Konec novembra je v senegalski prestolnici Dakar pod geslom "Poglobitev kitajsko-afriškega partnerstva in spodbujanje trajnostnega razvoja za gradnjo kitajsko-afriške skupnosti s skupno prihodnostjo v novem obdobju" potekal že 8. Forum kitajsko-afriškega sodelovanja (FOCAC), ki od leta 2000 poteka vsake tri leta, gostiteljstvo pa se izmenjuje med Kitajsko in afriškimi državami. V tem času se je razvil v enega najtesnejših zavezništev na svetu, v nenehen proces razvijanja poslovnih, političnih in kulturnih stikov, ki ga vsake tri leta pretresejo na skupnem zasedanju in začrtajo smernice za naslednjo triletko. V vmesnem triletnem obdobju v skladu z začrtanimi projekti na nižjih ravneh potekajo številne konference, srečanja, sejmi in seveda sklepajo posli.

Letošnji forum je sicer v nasprotju s prejšnjima dvema vrhunskima srečanjema v Johannesburgu leta 2015 in Pekingu leta 2018 potekal na ministrski ravni, tako da so afriške države z nekaj izjemami večinoma poslale svoje ministre ali pa so voditelji sodelovali virtualno. Tudi Kitajska je v Dakar poslala svojega zunanjega ministra Vang Džija namesto predsednika Ši Džinpinga, ki je udeležence nagovoril prek videopovezave. Razlog za Šijevo odsotnost nikakor ni iskati v ohlajevanju odnosov med Afriko in Kitajsko kljub nekaterim turbulencam v zadnjem času, kot so namigovali nekateri zahodni komentatorji, ampak to lahko pripišemo temu, da od začetka pandemije ni zapustil Kitajske in da se v zadnjih dveh letih ni odpravil na še nobeno pot v tujino.

Hitro odzivanje Kitajske

V kako pomemben forum se je v dveh desetletjih razvil FOCAC in kako tesni so postali odnosi med azijsko velesilo ter afriško celino, veliko pove podatek, da se ga je poleti pred tremi leti v Pekingu udeležilo več afriških voditeljev, kot se jih je nato odpravilo na zasedanje Generalne skupščine Združenih narodov. V FOCAC-u od 54 afriških držav trenutno sodeluje 53 držav, s katerimi ima Kitajska vzpostavljene diplomatske odnose. Kitajska diplomacija tudi vsak začetek leta že tradicionalno odpre s potjo zunanjega ministra v več afriških držav. Kot navaja Paul Nantulya iz Afriškega centra za strateške študije v svoji razpravi o kitajsko-afriških odnosih. so kitajski predsedniki med letoma 2009 in 2018 opravili 82 obiskov v 40 afriških državah, medtem ko so afriški voditelji v tem obdobju 222-krat obiskali Kitajsko. Po njegovih besedah je med voditelji na afriški celini skupno zavedanje, da se Kitajska na njihove potrebe praviloma odzove hitro in odločno. V tem se razlikuje od ameriških in evropskih partnerjev, pri katerih zaradi različnih pogojevanj in zapletenih birokratskih procesov dotok finančne pomoči in vlaganj poteka bistveno počasneje.

Z vidika kitajskega pogojevanja ali, bolje rečeno, nepogojevanja v odnosih z Afriko je bil pomemben vrh v Johannesburgu leta 2018, ko je predsednik Ši predstavil pristop "Petih ne-jev", ki so ga znova potrdili tudi letos v Dakarju. Peking se je z njim zavezal, da se ne bo vpletal v razvojne smeri afriških držav, ne bo vmešaval v notranje zadeve držav, ne bo uveljavljal svoje volje v državah, ne bo postavljal političnih pogojev za pomoč in ne bo iskal političnih koristi pri naložbah ter financiranju sodelovanja z Afriko. Tukaj je treba dodati še pogoj s Tajvanom, ki pa ga med vsemi državami ne izpolnjuje le Eswatini, saj ima edini na celini diplomatske odnose s Tajpejem in zato tudi ni član FOCAC-a.

