Medtem ko so evropski voditelji tekmovali, kdo bo bolj velikopotezno opisal novo obdobje odnosov z Afriko, pa so bili afriški voditelji bolj previdni v svojih ocenah izkupička vrha, saj so že iz preteklosti navajeni velikih obljub, ki pa so pogosto ostale nerealizirane.

Čeprav se je Ursula von der Leyen takoj po prevzemu vodenja Evropske komisije v začetku decembra leta 2019 že teden dni pozneje na svoj prvi obisk v tujino odpravila v Etiopijo, kjer je za Afriko napovedala eno od osrednjih vlog v evropski zunanji politiki, zna kriza v Ukrajini za nekaj časa preusmeriti to pozornost in Afriko znova postaviti na stranski tir. Vseeno pa bi lahko Afrika ohranila nekaj evropske pozornosti in zaradi zaostrenih odnosov Evropske unije z Rusijo odigrala pomembno vlogo pri energetski oskrbi Evrope.

Vrh med 17. in 18. februarjem je bil šesti vrh Evropske in Afriške unije od leta 2000, ko je v Kairu potekalo prvo tovrstno srečanje evropskih in afriških voditeljev. Vrhunsko srečanje bi moralo potekati že leta 2020, a so ga zaradi epidemije večkrat prestavili. Tokratno srečanje sovpada s francoskim predsedovanjem Svetu EU-ja, za katerega si je francoski predsednik Emmanuel Macron zadal, da bo eno od prednostnih vlog igrala prav Afrika in prevetritev medsebojnih odnosov s ciljem novega dogovora s celino.

Spremenjen odnos naj ne bi več temeljil na evropski pomoči Afriki, ampak na naložbah, dosedanjo pogosto pokroviteljsko držo Evrope pa naj bi nadomestilo enakovredno partnerstvo. Predsednik Evropskega sveta Charles Michel je dejal, da vrh prinaša “nov ambiciozni duh” v odnosih. O novem duhu je govoril tudi senegalski predsednik Macky Sall, trenutno predsedujoči Afriški uniji in skupaj z Michelom sopredsedujoči vrhu, ki je tudi omenil novo partnerstvo, a ne kot dejstvo, ampak kot zgodovinsko priložnost za vzpostavitev takega partnerstva.

EU je na vrhu tudi uradno naznanil zajeten načrt naložb v Afriko v višini 150 milijard evrov v okviru decembra lani predstavljene 300 milijard evrov vredne naložbene pobude Global Gateway za razvoj infrastrukture po svetu do leta 2027. Polovica teh sredstev bo tako namenjena Afriki predvsem za naložbe v energetsko, prometno in digitalno infrastrukturo ter za zdravstvo in izobraževanje. Sredstva naj bi zagotovili s pobudo Team Europe, kjer bo EU s svojimi skladi, države članice s svojimi naložbami in evropske finančne institucije s svojim kapitalom podprle konkretne projekte na skupno določenih področjih. Poudarek svežnja Global Gateway Africa bo na zeleni in digitalni preobrazbi, trajnostni rasti in ustvarjanju delovnih mest, krepitvi zdravstvenega sistema ter izboljšanju izobraževanja in usposabljanja.

“Povejmo odkrito. Potrebujemo denar, potrebujemo sredstva za financiranje energetske preobrazbe, za financiranje gradnje objektov in infrastrukture, da obdržimo afriško mladino, da poskrbimo za njihovo usposabljanje, ustrezno izobraževanje – in s tem bo Evropa dejansko zmagala,” je dejal Sall evropskim voditeljem.

"Najboljši prijatelj Afrike"

Vplivni afriški ekonomist Carlos Lopes z univerze Cape Town v Južni Afriki opozarja na enostranskost takih pobud, kot je zadnja evropska, saj so običajno predstavljene brez posvetovanj z afriškimi državami in zato po njegovih besedah tudi kratkega trajanja. Po nekaj letih ne slišimo več za te pobude, ki jih nadomestijo nove pobude in strategije, je dejal Lopes za turško nacionalno televizijo TRT.

