrdil lobist iz Washingtona.

Oživitev 120 let stare proge

Danes se je za železniško povezavo med DR Kongom in Angolo uveljavilo poimenovanje koridor Lobito po angolskem pristaniškem mestu, medtem ko je pred stotimi leti proga najprej zaživela kot železnica Benguela. Istoimenski zaliv na zahodu Angole je povezovala z bakrenim pasom Kongovske kotline, ki je že takrat predstavljal najkrajšo pot za prevoz surovin iz kongovskih in zambijskih rudnikov do morja in od tam na ladje.

Portugalci so ozkotirno železnico od Lobita do mesta Luau na vzhodu Angole in od tam čez mejo v Dilolo v takratnem belgijskem Kongu začeli graditi leta 1903 in jo končali leta 1931. Svoje najboljše čase je doživela v 70. letih prejšnjega stoletja, nato pa so sledila skoraj tri desetletja državljanske vojne, med katero je počasi propadala, in ob prelomu tisočletja je vlak peljal samo še po 34 kilometrov dolgi progi ob obali od Lobita do Benguele.

Po koncu vojne leta 2002 se je začelo intenzivno sodelovanje s Kitajsko, ki je iskala surovine za svoje hitro rastoče gospodarstvo, in v Angoli za nekaj let našla glavno dobaviteljico nafte, v zameno za katero je v dolgih letih vojne uničeni državi gradila prometne in druge infrastrukturne projekte.

Kot del teh naložb v tem času je državna Kitajska železniška gradbena korporacija (CRCC) delno obnovila staro železniško progo in oživila povezavo. Z 1,8 milijarde dolarjev vrednim posojilom kitajske državne banke Exim se je obnova proge do meje z DR Kongom začela 2006 in končala leta 2014. Težava je ostala na drugi strani meje, kjer je proga v DR Kongo v izredno slabem stanju in je prav tako potrebna obnove za potrebe naraščajočega tovornega prometa.

Od takrat se na koridorju stvari niso premaknile kaj dosti in njegov potencial je ostal neizkoriščen, Kitajska pa je večino izvoza kobalta iz DR Konga opravila še naprej čez Južno Afriko in Mozambik. Kljub skoraj dvemilijardni naložbi v rekonstrukcijo in obnovo proge profesor Gilson Lazaro z univerze Agostinho Neto v Luandi meni, da se kitajski vlogi v koridorju mogoče pripisuje prevelik pomen, vseeno pa gre po njegovem mnenju za izgubljeno priložnost Kitajske, saj ne gre samo za železnico, ampak za politično in gospodarsko pomembno geostrateško infrastrukturo.

Kot je povedal v junijskem pogovoru za China Morning Post, je bila Kitajska v zadnjih dveh desetletjih največja trgovinska partnerica Angole in koridor Lobito je bil del infrastrukturnih projektov, a “dela niso presegla delne obnove železniške proge in dobave nekaj lokomotiv”.

Iskanje novih izvoznih oken za afriške rudnine

Uresničevanje idej o posodobitvi lobitskega koridorja so pospešile težave glavnega pristanišča na jugu celine v Durbanu v Južni Afriki, ki je bil v zadnjih letih zaradi poplav, stavk, nemirov in slabo vzdrževane infrastrukture nekaj časa povsem paraliziran. Nenehne prekinitve v glavni dobavni verigi kobalta za baterije v električnih avtomobilih, od katerih je največ tovarn na Kitajskem, so afriške izvoznice prisilile v iskanje zanesljivejših alternativnih logističnih koridorjev za prevoz rudnin in mineralov do obale.

Angola, DR Kongo in Zambija si v prihodnosti želijo, da se bo koridor Lobito vzpostavil kot eno najpomembnejših vozlišč za kobalt in litij, s tem pa odigral vidnejšo vlogo v zelenem prehodu in oskrbi držav s kritičnimi minerali.

Da bi utrdili to namero, so se 4. julija letos angolski predsednik Lourenco, predsednik DR Konga Felix Tshisekedi in zambijski predsednik Hakainde Hichilema skupaj udeležili slovesnosti v Lobitu ob uradnem prenosu koncesije za železniško povezavo konzorciju Lobito Atlantic Corridor (LAR), ki bo skrbel za prevoze, upravljanje in vzdrževanje proge. Kot je dejal Tshisekedi, bo polno delovanje koridorja omogočilo izkoriščanje rudnikov tako v DR Kongo kot v Zambiji, poleg rudarski industriji pa bo služilo tudi kmetijskemu sektorju. Lourenco je ob tem izrazil prepričanje, da bo koridor okrepil tudi trgovino znotraj afriških držav, kot je predvideno z vzpostavitvijo afriškega celinskega prostotrgovinskega območja (AfCFTA).

