V Pekingu je sredi oktobra potekal tretji vrh pobude Pas in cesta, kjer so zaznamovali desetletje pobude, s katero želi Kitajska obnoviti staro svilno pot z omrežjem velikih infrastrukturnih projektov, za katere pa naj v prihodnosti ne bi bilo več na voljo toliko denarja in jih bodo nadomestili t. i. “majhni, a lepi” projekti, ki bodo zavezani zelenemu prehodu, trajnosti in transparentosti.
O preteklih kitajskih naložbah v okviru nove svilne poti in o obetih za prihodnost smo se pogovarjali z glavnim urednikom portala in podkasta China Global South Project Ericom Olanderjem.
Kot je povedal v pogovoru za MMC, Kitajci vsekakor ne bodo več namenili toliko denarja za projekte na svetovnem Jugu kot v preteklosti in bodo tudi veliko previdnejši glede prihodnjih naložb. Vseeno so že zdaj po njegovih besedah naredili ogromno in predvsem hitro, kar predtem ni uspelo ne Ameriki in ne Evropi. Veliko bolje znajo tudi prisluhniti potrebam držav svetovnega Juga, čeprav so v preteklosti storili nekaj napak, predvsem ko niso pretehtali načrtnosti nekaterih pozneje nasedlih projektov.
Kitajci so vzpostavili tudi novo arhitekturo upravljanja kot alternativo dosedanji mednarodni gospodarski ureditvi, ki se zdi državam v razvoju nepravična in sproža veliko nezadovoljstva svetovnega Juga nad Severom. Brez Kitajske zagotovo te države ne bi dosegle transformacije in napredka, ki so ju v preteklih dveh desetletjih pobude Pas in cesta, čeprav so razhajanja z razvitim svetom še vedno velika.
S sogovornikom smo se med drugim pogovarjali tudi o gradnji železnic v Afriki, vlogi Rusije v kitajski pobudi in konkurenčnih razvojnih pobudah Zahoda. Vabljeni k branju intervjuja.
Začniva kar s koncem tretjega vrha pobude Pas in cesta, pred katerim so številni napovedovali, da se končuje obdobje velikih posojil, a je kitajski predsednik nato presenetil in napovedal 100 milijard dolarjev za naslednjo fazo pobude. Čeprav ne govorimo o tako velikem znesku, kot so bili v preteklosti, pa gre vseeno za veliko denarja. Je ta napoved res presenečenje in čemu pripisujete to odločitev? Bomo tako vseeno še naprej priča vlaganjem v velike infrastrukturne projekte, ki so jim napovedovali zaton?
Sto milijard dolarjev je bilo presenečenje, saj so bili številni prepričani, da vstopamo v obdobje, ki mu Kitajci pravijo "majhno je lepo" in ko nimajo več toliko denarja za naložbe v tujini, poleg tega pa tudi večina držav v razvoju ni v položaju, da bi se lahko dodatno zadolžile. Za zdaj ne poznamo podrobnosti in ali bo res na voljo toliko denarja, ali bo šlo le za premeščanje denarja iz dosedanje pomoči, da pridejo do teh številk, kar je pogosta praksa držav pri taki pomoči. Nimamo veliko informacij, ampak poznamo smernice in nekatere kažejo, da Kitajska v državah v svoji bližini, se pravi v srednji, jugovzhodni in južni Aziji, predvsem v Pakistanu, še naprej izvaja velike projekte, medtem ko so naložbe v Afriki in Južni Ameriki res precej manjše.
Zavedati se moramo, da se je način kitajskega trošenja denarja v zadnjih desetih letih močno spremenil in so minili stari časi, ko je še vsak dobil nekaj denarja. Mogoče bomo imeli celo dva pasova in cesti. Enega za nestrateška območja v Afriki in Južni Ameriki, ki Kitajski v geopolitični tekmi z ZDA z vidika njenih primarnih gospodarskih interesov niso tako pomembna, in drugega za varnostno pomembnejše regije, kot je na primer srednja Azija, ki je edini del njenih meja, kjer se je ne dotika ameriška vojaška prisotnost. Jugovzhodna Azija je pomembna, ker se želi z njo Kitajska tesneje gospodarsko povezati. Zato lahko vidimo vznikanje železnic na Tajskem, v Laosu, Kambodži in Indoneziji. V Pakistanu nastaja Kitajsko-pakistanski gospodarski koridor (CPEC), za katerega je Peking zapravil že 60 milijard dolarjev in v katerega bodo še naprej vlagali zaradi tekme z Indijo in dostopa do Indijskega oceana prek gradnje pristanišča v Gvadarju.
Kaj je Kitajska dosegla v zadnjih desetih letih obstoja pobude Pas in cesta, kakšen je sploh učinek na trgovino, gospodarstvo in vpliv na svetovnem jugu?