Na idejo za oblikovanje mehanizma za gospodarsko in politično sodelovanje med Afriko in Kitajsko je po zgledu japonske Tokijske mednarodne konference o afriškem razvoju (TICAD) leta 1997 prišel beninski minister za načrtovanje Albert Tevoedjre in jo predstavil takratnemu kitajskemu podpredsedniku vlade Džuju Rongdžiju. Kitajska stran na začetku ni pokazala pretiranega navdušenja in minili sta dve leti brezplodnih dogovarjanj, ko je zunanja ministrica Madagaskarja Lila Ratsifandrihamanana leta 1999 med obiskom Kitajske znova obudila idejo o platformi za medsebojno sodelovanje med obema regijama, kar je nato pripeljalo do prvega FOCAC-a v Pekingu leta 2000, ki ga je gostil kitajski predsednik Džjang Dzemin.

Surovine v zameno za vlaganja

Začetki FOCAC-a sovpadajo z začetkom kitajske politike “pohoda v svet” s preloma tisočletja in Afrika je v tej doktrini med vsemi regijami po svetu igrala eno od osrednjih vlog. V teh dveh desetletjih je bil svet priča izjemni gospodarski rasti Kitajske, ki je v tem času postala tudi drugo največje svetovno gospodarstvo, za katero je potrebovala surovine, in tu je prav prišla prav Afrika s svojim ogromnim naravnim bogastvom. V tem obdobju je Kitajska prehitela Evropo in ZDA v trgovinski izmenjavi z Afriko, ki se je povečala kar za dvajsetkrat z 10 milijard dolarjev v letu 2000 na okoli 200 milijard v letu 2019, in je tako že zadnjih 12 let največja afriška trgovinska partnerica, kar bo glede na načrte, ki so jih oznanili letos, verjetno ostala še nekaj časa. Še večja je bila rast neposrednih naložb, katerih vrednost se je povečala kar za stokrat s povprečno letno rastjo 35 odstotkov. Po podatkih revizijske družbe Deloitte je Kitajska danes največji posamični financer infrastrukture v Afriki, kjer financira vsak peti infrastrukturni projekt in gradi vsakega tretjega.

Kitajske oblasti navajajo, da so od začetka FOCAC-a kitajska podjetja v Afriki zgradila več kot 10.000 kilometrov železnic, skoraj 100.000 kilometrov cest, skoraj tisoč mostov, skoraj sto pristanišč in več kot 80 velikih energetskih objektov, poleg tega pa so pomagali še pri gradnji 130 zdravstvenih objektov, 170 šol in 45 srednjih šol. Ob tem ne smemo spregledati, da je Kitajska sama financirala in zgradila 200 milijonov dolarjev vreden sedež krovne afriške organizacije Afriška unija v etiopski prestolnici Adis Abeba in ga kot “darilo Afričanom” predala leta 2012.

Desetletje infrastrukturnih naložb

Če Ma Tjandžje in Tom Baxter iz organizacije China Dialogue v svojem nedavnem poročilu o sklepih zasedanja v Dakarju za prva štiri srečanja FOCAC-a, ki so potekala med letoma 2000 in 2009, ugotavljata, da je bil glavni poudarek na krepitvi gospodarskih in trgovinskih odnosov, lahko za naslednje tri vrhe, še posebej za zadnji dve leti 2015 in 2018, rečemo, da je bila njihova glavna tema infrastruktura, ki je eden najbolj perečih težav Afrike, in njena slaba razvitost eden od glavnih zaviralcev hitrejšega gospodarskega napredka.

Po ocenah Afriške razvojne banke (AfDB), ki jih navaja Deloitte, bi se morale afriške države, če želijo vzdrževati gospodarsko rast, spoprijeti z naraščajočim prebivalstvom in nadomestiti zastarelo infrastrukturo, nameniti od 130 do 170 milijard dolarjev naložb letno v infrastrukturne projekte, pri čemer danes dosežejo le polovico teh vlaganj.