Južnoafriški predsednik Cyril Ramaphosa je bil glede obljubljenega obsežnega naložbenega svežnja še previden in je napovedal, da želi počakati, kaj od tega bo resnično izpolnjeno, saj še po njegovih besedah niso pozabili, kaj vse ni bilo izpolnjeno v preteklosti.

Glavno vprašanje, ki si ga postavljajo opazovalci, je, kako iskrena je namera EU-ja po oblikovanju novega partnerstva z Afriko ali gre samo za poskus zoperstavljanja vplivu Kitajske na njenem južnem dvorišču. Čeprav EU predstavlja svoj načrt kot gradnjo novega partnerstva z Afriko z medsebojnimi koristmi, pa v tem namreč mnogi vidijo tekmovanje s Kitajsko in njenim projektom nove svilne poti, poimenovan En pas, ena pot.

"Mi smo najboljši prijatelji Afrike," je na vrhu zatrdil visoki zunanjepolitični predstavnik EU-ja Josep Borrell, medtem ko je predsednica Evropske komisije dejala, da želi Evropska unija ostati prva partnerica Afrike in partnerica njene izbire, kar je po njenih besedah ključno sporočilo tega vrha.

Evropska vlaganja naj bi bila drugačna od obsežnih naložb v infrastrukturo, ki jih je v zadnjih dveh desetletjih za Afriko namenila Kitajska in so bile pogosto tarča kritik, da so nepregledne, izkoriščevalske in vodijo afriške države v "dolžniško past". EU obljublja drugačen pristop, ki po besedah von der Leyen temelji na demokratičnih načelih in vrednotah. Evropske projekte naj bi odlikovala preglednost, kakovost in zanesljivost.

Kot je v pogovoru za AfricaNews poudarila vodja inštituta Development Reimagined Hannah Ryder, je to ena od napak v odnosu Evrope, ko se evropski voditelji bolj ozirajo na to, kaj v Afriki dela Kitajska, kot pa na to, kaj afriške države želijo in potrebujejo za svoj razvoj.

Zeleni kolonializem

Eno od glavnih vprašanj, kjer sta si Afrika in Evropa na nasprotnih bregovih, je izkoriščanje fosilnih goriv, od katerih je več afriških odvisno za polnjenje svojih državnih blagajn, medtem ko želi EU v skladu z zeleno preobrazbo te črtati s seznama energetskih virov.

“Afrika je bogata z vodno, sončno in vetrno energijo. Svet potrebuje Afriko, da bi končali podnebne spremembe,” je afriške energetske potenciale opisala von der Leyen, ko je med afriško turnejo v tednu pred vrhom v Bruslju v Rabatu napovedala, da bo EU namenil 1,6 milijarde evrov za zeleno in digitalno preobrazbo v Maroku, ki je eden pomembnejših afriških igralcev v izkoriščanju sončne energije. Čeprav so številne afriške države napravile znaten napredek pri pridobivanju energije iz čistih virov, so mnoge še vedno odvisne od fosilnih goriv in se jim nočejo odpovedati tako viru energije kot viru zaslužka.

Senegalski predsednik je tudi tokrat na vrhu znova opozoril, da 600 milijonov Afričanov, kar je več, kot je vseh evropskih prebivalcev, še vedno nima dostopa do elektrike, zato je elektrifikacija celine kot eden od pogojev hitrejšega razvoja še vedno ena od prednostnih nalog njenih voditeljev.