Ogromen. Mislim, da nimamo dovolj časa, da bi govorili o vsem, kar je Kitajska dosegla. Resnično je 'resetirala' celotno mednarodno agendo in se izkazala s financiranjem, ki v tem obdobju sodi ob bok tistemu Svetovne banke. Za številne od teh držav so prvič predstavili uspešno alternativo mednarodnemu gospodarskemu redu pod taktirko Zahoda. Želijo redefinirati ta mednarodni red in svetu so pokazali, da so sposobni zgraditi velike stvari. Ko pogledate obseg njihovih projektov po svetu, na krajih planeta, kjer je najtežje graditi, govorimo o delih DR Kongo ali Andov, jim je dejansko uspelo izvesti velike projekte na geografsko izoliranih in politično nestabilnih območjih sveta. In ta sposobnost uresničevanja je nekaj, o čemer ZDA in Evropa govorjo sicer z dobrimi nameni, vendar nazadnje dejansko niso bile sposobne zagotoviti obsežne infrastrukture, ki jo potrebujejo države v razvoju, saj na svetovnem jugu infrastrukturni primanjkljaj znaša 11 tisoč milijard dolarjev.
Kitajci so bili zelo agresivni, govorimo o železnicah, pristaniščih, letališčih, digitalnih omrežjih. Živel sem v DR Kongu, ko je Huawei prvič priključil medmrežje in so se lahko ljudje prvič pogovarjali prek spleta. Pred Huaweiem je v DR Kongu le en odstotek prebivalstva uporabljal telefon, v bistvu so ga imeli samo vladni predstavniki in elita, nihče drug ni imel mobilnega telefona ali spleta. Kitajci so prišli, vzpostavili omrežje, prodajali naprave in iz nič ustvarili ta ekosistem. Res si lahko lastijo ogromno zaslug za take stvari. Seveda se lahko vprašamo, ali je bil način, na katerega so se Kitajci lotili stvari, problematičen. A na Zahodu se osredotočajo le na negativne vidike Pasu in ceste, poudarjajo dolg, okoljske vplive, vprašanje pravic delavcev, kar so brez dvoma legitimne kritike.
Na eni strani lahko poslušamo zahodne kritike kitajskega projekta in po drugi strani sporočila iz Pekinga, le malo pa smo seznanjeni s pogledom svetovnega juga. Kako ljudje tam gledajo na kitajske projekte v teh državah, so zadovoljni, jih podpirajo, zakaj ne slišimo njihovega glasu?
Ker zanj na Zahodu ni posluha! Seveda so pomisleki, a ko se pogovarjate s prebivalci svetovnega juga glede koristi kitajske pobude in glede na to, kaj slišimo z letošnjega vrha v Pekingu od političnih voditeljev, vidijo to predvsem kot nekaj zelo pozitivnega. Afriški voditelji so bili ta teden v Pekingu zelo jasni in ves čas poudarjali navdušenost nad kitajsko angažiranostjo in njihovim prihodom. Ne pozabite, nihče ni nobenega afriškega ali katerega drugega voditelja prisilil vzeti posojila od Kitajske. Moramo vedeti, da je Afrika pod velikim pritiskom, gre za ogromno celino s številnim prebivalstvom, ki bo še v času naših življenj preseglo dve milijardi in kjer je trenutna povprečna starost 19 let. Zakonito izvoljeni predsedniki in premierji morajo vsak dan reševati potrebe ljudi. Bodimo pošteni, seveda niso vsi taki, a obstajajo. In ko pride neki tak voditelj na oblast, mora hitro ukrepati, saj nima razkošja časa ob populaciji najstnikov, ki pričakuje priložnosti. In ko se pogajajo s Kitajci, so ti sposobni postaviti infrastrukturo v enem samem volilnem ciklu. To je zelo pomembno.
Na Zahodu velja prepričanje, da Kitajci najraje sodelujejo z avtoritarnimi diktatorji, ki niso naklonjeni demokraciji, a je resnica prav nasprotna. Afriške demokracije in njeni voditelji radi delajo skupaj s Kitajci, ki so sposobni zagotoviti rezultate, ko so sami še na položaju. In kaj najraje počnejo politiki po vsem svetu? Radi režejo trakove in napovedujejo novo infrastrukturo. Tako deluje ta cikel in Kitajci jim ga lahko zagotovijo v celoti. To gre tako. Predsednik gre po izvolitvi v parlament, kjer na podlagi predvolilnih obljub zahteva dovoljenje za najem posojil, s katerimi se bo gradila cesta, letališče ali kaj podobnega, kar bo pač pomagalo gospodarstvu. Nato objavijo razpis in Kitajci pridejo z najcenejšo ponudbo. Nato to zgradijo do tretjega leta mandata predsednika, ki lahko v četrtem letu pred volitvami znova kandidira z izpolnjeno obljubo. To je nekaj, česar niso zmogli Evropejci, Američani in ne Japonci. Ta sposobnost hitrega delovanja je zelo pomembna za države, ki so pod pritiskom podnebnih sprememb, demografskih gibanj in gospodarskega razkoraka. Ena od pomanjkljivosti Evropejcev in Američanov je spoštovanje predpisov in pravil, ki jih zahtevajo v zameno. Za veliko teh pravil lahko seveda trdimo, da so namenjena izboljšanju človekovih pravic in varovanju okolja, a ko se pogovarjaš z afriškimi voditelji, nimajo časa za upoštevanje tega. Znova in znova boste lahko slišali, da v času, ko se z Evropejci in Američani pogajajo, Kitajci že zaključijo projekt.