Pred Dakarjem so zadnja tri srečanja zaznamovale predvsem odmevne napovedi o obsežni finančni podpori Afriki, v glavnem namenjeni za vlaganja v infrastrukturo. Z velikimi vsotami se je začelo v Pekingu leta 2012, ko je Kitajska obljubila 20 milijard dolarjev, kar je znatno povečala tri leta pozneje na vrhu v Johannesburgu, kjer je ta številka poskočila na 60 milijard dolarjev, in leta 2018 znova v kitajski prestolnici obljubila enako vsoto.

Letos se je že nekaj mesecev pred novembrskim vrhom ugibalo in napovedovalo, da Kitajska ne bo več postregla s tako velikimi finančnimi vsotami, čemur naj bi botrovali upočasnjevanje rasti kitajskega gospodarstva, prezadolženost nekaterih afriških držav in seveda gospodarske posledice pandemije.

Ko je z vrha v Dakarju prišla številka 40 milijard dolarjev finančnih spodbud, so mnogi pohiteli z alarmantnimi sporočili o ohlajanju prijateljstva med Afriko in Kitajsko. Čeprav je napovedana vsota res za tretjino manjša kot na zadnjih dveh vrhih, pa gre vseeno še vedno za zajeten sveženj.

Pri tej vsoti tudi ni všteta glavna novica, ki jo je z vrha v Dakarju najprej povzela večina svetovnih medijev. To je obljuba o milijardi odmerkov kitajskih cepiv proti covidu-19, pri čemer nameravajo 600 milijonov odmerkov podariti, še 400 milijonov odmerkov pa v sodelovanju z lokalnimi partnerji izdelati na afriški celini. Če vzamemo v račun, da Kitajci odmerek svojega cepiva državam po svetu prodajajo za ceno med 10 in 33 dolarji, potem z donacijo pridemo do vsote med šestimi in skoraj 20 milijardami dolarjev, kar je skupno že bližje številki s prejšnjih vrhov. Ob tem je Kitajska napovedala, da bo v Afriki podprla še deset zdravstvenih projektov in v afriške države napotila 1500 zdravstvenih strokovnjakov.

Obljubljeni sveženj za naslednja tri leta je razdeljen na štiri sklope s po 10 milijardami dolarjev, od katerih bo 30 milijard namenjenih za finančne spodbude, deset milijard pa bo Kitajska usmerila za afriške države iz svojega deleža v novi dodelitvi posebnih pravicah črpanja (SDR) pri Mednarodnem denarnem skladu (IMF), ki je avgusta letos za okrevanje svetovnega gospodarstva namenil rekordnih dodatnih 650 milijard dolarjev posojilnih zmogljivosti.

Od preostalih obljubljenih 30 milijard dolarjev želi Kitajska nameniti deset milijard kreditnih linij za afriške finančne institucije in prek njih financirati projekte, najmanj deset milijard za finančne spodbude kitajskim podjetjem za vlaganja v Afriki in še deset milijard za spodbujanje afriškega izvoza na kitajski trg.

Od velikih projektov do krepitve zasebnega sektorja

Izvršna direktorica organizacije Development Reimagined s sedežem v Pekingu Hannah Ryder je po vrhu opozorila, da manjše finančne obljube ne pomenijo kitajskega umika iz Afrike, ampak gre za premik v poudarkih.

In ta premik glede na zadnje FOCAC-e je najočitnejši prav pri naložbah v infrastrukturo, ki je popolnoma izginila iz finančnih obljub, potem ko smo bili z zadnjem desetletju od Kitajske navajeni napovedi o velikih infrastrukturnih projektih v Afriki. Pri ameriškem inštitutu Brookings poudarjajo, da predsednik Ši v letošnjem nagovoru niti z eno besedo ni omenil infrastrukture, v nasptotju z vrhom leta 2018, ko se je beseda infrastruktura v njegovem govoru pojavila štirikrat, veliki infrastrukturni projekti pa so bili visoko med prednostnimi zavezami akcijskega načrta prejšnjega FOCAC-a. Kitajska ima sicer še vedno odprtih kopico infrastrukturnih projektov v Afriki, ki se bodo izvajali še nekaj let.