Pri tem očitno ne bodo mogli več računati na evropske naložbe za izkoriščanje zemeljskega plina, saj to ni v skladu z zeleno agendo, čeprav so članice EU-ja razdeljene glede vprašanja plina. Podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans, ki je zadolžen tudi podnebno politiko, je januarja dejal, da EU smatra plin kot most do podnebne nevtralnosti, toda le, ko je to smiselno. Žarek upanja predstavlja predlog Bruslja, da se zemeljski plin skupaj z jedrsko energijo uvrsti za prehodno zeleni dejavnosti, a bodo za te naložbe veljali strogi pogoji in okrepljena preglednost zaradi bojazni, da bi se denar stekal v ta vira energije in ne v obnovljive vire, ki štejejo za pravo zeleno dejavnost.

Afriška stran opozarja na dvoličnost EU-ja, ko je Nemčiji dovolil projekt plinovoda Severni tok 2, ki je zaradi ruske vojaške agresije na Ukrajino zdaj ustavljen, a so imeli prek njega namen z ruskim plinom oskrbovati evropske potrošnike, medtem ko Afriko spodbujajo k opuščanju izkoriščanja plina in k prehodu na obnovljive vire energije. Norveška, ki sicer ni članica EU-ja, je za Rusijo drugi največji dobavitelj plina Evropi, medtem ko glede na dokument, ki ga je pridobil Foreign Policy, skupaj z ostalimi skandinavskimi in baltskimi državami lobira pri Svetovni banki, da preneha financirati plinske projekte v Afriki že do leta 2025.

Direktorica inštituta Breakthrough Vijaya Ramachandran je v svojem pogledu za Foreign Policy podnebno politiko bogatih držav označila celo za zeleni kolonializem, pri čemer je bila še posebej kritična do Norveške, a tudi drugih bogatih držav, ki po njenih besedah od držav globalnega juga zahtevajo, da ostanejo revne in nerazvite, saj po nobenem od trenutnih scenarijev razvoj ni mogoč brez povečanja uporabe energije. S tem, ko bo razviti svet finančne spodbude vezal na okolju prijazne vire energije, bo države v razvoju znova pahnil v odvisnost, je prepričana Ramachandran. Kritična je tudi do ideje o izkoriščanju vodikove energije, ki je v ospredju evropske energetske politike v Afriki, saj gre za trenutno najbolj zahtevno in drago tehnologijo. Tudi sončna in vetrna energija, če bi še pospešili njeno uvajanje, ne bi bila sposobna poganjati razvoja in zmanjšati zaostanka za razvitim svetom brez zaledja fosilnih goriv, od katerih je plin še najbolj čist vir.

Poleg tega Afrika prispeva le od 2 do 3 odstotke svetovnih izpustov toplogrednih plinov, kar najmanj med vsemi celinami in neznatno v primerjavi z deležem razvitih držav. Kot spominja predsednik Sall, je razvoj bogatih držav temeljil na nafti, plinu in jedrski energiji, zdaj pa bi to pravico odrekali Afriki. Po njegovih besedah so vetrna, sončna in vodna energija koristne, vendar pa mora imeti Afrika širšo energetsko bazo, ki ji bo zagotavljala gospodarski razvoj in zmanjševanje zaostanka za razvitim svetom.

Kot poroča EuObserver so Nigerija, Mozambik in Senegal, ki imajo ogromne zaloge zemeljskega plina, v zadnjih mesecih močno lobirali v Evropi, da nadaljuje financiranje plinskih projektov na celini. Senegalski predsednik je prepričan, da bi prenehanje financiranja novih izkoriščanj plina pomenilo usodni udarec za afriške države v razvoju.

Afrika namesto Rusije

EU vseeno Afriki dopušča možnost izkoriščanja plina v primeru, ko ni na razpolago drugih virov. “Prehod na čisto energijo je proces, še posebej za države, ki so močno odvisne od premoga,” je dejala predsednica Evropske komisije. Da bo plin očitno še vedno zaželen energetski vir v Evropi, sploh v času trenutne energetske krize, kaže tudi obisk podpredsednice Evropske komisije Margrethe Vestager v Nigeriji, kjer se je nekaj dni pred vrhom v Bruslju dogovorila za preučitev vseh možnosti za povečanje izvoza nigerijskega plina v EU.