Kitajci pridejo s paketom, ki vključuje tehnologijo, financiranje, zavarovanje in usposabljanje, vse na ključ. In tudi cenovno so konkurenčni.
Ampak s temi projekti so prišli tudi dolgovi in pri nekaterih državah tudi pretirana zadolženost ...
Afričani nimajo takšnih težav s kitajskim dolgom, kot so kritike na Zahodu, in noben od njihovih voditeljev ga ne bo posebej izpostavljal. Države, kot sta Zambija in Šrilanka, niso imele težav z dvostranskimi posojili, ampak z zasebnimi upniki in evrskimi obveznicami (eurobond op. a.), kitajski dolg predstavlja le deset odstotkov skupnega dolga. Čeprav kitajska posojila niso neproblematična, se vseeno preveč uporabljajo za primeren izgovor in izogibanje veliki težavi, ki tiči v zasebnih upnikih, kjer so po navadi krajši rok odplačevanja in višje obrestne mere. V več kot 20 državah v razvoju so Kitajci prestrukturirali svoja posojila, je pa res, da nismo še videli nobenega premika pri zasebnih upnikih. Ne razumite me narobe, ne ščitim Kitajcev, a ko pogledaš strukturo dolga v teh državah, vidiš, da kitajska posojila predstavljajo le manjši del.
Je pa težava v načrtnosti, kjer Kitajci niso izkazali dovolj skrbnosti in na začetku niso preverjali, ali si projekt zasluži posojilo, ampak so naredili tako rekoč, kar si želel. Tu so storili napako, a na Zahodu se vse preveč rado prenaša vse breme na kitajsko stran, ko govorimo o plenilskem posojanju, kot da ni nobene odgovornosti na strani države posojilojemalke. Kenijski preiskovalni novinarji so odkrili množično korupcijo v času prejšnje vlade predsednika Uhuruja Kenyatte, ko je bil njegov podpredsednik zdajšnji predsednik William Ruto. Oba sta kršila ustavo, ko niso dovolili objave posojilne pogodbe s Kitajci, toda na Zahodu se to premalo poudarja. V veliko pogledih je agenda prikazati Kitajsko v slabi luči. To je slabo za domačine, saj ti upravičeno zahtevajo od svojih vlad boljše upravljanje davkoplačevalskega denarja in obvladovanje lastnega dolga res ni stvar Kitajcev.
Kaj je z napovedjo, da je konec obdobja velikih kitajskih posojil? Ali so res glavni razlog posledice pandemije in pešanje kitajskega gospodarstva, po drugi strani pa pretirana zadolženost nekaterih držav?
Vse je res, kar naštevate. Kitajska nima več na voljo toliko kapitala, da bi z njim razmetavali kot pred desetimi leti. Tega ni več. Njeno prebivalstvo upada, gospodarstvo se umirja, imajo velikansko nepremičninsko krizo, velik dolg pokrajin, vse, kar pritiče zrelemu gospodarstvu. Kljub gospodarskim težavam doma pa to ne pomeni, da ne more hkrati uresničevati svoje pobude na svetovnem jugu. Vseeno teh sto milijard dolarjev, o katerih je zdaj govora, ni tako veliko v primerjavi z več kot 17 tisoč milijardami njihovega BDP-ja. In ta denar lahko namenijo za sodelovanje v javno-zasebnem partnerstvu, za naložbe v lastniškem deležu, kot smo videli na primer pri nigerijskem pristanišču Lekki, ali pa za vlaganja v kapitalske trge. S tem denarjem lahko naredijo veliko stvari, ki ne sodijo v tradicionalne načine financiranja. Razmišljati moramo bolj kreativno. Priča smo razvoju javno-zasebnega partnerstva. Na primer pristanišče Lekki je naložba kitajskega gradbinca, Francije, Singapurja in nigerijske vlade. Ta denar je mogoče uporabiti na veliko različnih načinov, ne smemo pa se več zanašati na star način posojanja brez skrbnega pregleda.