Tudi zaradi zadolženosti afriških držav, ki so se pod bremenom obsežnih posojil znašle v resnih težavah pri njihovem odplačevanju, kot je bil primer Zambije, in očitkov o “dolžniški pasti”, ki prihajajo z Zahoda, je kitajska stran tokrat napovedala, da bo v naslednjih treh letih uporabila bolj “inovativne modele” pri financiranju projektov, in v to vizijo spada tudi poudarek na zasebnem sektorju.

“Vse se vrti okoli zasebnega sektorja – trgovina, zasebne naložbe, majhna in srednja podjetja,” je kitajske načrte v Afriki do leta 2024 povzela profesorica Deborah Brautigam z univerze Johnsa Hopkinsa in izvršna direktorica Kitajsko-afriške raziskovalne pobude (CARI) v pogovoru za South China Morning Post in predvsem poudarila, da tokrat nismo več priča neposrednim finančnim podporam afriškim vladam.

Velike obljube o posojilih za infrastrukturo in napovedi velikih strukturnih projektov so popolnoma izpuhtele, saj po njenih besedah Peking ni naklonjen prelivanju znatnih sredstev v tujino v teh negotovih časih, ko se kitajsko prebivalstvo spopada s posledicami pandemije. “Zato nič več obljub o nepovratnih sredstvih,” pravi Brautigam.

Iskanje trgovinskega ravnovesja

Edino področje, ki bo deležno povečanja kitajskih finančnih spodbud, in sicer s prejšnjih pet milijard dolarjev na zdajšnjih deset, je financiranje projektov za povečanje afriškega izvoza na Kitajsko.

Ena od perečih tem v afriško-kitajskih odnosih je namreč neravnovesje v trgovinski izmenjavi, zaradi česar ima Afrika velik trgovinski primanjkljaj. Če je ta po podatkih kitajskega ministrstva za trgovino leta 2019 pri 113,2 milijarde dolarjev kitajskega izvoza v Afriko in 95,5 milijarde uvoza znašal 17,7 milijarde, se je lani drastično povečal na 41,5 milijarde z izvozom za 114,2 milijarde in uvozom 72,7 milijarde.

Pri afriškem izvozu na Kitajsko še vedno prevladujejo surovine, kot sta nafta in baker, zato je v novih načrtih predvidena razpršitev blaga. Kot je sklepati iz Šijevih besed, bodo največ pozornost namenili povečanju izvoza afriških kmetijskih pridelkov, ki naj bi jim pot na kitajski trg olajšali s hitrejšimi inšpekcijskimi postopki in oprostitvijo carinskih dajatev. Cilj Kitajske je, da v naslednjih treh letih skupna vsota uvoza iz Afrike doseže 300 milijard dolarjev.

Kitajci obljubljajo veliko denarja

Akcijski načrt za naslednja tri leta, ki so ga potrdili v Dakarju, skupno obsega devet programov z 80 projekti. Omenjeni programi so razdeljeni na zdravstvo, zmanjševanje revščine in kmetijstvo, spodbujanje trgovine, povezljivost, digitalizacijo, zeleni razvoj, krepitve zmogljivosti, kulturne izmenjave in varnost.

Z obilico programov in projektov bi bila lahko vsota kitajske finančne spodbude večja, kot je bila obljubljena v Dakarju, na kar je namignil tudi kitajski veleposlanik v Keniji Džov Pingdžjan, ki je dejal, da bo financiranje devetih napovedanih programov zahtevalo višji znesek od 60 milijard dolarjev, kot je bila številka leta 2018.

“Kitajska se je z devetimi objavljenimi programi zavezala k 80 projektom, za katere bo treba veliko denarja,” je dejal Džov in ob tem dodal, da se bo kitajska finančna pomoč Afriki le stopnjevala. “Nikoli se ne bo zmanjšala,” zagotavlja kitajski veleposlanik.