Zaradi zahodnih sankcij proti Rusiji in posledičnega iskanja alternativ ruskemu plinu bi lahko pospešek dobila gradnja trans-saharskega plinovoda, ki bi potekal od Nigerije prek Nigra in Alžirije do sredozemske obale, od tam pa naprej v Evropo po že obstoječih ali novih plinovodih. Po trenutnih ocenah bi lahko prek 4128 kilometrov dolgega plinovoda Evropa letno dobila 30 milijard kubičnih metrov plina. Do leta 2027 bo predvidoma dokončan plinovod Transmed, ki bo potekal iz Alžirije prek Tunizije do Sicilije.

Predsednik Afriške energetske zbornice za Nigerijo in Zahodno Afriko Abdur Rasheed Tunde Omidiya v ukrajinski krizi vidi zlato priložnost za afriške dobavitelje plina, da razvijejo robustno in dobičkonosno plinsko strategijo, ki bo poskrbela tako za Afriko kot za energetske potrebe Evrope.

Za močnejšega dobavitelja plina Evropi se ponuja tudi Tanzanija, ki ima šeste največje zaloge plina v Afriki. “Trge iščemo povsod, naj si bo to v Afriki ali Evropi ali v Ameriki,” je v pogovoru za AfricaReport dejala tanzanijska predsednica Samia Suluhu Hassan in pojasnila, da že sodelujejo z evropskimi družbami in vabijo tudi druge, da vlagajo v tanzanijske zmogljivosti za proizvodnjo utekočinjenega zemeljskega plina.

Toda pri vseh teh projektih gre za dolgoročne rešitve, saj se z afriškim plinom vsekakor ne more na kratek rok nadomestiti izgubo ruskega plina. Kot je za portal Euractiv opozorila raziskovalka Simone Tagliapietra z bruseljskega thinktanka Bruegel, je težko pričakovati dodatne dobave afriškega plina v Evropi v bližnji prihodnosti. Tudi severnoafriške države, ki trenutno oskrbujejo Evropo s plinom, enostavno nimajo zmogljivosti za povečanje proizvodnje in izvoza.

Cepilni apartheid

Afriški voditelji tudi tokrat niso uspeli s svojimi prizadevanji za začasno omejitev patentnih pravic na cepiva proti covidu-19, kar bi po mnenju zagovornikov tega ukrepa revnim državam olajšalo dostop do cepiv. S tem bi pospešili proizvodnjo in dobavo cepiv na celini, kjer je bilo proti covidu-19 cepljenih le 11 odstotkov prebivalstva. Tudi sicer Afrika uvozi kar 99 odstotkov vseh cepiv, ki jih porabi.

Južnoafriški predsednik Ramaphosa, ki je med največjimi kritiki obnašanja zahodnih držav v času pandemije in jih je celo obtožil izvajanja cepilnega apartheida zaradi čezmernega kopičenja zalog cepiva, je po vrhu dejal, da je bilo doseženo nekaj napredka glede vprašanja začasne odprave patentnih pravic, a je Evropska unija pri tem vprašanju še vedno zelo neomajna. Zaradi te neomajnosti je bil po njegovem mnenju vrh celo na robu propada. Brez popuščanja pri tem vprašanju pomeni, da se nismo uspeli poenotiti celo pri vprašanju življenja in smrti, je bil jezen po vrhu.

Na koncu so se afriški in evropski voditelji dogovorili, da se bosta na to temo spomladi sestali Evropska komisija in Komisija Afriške unije ter v okviru Svetovne trgovinske organizacije (WTO) skušali doseči kompromis.