Kitajci so zelo prefinjeni v finančnih instrumentih in lahko uporabijo veliko novih metod za financiranje razvoja. Spomnimo na model menjave naravnih virov za gradnjo infrastrukture, ki so ga prvi na Kitajskem začeli Japonci v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, Kitajci pa so ga nato prevzeli in pionirsko uporabili v Afriki, v Angoli. Dobesedno je vse potekalo v smislu, vi imate nafto, mi imamo infrastrukturo. Dejansko je bilo mišljeno dobro, čeprav se je sprevrglo v katastrofo, saj se je angolsko gospodarstvo znašlo povsem brez prihodkov, poskočila pa je tudi inflacija. Vložke s tako velikim obsegom so zdaj ukinili, ampak so vseeno pokazali inovativnost, to jim moramo priznati. O tem v Pekingu veliko razpravljajo, vsekakor več kot v Parizu, Londonu, Bruslju, Berlinu in Washingtonu.
Mogoče moramo na preteklo obdobje velikih vlaganj v infrastrukturo in na napovedano prihodnost “majhnih in lepih” projektov gledati v duhu besed kitajskega predsednika Ši Džinpinga, ki je v svojem govoru na vrhu dejal, da se zdaj premikajo od “skiciranja obrisa k zapolnjevanju s podrobnostmi”?
Mislim, da je nekaj na tem. Ne pozabimo, da so v zadnjih letih gradili to novo mednarodno arhitekturo upravljanja in sprožili še druge pobude, kot so Svetovna pobuda za civilizacijo, Svetovna pobuda za razvoj in Svetovna pobuda za varnost. Ne vemo še natančno, za kakšne načrte gre, a v številnih pogledih delujejo kot okvir in mislim, da jim je treba verjeti na besedo, ko rečejo, da jih bodo začeli zapolnjevati. Ena od stvari, za katere vemo od nedavnega vrha skupine držav BRICS, je, da obstaja ogromno povpraševanje svetovnega juga po alternativnem sistemu. Prepričani so, da je mednarodni gospodarski sistem v osnovi nepravičen, da se vse obračunava v dolarjih in morajo sami trpeti, ko ZDA po svoji volji spreminjajo obrestne mere, kar se jim ne zdi pošteno in pravično.
Gradnja železnic je težka, počasna, draga in skoraj nikoli ni donosna, a spodbuja gospodarsko aktivnost in na koncu koristi državi.
Kar smo videli na vrhu BRICS, je bila predvsem velika količina zamere. Gre za enak gnev, ki smo ga po mojem mnenju videli pri fenomenu Donalda Trumpa, ko te nekaj resnično jezi in nervira, ta občutek o gnilem sistemu. In to je razpoloženje glede mednarodne ureditve, ki ga je čutiti na svetovnem jugu, ko pridejo Američani in Evropejci in rečejo, da želijo ohraniti red, ki temelji na pravilih. To je zanje zastarela in ne v prihodnost usmerjena vizija, saj govori o tem, da je bilo včeraj dobro, zato moramo ohraniti včerajšnji sistem. In če ste bili v državah v razvoju v zadnjih 50 letih, zanje ni bilo dobro – kolonializem, hladna vojna … Rekli boste, da je zdaj manj vojn in revščine, a veliko zaslug za to ima prav Kitajska. Na svetovnem jugu je veliko gneva proti svetovnemu severu in to predstavlja BRICS, Kitajci pa še podžigajo to in pravijo, da če vas oni ne marajo, vam bomo pa pomagali mi. In za to gre, za to novo arhitekturo upravljanja.
Posebno mesto v pobudi Pas in cesta ima Afrika, v kateri je po ocenah poznavalcev Kitajska nekako videla sebe pred desetletji, ko se je sama lotila odprave revščine in jo nato tudi odpravila. Celino so zaznamovali veliki infrastrukturni projekti in veliki finančni vložki. Kakšna sta afriška infrastruktura in gospodarstvo deset let pozneje, o kakšnem vplivu na gospodarsko rast lahko govorimo?