Koncesijo so lani za 30 let maja podelili konzorciju LAR, kjer ima 49,5 odstotka vodilna svetovna družba za trgovanje s surovinami Trafigura in isti delež še portugalsko gradbeno podjetje Mota-Engil, en odstotek pa si lasti železniški operater Vecturis, ki ima sedež v Belgiji. Pri tako velikih infrastrukturnih projektih v Afriki v zadnjih letih vseeno ne gre brez Kitajcev, saj je Mota-Engil v delni lasti družbe China International Construction Company (CCCC). Trafigura se je zavezala, da bo za posodobitev železniške proge v Angoli namenila 455 milijonov dolarjev in še 100 milijonov za progo v DR Kongo.

Od Lobita do transafriškega koridorja

V načrtih finančne injekcije ameriškega PGII-ja in evropskega GG-ja je tudi navezava železnice od rudnikov v Zambiji na povezavo v DR Konga, ki je bil predvidena že na začetku, a se obsežnega projekta ni do zdaj lotil še nihče.

V igri sta v bistvu dva kraka te povezave, pri čemer bo prvi potekal v dolžini 550 kilometrov od osrednjega dela bakrenega pasu v Zambiji proti zahodu do meje z Angolo in od tam še 260 kilometrov do glavne proge železnice Lobito, medtem ko bo drugi odsek sever Zambije povezal z DR Kongom in njegovim drugim največjim mestom Lubumbashi. Ta krak predstavlja že del še večjega “transafriškega” koridorja, ki bo od Lobita v Angoli čez jug Afrike do pristanišča Beira v Mozambiku povezoval obalo Atlantika z Indijskim oceanom in tako prispeval k razvejanju izvoznih poti za afriške rudnine.

Skupna vrednost projekta koridorja Lobito se ocenjuje na okoli 1,6 milijarde dolarjev, od katerih so se ZDA zavezale, da bodo v okviru pred nekaj leti ustanovljene Ameriške mednarodne razvojne finančne korporacije (DFC) prispevale 250 milijonov. Oktobra letos so ZDA in Evropska komisija skupaj z Angolo, DR Kongom in Zambijo ob robu prvega foruma Global Gateway v Bruslju podpisali memorandum o sodelovanju za zagon projekta Lobito, ki se mu je z obljubljenim prispevkom 500 milijonov dolarjev pridružila tudi Afriška razvojna banka.

ZDA in EU so skupno sodelovanje pri projektu Lobito uradno naznanili že septembra ob robu vrh skupine držav G20 v New Delhiju, ko je Bela hiša v izjavi za javnost zapisala, da bo “ameriško-evropsko partnerstvo nadgradilo kritično infrastrukturo v podsaharski Afriki in s tem omogočilo ogromen potencial te regije”.

“Koridor Lobito bo spremenil pravila igre s krepitvijo regionalne in svetovne trgovine,” je dejala predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen na forumu, kjer je Evropska unija z DR Kongom in Zambijo podpisala tudi novo strateško partnerstvo za kritične surovine, čeprav točnega finančnega vložka EU-ja v koridor ni sporočila, a je mogoče glede na seštevek obljubljenih prispevkov preostalih investitorjev pričakovati, da bo podoben ameriškemu in bo znašal nekje med 200 in 300 milijoni evrov.

Odvisnost bo ostala

Čeprav sta ameriška in evropska naložba v koridor Lobito del zapoznelega odgovora na kitajsko pobudo nove svilne poti, s katerim skuša Zahod pridobiti dostop do kobalta in drugih za zeleni prehod potrebnih mineralov, pa zahodnim državam tem projektom še ne bo uspelo uresničiti želje po zmanjšanju odvisnosti od Kitajske pri ključnih sestavinah tehnoloških naprav.

Kitajska namreč povsem obvladuje proizvodne zmogljivosti za predelavo kobalta in litija in bo po napovedih imela prevladujoč položaj še najmanj do konca desetletja. Leta 2022 so po podatkih iz letošnje študije britanskega inštituta Chatham House kitajska podjetja nadzorovala približno 68 odstotkov svetovnih zmogljivosti predelave kobalta, medtem ko je bil glede litija ta delež še višji s 75 odstotki. Glede na ugotovitve analize Chatham Housa se bodo ti deleži do leta 2030 le znatno zmanjšali, za približno dve odstotni točki pri kobaltu in deset odstotnih točk pri litiju.