Medtem ko začasen umik patentnih pravic podpirajo ZDA in še sto drugih držav po svetu, pa temu nasprotuje EU, ki se namesto tega zavzema za podeljevanje dodatnih licenc, ob tem pa vseskozi poudarja, da patenti niso ovira, ampak so to proizvodne zmogljivosti in oskrba s surovinami. Von der Leyen je dejala, da je intelektualna lastnina dragoceno blago.

Med najbolj odločnimi nasprotniki je Nemčija, kjer je nekdanja nemška kanclerka Angela Merkel začasen umik patentnih pravic označila za napačno pot, saj bo po njenem prepričanju razvoj cepiv uspešen le, če zaščite intelektualne lastnine ne bomo odpravili. Kot pravo pot je označila podelitev dodatnih licenc za povečanje cepiv v revnih državah. Nemčija poudarja, da bi lahko umik patentnih pravic negativno vplival na prihodnja vlaganja v biotehnološka podjetja, predvsem manjša podjetja, kot je BioNTech, ki je uspešno izdelalo mRNK cepivo proti covidu-19.

Ramaphosa je po srečanju dejal, da je novi nemški kancler Olaf Scholz razumel sporočilo, ki mu ga je predstavil glede patentnih pravic. Kot je dejal, si Južna Afrika ne želi samo polnjenja in dokončanja cepiv, ampak jih želi proizvajati sama, to pa je bi bil le začasen ukrep in ne bi služil kovanju dobičkov.

Afričani tudi niso pozabili obnašanja zahodnih držav lansko jesen, ko so južnoafriški znanstveniki kot prvi na svetu odkrili koronavirusno različico omikron, a bili namesto priznanja in pohval deležni prepovedi letalskih poletov iz afriških držav.

Je pa EU na vrhu obljubil, da bo še pred zimo na južni polobli Afriki zagotovil najmanj 450 milijonov odmerkov cepiva proti covidu-19, poleg tega pa bo namenil 425 milijonov evrov za pospešitev cepljenja na celini, učinkovito razdeljevanje cepiv, usposabljanje zdravstvenega osebja in povečanje zmogljivosti za raziskave. Končni dokument vsebuje zavezo za podporo polni zdravstveni suverenosti Afrike, da bi se lahko bolje odzivala na prihodnje zdravstvene krize.

Razdelitev pravic iz posebnega sklada

Afriška stran ni bila uspešna pri vprašanju dodelitve posebnih pravic črpanja (SDR), potem ko je iz tega naslova lani Mednarodni denarni sklad (IMF) namenil 650 milijard dolarjev za okrevanje svetovnega gospodarstva po pandemiji covida-19. Ker so te pravice dodeljene glede na obseg gospodarstva posameznih držav, je po navedbah portala African Business za Afriko namenjenih le pet odstotkov od skupnega zneska oziroma 33 milijard dolarjev. A po besedah senegalskega predsednika bi Afrika do leta 2025 potrebovala dodatnih 250 milijard dolarjev za blažitev posledice pandemije, zato si želi, da bi ji bogate države odstopile vsaj 100 milijard dolarjev. Do zdaj so bogate države obljubile 55 milijard, od tega nekaj članic EU-ja 13 milijard, afriški voditelji pa so se morali na vrhu v Bruslju zadovoljiti s pozivom Bruslja članicam k prispevanju večjega deleža teh pravic. Za primerjavo, Kitajska je na lanskem vrhu kitajsko-afriškega foruma (FOCAC) napovedala, da bo iz naslova SDR za Afriko namenila deset milijard dolarjev.

Preusmeritev posebnih pravic črpanja je sicer ena od prednostnih nalog francoskega predsednika v času predsedovanja Svetu EU-ja in Macron naj bi si zadal cilj, da se prerazdeli med 40 in 45 milijard dolarjev, kar pa je še vedno manj od pričakovanj afriških voditeljev.