Govorimo lahko o ogromnem vplivu in infrastrukturi, od železnic in tisoče kilometrov cest do elektroenergetskih sistemov in telekomunikacijskih omrežij. Če pogledamo samo slednje, pa odmislimo Huawei, ZTE in China telecom, potem dobimo Afriko v dobi pred medmrežjem. Zahodnjaki nikoli niso našli rešitve, ki bi omogočila hitro uveljavitev internetnega omrežja, ampak le pridejo in rečejo, naj ne uporabljajo Huaweia. V redu in nato afriška vlada vpraša, kaj ponujajo, in odgovorijo na primer Ericsson, Nokia, Samsung. Tudi v redu, ampak ali pride zraven tudi financiranje? No, tukaj pa se ustavi, saj tega Zahod ne ponudi v nasprotju s Kitajsko, ki ima za to namenjene državne banke in družbe za zavarovanje tveganj, kot je Sinosure. Kitajci pridejo s paketom, ki vključuje tehnologijo, financiranje, zavarovanje in usposabljanje, vse na ključ. In tudi cenovno so konkurenčni. Če iz te enačbe izločite Kitajsko, potem Afrika danes ne bi imela takšnih telekomunikacij, kot jih ima. Številke govorijo, da Huawei predstavlja 75 odstotkov omrežja 4G na celini. Učinek je torej neizmeren. Težava na Zahodu je, da smo v številnih pogledih arogantni glede infrastrukture, saj je pri nas ta delujoča in nam to ni prednostna naloga. Zato se raje osredotočamo na vprašanja prezadolženosti in človekovih pravic, medtem ko kitajsko infrastrukturo vedno gledamo skozi oči zahodne naracije, in ne iz perspektive svetovnega juga. Poglejte Monrovijo v Liberiji. Pred prihodom Kitajcev je v deževnem obdobju mesto postalo otok in ceste so se spremenile v reke. Nato so prišli Kitajci in zgradili dvignjene ceste, tako da je lahko zdaj liberijska prestolnica tudi med deževjem povezana z drugimi deli države. O tem govorim, to je transformacija.
Kenijski ekonomist David Ndii je v odmevnem članku zagovarjal drug pristop, ko trdi, da bi bilo namesto naložb v velike infrastrukturne projekte, ki po njegovih besedah niso prinesli pričakovane gospodarske rasti, bolje vlagati v izboljšanje kmetijske produktivnosti.
Bodimo jasni, Ndii, ki ga imam za enega najboljših ekonomistov na svetu, je imel v mislih Kenijo. Zato moramo biti v razpravi pri tej temi previdni, da ne posplošimo na vso celino, kjer imajo njeni deli različne potrebe in so na različnih stopnjah razvoja. Sicer pa mislim, da ima Ndii zelo prepričljive argumente. Poglejte Vietnam, kjer živim. Tukaj je infrastruktura zelo slaba, a imamo 99-odstotno pismenost, zgrajena je proizvodnja, osredotočili so se na sporazume o prosti trgovini, na zdravstvo, človeški razvoj, vse to, za kar Ndii trdi, da bi morala storiti Kenija. Bom odkrit z vami. Ne morem trditi, da ima Ndii stoodstotno prav ali po drugi strani, da je boljši model rasti s poudarkom na infrastrukturi. Tukaj trčimo na enega od izzivov, s katerim se srečujete v afriških državah, in to je izziv upravljanja, vodenja države.
Da bi dosegli to, kar zagovarja Ndii, je potrebna stopnja upravljanja, ki pa je številne afriške države niso dosegle. Da bi vzpostavili močan socialni sistem, močan izobraževalni sistem, je potrebna sposobna in učinkovita vlada. Vietnam je enopartijska država in tudi etnično homogena, nimajo etničnih delitev, ki smo jim priča v številnih afriških državah in ki so v številnih primerih povezane s politiko. Stopnja upravljanja v afriških državah otežuje izvajanje tega, kar zagovarja Ndii. To je eden od razlogov, zakaj se vedno več afriških držav navdušuje nad posebnimi gospodarskimi conami po kitajskem modelu, saj lahko dvignejo roke in se operejo odgovornosti za upravljanje v teh območjih, ki imajo svojega upravnika, svoj elektroenergetski sistem in svojo infrastrukturo. Ko se ne želite ukvarjati z upravljanjem, preprosto zgradite posebno gospodarsko cono. Politika je zelo zapletena, veste. Afriški voditelji tako pravijo, da na primer za pogajanja o novi šolski politiki porabijo tri leta, medtem ko se lahko s Kitajci za novo cesto dogovorijo v enem letu.
Če ostanemo v Keniji, eden od najbolj odmevnih infrastrukturnih projektov v Afriki je bila gradnja tamkajšnje železnice standardne širine, ki je stala 3,6 milijarde dolarjev. Na prvi pogled je vse videti prav. Kenija je potrebovala sodobno železniško povezavo od obale do Nairobija in jo tudi dobila s kitajsko pomočjo. Ampak zakaj je bil ta projekt tako sporen? Je res krivda na kitajski strani, kot trdijo nekateri na Zahodu?
To je predvsem nepotreben in potraten projekt s kenijske strani. Prvotni načrt je bil izgradnja železnice za manj kot milijardo dolarjev, zato so šli v ta projekt. Kitajci so predstavili ponudbo, a so brez dvoma tudi lobirali za to. Poglejte, ljudje nam vsak dan skušajo prodati stvari, a to ne pomeni, da jih moramo kupiti. Breme odločitve je bilo na Kenijcih in administracija prejšnjega kenijskega predsednika se je odločila za zaprto in nekonkurenčno ponudbo, tudi to, da uporabijo starejšo tehnologijo, ki pa so jo nato podražili. To je bila kenijska izbira, ki se je v številnih pogledih izkazala za neumno prav zaradi odločitev njih samih.