Po ocenah britanskega inštituta se bo tako nadaljevala odvisnost Zahoda od Kitajske v dobavnih verigah električnih baterij, bolj kot posledica kitajske prevlade pri predelavi kobalta in litija kot pa zaradi njihovih proizvodnih zmogljivosti za baterije, kjer pa imajo prav tako dominanten položaj na trgu. Kot opozarjajo, bodo brez obsežnih naložb v predelovalne zmogljivosti, zlasti kobalta, številne novozgrajene tovarne za baterije na Zahodu mirovale, pri proizvodnji baterij za električna vozila pa bo še naprej prevladovala Kitajska, ki je leta 2022 imela 83-odstotni delež svetovne proizvodnje, ZDA in Evropa skupaj pa le 14-odstotni.

Kitajska igra svojo igro

Kitajska je letos presenetila, ko so njena podjetja ob strmo padajočih cenah kobalta, ki so se od lani prepolovile, vseeno še povečala proizvodnjo kobalta v svojih afriških rudnikih in se niso zmenila za prenasičenost trga s kobaltom, nikljem in drugimi kovinami. Kitajski rudarski velikan CMOC je proizvodnjo v prvih treh četrtletjih letošnjega leta kljub nenehnemu padanju cen proizvodnjo povečal kar za 144 odstotkov.

Po poročanju Bloomberga je Kitajska izkoristila nizke cene, da je še povečala svoje strateške zaloge kobalta. Kitajski proizvajalci, ki so večinoma v državni lasti, naj bi se tako usklajevali s kitajsko državno administracijo za hrano in strateške rezerve pri ohranjanju nizkih cen z namenom zapolnjena zalog.

Nižje cene so sicer dobra novica za proizvajalce avtomobilov in potrošnike, a kot opozarja portal China-Global South Project, uničujoča za zahodna rudarska podjetja, ki se trudijo načeti prevlado Kitajske v sektorju kritičnih mineralov. V Washingtonu so že sprožili vprašanje, kako omiliti škodo za ameriška rudarska podjetja zaradi nihanja cen kritičnih mineralov in jih zaščititi pred prevlado Kitajske v kritičnih dobavnih verigah.

Kitajska podjetja ne komentirajo, zakaj navidezno delujejo proti svojim finančnim interesom, a kot je za Reuters povedal analitik Jorge Uzcategui iz svetovalne družbe Benchmark Mineral Intelligence, izkoriščajo poceni financiranje kitajske vlade, kar jim omogoča nižje stroške delovanja.

"Skuša CMOC preplaviti trg kobalta, da bi pridobil nadzor nad večjim deležem trga in izriniti manjše proizvajalce, s tem, da si zagotovi nadzor nad cenami na srednji in dolgi rok? To je mogoče," je na špekulacije in vprašanja o kitajskih namenih odgovoril Uzcategui.

Sorodna novica Zimbabve želi s prepovedjo izvoza litija tudi sam vstopiti v proces proizvodnje baterij

Afrika noče biti več le stranski igralec

“ZDA morajo okrepiti in pospešiti sodelovanje. Če pogledamo leto 2022, je Kitajska podprla devet projektov na celini. V letu 2023 so ZDA podprle tri,” je dejala vodja organizacije Development Reimagined Hannah Ryder za Bloomberg na začetku novembra, a pri tem opozorila na pomemben vidik, ki pogosto manjka v zahodnih razpravah o dostopu do kritičnih mineralov v Afriki, katere vloga se zanemarja, saj je v medijih velikokrat reducirana le na prizorišče spopada med Zahodom in Kitajsko. Vendar afriške države ne želijo imeti več le obrobne vloge in samo pošiljati surovin v svet, ampak pričakujejo naložbe tudi v lokalno proizvodnjo.

“Največje vprašanje za afriške države ni, kaj imajo ZDA ali Kitajska od Afrike. Največje vprašanje je, kaj imajo afriške države od svojih odnosov z ZDA in Kitajsko in ali to zagotavlja razvoj,” pojasnjuje Ryder.

Eden od korakov v tej smeri je vzpostavljanje predelovalnih zmogljivosti v afriških državah in na ta način omogočiti premik višje v vrednostnih verigah električnih baterij, za kar pa bo znova potrebnega veliko kapitala.