Humanitarna organizacija Oxfam je po vrhu kritizirala evropske države, ker niso ponudile konkretnih zavez in so ostale le pri ponovljenih splošnih obljubah v času, ko se afriške države spopadajo s hudimi javnofinančnimi posledicami pandemije, ki jih še poglabljajo naraščajoči dolgovi. Po navedbah Oxfama tako afriške države v povprečju za odplačevanje dolgov namenijo kar štirikrat več denarja, kot pa ga porabijo za delovanje javnih služb.

Trdnjava Evropa

Verjetno eden največjih afriških potencialov, ki se ga premalo naslavlja in za katerega mnogi v Evropi nočejo slišati, je mlado prebivalstvo in najmlajše med vsemi celinami, medtem ko se Evropa stara, kar zanjo predstavlja vse večji problem. Po navedbah mednarodnega inštituta ODI (Overseas Development Institute), bosta Evropska unija in Velika Britanija do leta 2050 potrebovali več kot 60 milijonov novih delovno aktivnih ljudi, po drugi strani pa bo Afrika zaradi mladega, vse bolj izobraženega, usposobljenega in podjetniškega prebivalstva postala glavni svetovni ponudnik usposobljene delovne sile. Kot poudarja David McNair v svojem komentarju za Carnegie, Evropa na dolgi rok potrebuje več mladih in več migracij. “Partnerstvo z Afriko za izkoriščanje energije, ambicij in talenta afriške mladine bi bila vizionarska naložba,” zatrjuje.

Vprašanje migracij je bilo seveda na dnevnem redu vrha, a seveda v skladu z evropsko migracijsko agendo, kjer je poudarek na preprečevanju nezakonitih migracij, skupnem boju proti tihotapcem ljudi in izboljšanju mejnega nadzora. Afriški voditelji so upali, da bo Evropa vsaj malce opustila politiko nepredušno zaprtih meja in bolj odprla svoja vrata za zakonite migracije, saj veliko evropskih držav še vedno ni naklonjeno izdajanju akademskih in delovnih vizumov za Afričane.

Raziskovalka pri ODI-ju Junan Čen postavlja za zgled kitajsko politiko spodbujanja selektivnih migracij skozi programe izmenjave ljudi in tudi tako krepi svojo mehko moč na celini. Programi obsegajo od štipendij afriškim študentom za študij na Kitajskem, gostovanja raziskovalcev in poslovnežev do zagotavljanja usposabljanj za afriške uradnike. “Te poteze so mogoče majhne, vendar krepijo dobro voljo in zaupanje, razkrivajo kitajski model razvoja, pomagajo k izvažanju vrednost in prispevajo k pretoku znanja v Afriko,” kitajski pristop povzema Čen in kritizira evropsko politiko, ki migracije reducira na varnostni problem in zaščito svojih meja.

Celina priložnosti

McNair opozarja, da je uspeh vrha težko oceniti, saj je še posebej v današnjem času delitev težko doseči večstranski dogovor med skupno 82 državami z 1,75 milijarde prebivalcev. “To ni majhen zalogaj in če ni odmevnega uspeha, so za to dobri razlogi,” pravi. Bolj kot odmeven uspeh se mu zdi pomembno dogajanje v ozadju, kjer se se krepi zrelost odnosov in predstavniki tkejo močne vezi o težkih temah, v katerih se strinjajo ali pa ne, a se pri tem vseeno razvija tesnejše kulturno, družbeno in poslovno sodelovanje.

Profesor Lopes meni, da bi si morala Evropa v odnosih z Afriko bolj zavedati tega, da gre na celini za suverene države, za katere je Evropa le eden od svetovnih partnerjev. "Te države niso geopolitično bojišče, kjer bi bili Afričani novih generacij le gledalci. Čas, da se v afriških gospodarstvih prepozna kopico priložnosti, ki jih lahko zagrabi vsak, ki hoče prispevati k afriškemu razvoju," je južnoafriški profesor podal svoj pogled v pogovoru za Kapitalafrik.