Kenijska železnica in pristanišče Hambantota na Šrilanki predstavljata vrhunec pobude Pas in cesta, ko je leta 2016 Kitajska za projekte po svetu namenila največ denarja, a tudi v številnih pogledih predstavljata pomanjkanje potrebne skrbnosti, upravljanja, zdrave pameti pri financiranju projektov, ki z ekonomskega vidika ne bi smeli biti financirani, saj ni bilo podlage za večmilijardne investicije. Kar se tiče železnice v Keniji, nimamo take gostote prebivalstva in nimamo takih količin izvoza, to ni DR Kongo z ogromnimi količinami kobalta in litija, zato je bila ekonomska predpostavka že od začetka napačna. Kitajci niso opravili svoje dolžnosti skrbnega pregleda, zato tudi nosijo posledice. Te so za obe strani, a najvišjo ceno trenutno plačujejo kenijski davkoplačevalci, saj servisiranje tega dolga stane ogromno in plačuje se v dolarjih, medtem ko je kenijski šiling zdaj dosegel novo rekordno nizko vrednost.
A kakšen vpliv na gospodarstvo je prinesla ta železnica?
Seveda ima pozitiven in velik vpliv. Prepeljanih je bilo že na milijone potnikov in milijone ton tovora, sčasoma bodo našli način za povečanje njene uporabnosti. A kritika Zahoda, da železnica ni dobičkonosna, je smešna. Poglejte večmilijardne subvencije, ki jih za železnice namenjajo v Franciji, Nemčiji, v ZDA … Le na Japonskem je železnica dobičkonosna zaradi gostote prebivalstva. Gradnja železnic je namreč težka, počasna, draga in skoraj nikoli ni donosna, a spodbuja gospodarsko aktivnost in na koncu koristi državi.
Ob robu letošnjega vrha BRICS v Južni Afriki je Ši Džinping na srečanju z afriškimi voditelji obljubil pomoč Kitajske pri industrializaciji in modernizaciji kmetijstva. Kot je takrat dejal za Afriko pristojni kitajski diplomat Vu Peng, afriške države od Kitajske najbolj želijo, da bi se z gradnje infrastrukture zdaj preusmerili v vzpostavljanje lokalne industrije. V kakšno pomoč bo pri tej nalogi do zdaj zgrajena infrastruktura?
Temu ne smemo preveč verjeti, saj mislim, da hočejo Kitajci spremeniti temo pogovora. Afriški voditelji bodo namreč še vedno poudarjali, da potrebujejo infrastrukturo, saj brez nje ne morejo izpeljati industrializacije. Brez cest, pristanišč in elektrike se ne morejo premakniti višje v vrednostni verigi. Brez infrastrukture težko izvedeš industrializacijo, zato je to bolj propaganda Kitajcev, ko govorijo o industrializaciji in kmetijstvu, saj ne želijo, da bi se jih izpostavljalo, da ne trošijo več za infrastrukturo. Vedo pač, da Afriki ne morejo več posojati velikih količin denarja za to. O čem se bodo torej pogovarjali, če ni posojil in ni gradnje infrastrukture.
ZDA in Evropa nimajo možnosti poslati več deset tisoč delavcev, inženirjev ali vodij projektov po vsem svetu, kot so to storila kitajska gradbena podjetja v zadnjih dveh desetletjih.
Zato imamo industrializacijo in to fantazijo, o kateri Afričani govorijo že 20 let, o selitvi kitajske proizvodnje v Afriko, da bi izkoristili mlado populacijo in poceni delovno silo. A proizvodnja zahteva veliko več kot poceni delovno silo. Zahteva poceni električno energijo, regulatorne strukture, nizke davke, dobro upravljanje in dober dostop do dobavnih verig. In stroški poslovanja v večini afriških držav so znatno višji kot v jugovzhodni Aziji, celo Mehiki in drugod. Nimajo tudi lokalnih vložkov za izdelovanje stvari. Če nameravate izdelovati čevlje, mora velik del materialov priti iz Kitajske, ki pa ji je na primer bližji Vietnam. Še en trend je, ki govori proti temu, kot je dokumentiral Wall Street Journal, in sicer da je trenutno večji pretok blaga od obale Kitajske proti notranjosti, se pravi od vzhodnih do zahodnih pokrajin, kot ga je do čezmorskih trgov. Zato Afričani ne bodo dočakali te selitve kitajske proizvodnje. Nekaj procesov, na primer predelava litija v Zimbabveju, Kitajci sicer selijo v Afriko, kar je smiselno, da opravijo prvo fazo predelave in pošiljajo polsurovine domov.
Kitajci bodo verjetno vzpostavili več proizvodnje za lokalni trg, in ne za svetovne trge. Vzemimo Etiopijo in njeno posebno gospodarsko cono, kjer izdelujejo oblačila. A ta oblačila je v Evropo še vedno ceneje poslati iz Kitajske kot pa iz Etiopije. Proizvodnja v Afriki je draga in marže so majhne. Tu je še ena težava. Ko sem se pogovarjal s kitajskimi poslovneži v Etiopiji, so se pritoževali nad ravnanjem vlade, ki vedno ob pomanjkanju prihodkov najprej stisne tuja podjetja in jim zviša dajatve, saj si tega pri domačih podjetjih ne more privoščiti, ker to vpliva na notranjo politiko. Ta nepredvidljivost je zelo frustrirajoča in kitajska podjetja, tako kot vsa druga, potrebujejo stabilnost. To je tudi eden od razlogov, zakaj menim, da ne boste videli nekega razcveta proizvodnje.
Kaj pa kitajska vlaganja v kmetijstvo v Afriki?
Vzpostavili so že nekaj, kot jih sami imenujejo, demonstracijskih centrov kmetijske tehnologije. Teh je na celini recimo okoli 20, a ne vemo, kaj bodo storili z njimi. Glede kmetijskega izvoza na Kitajsko: tega so res povečali, a tukaj moramo biti pošteni. Afrika nikoli ne bo med glavnimi dobavitelji hrane Kitajski. Preprosto je nima toliko, po drugi strani pa so potrebe Kitajske res ogromne, zato potrebuje velike dobavitelje v ZDA, Evropi, Rusiji, Braziliji, ki lahko pridelajo ogromne količine, česar večinoma majhni pridelovalci v Afriki niso zmožni. Količina pšenice, sadja in druge hrane, ki jo vsako leto porabi Kitajska, je nepredstavljiva. Afrika ni dovolj kmetijsko razvita za proizvodnjo v velikem obsegu, zato tega ne more zagotoviti in tudi ne bi smela, saj je neto uvoznica hrane. Videli smo, kako ranljiva je Afrika glede hrane, ko se je začela vojna v Ukrajini in so nastale motnje pri dobavah pšenice. Prednostna naloga zato ne sme biti izkoriščanje Afrike za izvoz hrane, ampak krepitev zmogljivosti kmetijske proizvodnje, ki ji že tako ne kaže nič dobrega zaradi podnebnih sprememb.
Ko grem v Washington, ali sem v Bruslju in Londonu, nikomur ni mar za svet v razvoju, preprosto jim je vseeno.
Ko govorimo o letošnjem vrhu, ne moremo mimo vidne vloge ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki je nastopal kot glavni gost. Kakšna je sploh vloga Rusije v tej kitajski pobudi oziroma kakšno vlogo ji je namenila Kitajska?
Rusija ima gospodarstvo velikosti Teksasa, to je naftna država z razmeroma majhnim gospodarstvom, a z veliko večjim vplivom. Med Rusijo in Kitajsko še vedno vlada medsebojno nezaupanje, ki sega več desetletij v preteklost. Gre za priročni partnerici, kar pa je v tem trenutku pomemben dejavnik. Veliko ljudi je bilo presenečenih, da je Ši namenil Putinu tako pomembno vlogo na vrhu, in tudi s skrbno izdelano koreografijo prihodov voditeljev so hoteli sporočiti, da je Putin drugačen od njih. Kitajci vidijo vrednost v tem, kar Putin predstavlja za Zahod, ko se mu upira. Mislim pa, da Rusija nima večje vloge v pobudi Pas in cesta, ima pa pomembno mesto za Kitajsko kot vir energentov in hrane, pa pomemben glas v Združenih narodih, ko se je treba zoperstaviti Zahodu.
A to nisi cilji pobude, ampak del geopolitične tekme. V tem smislu je Putin zelo pomemben, a je po drugi strani Rusija zdaj tako zelo odvisna od Kitajcev kot še nikoli v zgodovini kitajsko-ruskih odnosov. Vedno je bil (ruski) medved na vrhu in (kitajska) panda ob strani, zdaj pa je obratno. Eden od analitikov je uporabil tudi prispodobo medveda in zmaja, ki je zdaj na vrhu in ima nadzor. Mislim, da so Kitajci zaradi tega resnično navdušeni, še posebej če gledamo zgodovino in sovjetsko-kitajski spor v prejšnjem stoletju. Ne pozabimo, Ši je produkt generacije tega spora, njegov oče je bil takrat politik, in ko vidijo Putina, kako se mu smehlja, se počutijo odlično. Da je ruski predsednik tak trn v peti Zahoda, pa jih navdaja še z večjim veseljem. Čeprav zdaj govorijo o trajnem prijateljstvu med Rusijo in Kitajsko, pa morate vedeti, da so načela vedno podvržena okoliščinam. V sami Afriki so interesi Rusije in Kitajske različni in neprimerljivi. Kitajska tam gradi, medtem ko pošiljanje Wagnerja nima ravno koristi, razen v enem primeru, ko so pomagali reševati kitajske delavce v Srednjeafriški republiki. Kitajska ima koristi od stabilnosti, Rusiji pa koristi kaos. Zato menim, da ni dobro pretiravati z opisi partnerstva med državama. V določenih vidikih je priročno, vendar pa ni vedno tudi povsem usklajeno.
Zahodne države so v zadnjih letih začele ponujati svoje alternative – BDN (Blue Dot Network), B3W (Build Back Better World), PGII (Partnership for Global Infrastructure and Investment), GlobalGateway. Kako konkurenčne so lahko te pobude za države v razvoju? In predvsem, kako lahko rešijo vprašanje pomanjkljive infrastrukture, ki je po mnenju številnih ključno za razvoj gospodarstva? Imamo že kakšne oprijemljive rezultate teh pobud?
Ne, in to je bistvo. Da so Evropejci in Američani odlični v sporočilih za javnost in obljubah z velikimi številkami. Ampak težava je v tem, da se zanašajo na svoj zasebni sektor. Ves čas govorijo o mobilizaciji zasebnega sektorja, kar pa je težko narediti, saj ZDA in Evropa nimajo centraliziranega sistema financiranja s podporo države, kot ga imajo Kitajci. Oni morajo prepričati na primer Bosch, Daimler-Benz, General Electric, da gredo v to, toda interesi teh podjetij niso isti kot vladni, saj so odvisni od interesov delničarjev in uprave. Za te projekte jim tudi ne ponudijo denarja za zavarovanje tveganja. Zato se na koncu zgodi, da zasebna podjetja dvignejo roke. Zakaj bi namreč šla v najbolj težavne dele sveta, kjer je najmanj preglednosti in največ korupcije, in tam tekmovala proti kitajskim podjetjem, ki jih ne zavezuje noben zakon o korupcijskih praksah v tujini in imajo zagotovljeno financiranje države. Nimajo niti teh zmogljivosti, ZDA in Evropa namreč nimajo možnosti poslati več deset tisoč delavcev, inženirjev ali vodij projektov po vsem svetu, kot so to storila kitajska gradbena podjetja v zadnjih dveh desetletjih. Pomislite na vse, kar so Kitajci zgradili od začetka tisočletja. Vzemite primer 25-letnega kitajskega projektnega vodjo, ki je leta 2005 pristal v Angoli, da bi gradil ceste. Zdaj je star 45 let in ima za seboj dve desetletji izkušenj z gradnjo infrastrukture v Angoli, Boliviji in Kambodži. To je neverjetna količina znanja in izkušenj. Tega Zahod ni storil, ni gradil infrastrukture v najtežjih delih sveta.
Druga stvar je prepletenost zasebnega sektorja s Kitajci. Poglejte na primer General Electric, ki ne gradi ničesar, je projektno podjetje. Res je, dela načrte, modele, tehnologijo, imajo tudi patente, a nimajo ljudi z lopatami. In veste, kaj počnejo? Za projekt bodo najeli kitajsko podjetje, da ga bo zgradilo. Na koncu ugotovite, da so zahodna podjetja popolnoma prepletena s kitajskimi. Težava Zahoda je torej v tem, da zanašanje na zasebni sektor nikoli ne bo delovalo, ko neposredno konkurirate centraliziranemu sistemu, ki ga nadzoruje država.
Na Zahodu pravijo tudi, da ne želijo prispevati k dolžniškemu bremenu, zato ne vem, kako mislijo zapraviti 600 milijard dolarjev v pobudi Global Gateway in ne prispevati k dolgu. Tega niso pojasnili, ampak tudi ni pomembno, ker se nič od tega ne bo zgodilo. Že 20 let poslušam o tem, kako bomo tekmovali s Kitajci. In kaj se je izcimilo iz tega? Nič, ker ne morejo mobilizirati svojega zasebnega sektorja in zasebnega kapitala, saj ta noče tveganja, ki ga to prinaša. Tako je težko pobegniti od Kitajcev. Bomo sicer imeli tu in tam kakšen uspešen projekt, ne pa kredibilne konkurence Kitajcem. In moram biti iskren z vami, ko grem v Washington ali sem v Bruslju in Londonu, nikomur ni mar za svet v razvoju, preprosto jim je vseeno. Denar ni težava, če vidimo, koliko milijard dolarjev se je v kratkem času namenilo Ukrajini, a preprosto ni motivacije. Volitev v ZDA in Evropi ne dobiš tako, da vložiš milijarde v zambijsko infrastrukturo. Edina motivacija zdaj je tekma s Kitajci, kar pa je napačna motivacija, saj bi ta morala biti in narediti nekaj dobrega.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje