kljub vsemu še vedno zelo zelena, zrak smrdi po nafti. Voda ni več pitna, zemlja je sicer še rodovitna, a so rastline zastrupljene, zaradi več požarov je onesnažen tudi zrak."

To so besede Žive Kavka Gobbo, predsednice Focusa, društva za sonaraven razvoj, okoljevarstvenice in borke proti hiperpotrošništvu, ki je nedavno obiskala delto reke Niger v Nigeriji. Na tem območju se je v 50. letih začelo črpanje nafte, ki pa je domačim prebivalcem prineslo samo gorje – tuje korporacije so sicer imele tehnologijo in sredstva za črpanje nafte, a obenem so tudi močno onesnažile okolje in nato odšle, ves dohodek od prodaje nafte pa je stekel mimo domačinov.

Nigerija, najbolj poseljena afriška država, je največja proizvajalka nafte v Zahodni Afriki, po nekaterih ocenah pa pod površjem v delti Nigra leži še več kot 30 milijard 159-litrskih sodčkov surove nafte. Od leta 1975 nafta predstavlja več kot 75 odstotkov vsega nigerijskega izvoza, ogromne količine nafte in zemeljskega plina pa še vedno zažigajo, kar močno onesnažuje okolje. Poleg tega so cevi slabe in dotrajane, zato je med letoma 1970 in 2000 v delti prišlo do več kot 7.000 razlitij "črnega zlata".

V 90. letih prejšnjega stoletja so se med tujimi naftnimi korporacijami in različnimi etničnimi skupinami, ki živijo v delti, predvsem Ogani in Idži (Ijaw), začele pojavljati napetosti, zaradi boja za naftno bogastvo je prišlo tudi do oboroženih spopadov, zato so se v delti pojavile mnoge oborožene milice. Od leta 2004 se je nasilje začelo kazati tudi v piratstvu in ugrabitvah tujcev.

V delti Nigra živi več kot 30 milijonov ljudi, a mnoga območja so zaradi razlitij nafte močno onesnažena, deževni gozd je izginil, število rib se je močno zmanjšalo. Živa Kavka Gobbo se spominja pogovora s poglavarjem ribiške vasi Bodo, Emmahom Piijem, ki je dejal, da je v otroštvu pred šolo hodil lovit ribe in opazovat bogato rastje in živalstvo. Spominjal se je krokodilov, opic in drugih živali, ki so živele z ljudmi, in živahne trgovine, ki je potekala po kopnem in vodi. Govoril je o tem, da so bili samozadostni. Zdaj je voda mrtva. Otrokom zdaj pripovedujejo o življenju v vodi, o živalih v pretekliku, kot zgodbe za lahko noč. "Že več let vsak dan dihamo in pijemo Shellovo umazanijo. Ljudje umirajo, otroci umirajo mladi, veliko je spontanih splavov. Živimo v stanju stalne nevarnosti. Begunci smo na lastni zemlji," je dejal.

Nedavno ste se vrnili iz Nigerije, kjer ste obiskali delto reke Niger, kjer so ogromna naftna nahajališča, a zaradi nafte se izkoriščajo ljudje in okolje. Kako se te razmere kažejo na kraju samem?
Poglavar ene izmed vasi je rekel: "Tujci so prišli in mislili smo, da bomo skupaj kaj dobrega naredili, a potem so odšli in za seboj pustili opustošenje." Začelo se je v 50. letih 20. stoletja, ko so našli nafto, v 80. letih pa je prišlo do prvih naftnih izlivov, zato še danes obstajajo velika območja, ki so onesnažena z nafto. To je najbolj viden element onesnaženja. Voda ni več pitna, zemlja je sicer še rodovitna, ampak so rastline zastrupljene, zaradi več požarov je onesnažen tudi zrak. Šokiralo me je, da v celotni delti, ki je kljub vsemu še vedno zelo zelena, zrak smrdi po nafti. Ko ljudje dihajo, ves čas dihajo nafto.

Kdo je glavni krivec za takšno stanje – tuje korporacije in krajevni mogotci?
Da. V začetku črpanja v 50. letih je šlo le za iskanje nafte, zato so začeli vrtati v tla. Prvi je bil Shell. Ni bilo nobene zakonodaje in pravil, po katerih so te korporacije delovale. V 80. letih, ko je začelo prihajati do izlivov in onesnaževanja, so začeli sprejemati tudi zakonodajo in nadzorne mehanizme, ki pa še danes niso zaživeli. Shell je v 90. letih na območju, kjer živi ljudstvo Ogoni, načeloma prenehal črpati nafto, a še vedno ni opravil svojih dolžnosti, kar se tiče čiščenja in zapečatenja vrtin, obnove cevi in podobno. Še danes vse teče ven, cevi in vrtine puščajo, izlivi se dogajajo tako v zemljo kot vodo. Po zakonu bi Shell moral očistiti ta območja in plačati tamkajšnjim prebivalcem odškodnino, a ker je tako močna korporacija, to ni njihova prioriteta in tega ne počnejo. Leta 2016 naj bi Shell začel prvo večje čiščenje – šlo je za pivnanje nafte, a to je bilo tudi vse. Domačini upajo, da se bo območje enkrat res očistilo. Potekajo tudi različni sodni postopki, v Nigeriji jih je na lokalni ravni precej, nekateri primeri so prišli tudi do vrhovnega sodišča. Procesi so dolgotrajni.

Pogovarjali smo se z gospodom, poglavarjem Sundayem, ki je star okoli sto let in že 20 let bije sodni boj s Shellom, ker so v njegovi vasi zastrupljali vodo. Po 20 letih, ko mu je najvišja sodna instanca v Nigeriji pritrdila, da ima prav in da mu Shell mora plačati odškodnino, se Shell še vedno ne da in vlaga pritožbe, tako da še zdaj vas ni dobila poplačano. Nekaterim skupnostim so sicer dali nekaj nadomestil, da bi jih pomirili, a so ljudje ugotovili, da to še zdaleč ni zadosten znesek za pokritje škode. Omenjenemu gospodu je v sodnem procesu Shell speljal tri odvetnike, tako da se je res težko boriti s tako velikimi podjetji, ki imajo navsezadnje tudi politično moč.

Omenili ste, da je Shell na tem območju nehal črpati nafto. Druge korporacije pa so verjetno še prisotne, saj naj bi v delti Nigra vsak dan načrpali okoli dva milijona 159-litrskih sodčkov nafte?
Da, a na drugih območjih, ne na teh, ki smo jih mi obiskali. Težava so tudi cevi, po katerih se nafta dovaja na izvozne terminale. Te cevi so dotrajane, puščajo, a jih korporacije nočejo popraviti. Če bi jih zapečatili, se bojijo, da bi se v njih povečal pritisk in bi se lahko zgodilo kaj hudega. Namesto da bi zamenjali dotrajano infrastrukturo, pustijo, da nafta kaplja ven. Prihaja tudi do kraj nafte, saj krajevni kriminalci nafto prodajajo na črnem trgu, kar povzroča še dodatno iztekanje in požare.

Veliko stvari, ki se dogajajo v delti Nigra, je težko razumeti, saj prihaja do absurdne in neverjetne dvojnosti med naravnimi viri in bogastvom narave in zemlje na eni strani ter človeško krutostjo na drugi. Razmere, v katerih ljudje živijo, kjer so zastrupljeni zemlja, voda in zrak, a ljudje nimajo živeti od česa drugega kot od narave, so neverjetne in ne ganejo nikogar. Ena izmed aktivistk je utrgala banano z drevesa in me vprašala, ali bi jo pojedla. Odgovorila sem ji, da ne, a domačinom ne preostane nič drugega, kot da jedo takšno hrano. Njihovo trpljenje očitno ni dovolj, da bi zganilo ljudi, ki imajo v rokah vzvode oblasti. Sama delam v okoljevarstvu več kot deset let, a so me prizori v delti Nigra globoko prizadeli. Z vsemi čuti dojemaš to razsežnost onesnaženja z nafto – neverjetno se mi zdi, da je človek česa takega sposoben. Zares šokantno je, ko prideš na kraj, kjer se pokažejo vsa nasprotja današnje družbe – na eni strani črno opustošenje, na drugi strani družine, ki živijo ob morju; na eni strani zaprte soseske, kjer živijo delavci velikih korporacij z nakupovalnimi središči, golfišči, bazeni, na drugi skromni domačini. Začela sem jokati, bilo je preveč.

Pred tremi leti smo na MMC-ju objavili intervju s Stojanom Šatejem, ki v Nigeriji živi že 30 let. Dejal je, da je nafta v Nigeriji bolj prekletstvo kot blagoslov in da si nigerijsko gospodarstvo kljub fantastičnim dohodkom, ki jih je imela država v preteklih 15 letih od nafte, ni nič opomoglo. Ljudje so opustili kmetijstvo, da so se preusmerili v trgovino in proizvodnjo nafte na jugu države. Zdaj, ko se je ta pravljica sesula, od česa domačini v tako onesnaženi delti živijo?
V delti Nigra je izjemno rodovitna zemlja, zato so nam domačini rekli, da so bili pred izlitji nafte samozadostni – v rečnih kanalih so lovili ribe in trgovali z njimi po kopnem in po morju, ukvarjali so se s poljedelstvom. Zdaj je podobno – a zemlja je postala črna od nafte. Vse, kar dajo v usta, je onesnaženo, zrak, ki ga dihajo, je onesnažen. Tisti, ki so bili bogati, so odšli, tisti, ki so ostali, so živi mrtveci, kot se je izrazil eden izmed domačinov. Zelo zgodaj umirajo, veliko je splavov. Ribiči morajo zdaj loviti ribe veliko dlje od obale, saj v plitvinah ni več nobenega življenja. Preživljajo se s tem, kar imajo, a upajo še naprej. Presenetilo me je, da še vedno verjamejo, da bo ta zemlja spet enkrat lepa. Skupnosti so aktivne, bili smo na komemoraciji 23. obletnice umora prvega večjega okoljskega aktivista v delti Nigra, to je Ken Saro Wiwa, ki so ga leta 1994 obsodili zaradi škodovanja državi in korporacijam, leto kasneje pa obsodili na smrt na vojaškem sodišču. On simbolizira upor ljudi. Na komemoraciji je bilo videti, da ljudje se borijo naprej, da imajo še vedno radi svojo zemljo, čeprav se zdi, da se borijo z mlini na veter.

Obstajajo kakšne ocene, koliko časa bi bilo potrebno, da se nafta očisti z območja?
Sama se ne bo očistila nikoli, obratno, šla bo samo še globlje v zemljo. Obstajajo načini, na katere lahko vsaj delno očistijo zemljo, da se tudi narava potem začne laže obnavljati. Mangrove so na primer odlične – če se kombinira delno očiščenje zemlje s ponovno nasaditvijo mangrov, so to nekakšni filtri, ki čistijo tudi naravo. Razlagali so nam, da je nekdaj v delti živelo veliko živali – ptice, ribe, krokodili, opice ... ki jih danes ni več.

Večkrat kot zaradi onesnaženja z nafto o delti Nigra v medijih pišemo zaradi delovanja piratov, ki so se pojavili tudi zaradi nesoglasij med tujimi naftnimi družbami in manjšinskimi etničnimi skupinami. Od leta 2006 je bilo ugrabljenih že več kot 200 tujcev. V delti Nigra so septembra ugrabili tudi ladjo Glarus s slovenskim kapitanom. Ste med svojim obiskom kaj več izvedeli tudi o tej problematiki?
O tem nismo govorili, je pa pojav piratov povezan s celotnim načinom delovanja na tem območju – močjo korporacij, nezmožnostjo države, da bi ukrepala, ekonomijo črnega trga, ki se vzporedno vzpostavlja tako z nafto kot piratstvom. Ta zaliv je poleg tega ribolovno precej izčrpan. Pri piratstvu so se povezali različni dejavniki.

Okoljske organizacije opozarjajo še na eno težavo – da so mednarodna in domača podjetja ob obalah Nigerije v Atlantskem oceanu zapustila več tisoč odsluženih tovornih in ribiških ladij, saj lastniki ladje raje zapustijo na morju, kot da bi jih dali v razrez, saj je to zanje ceneje. Ste videli to smetišče sredi morja?
Gre za podobno logiko kot pri nafti – raje pustimo tako, kot je, kot da bi ukrepali, saj je ceneje. Ladje tako puščajo kar v morju, saj ne obstaja učinkovit sistem, ki bi to kaznoval.

Raziskava Afobarometra je pokazala, da želi vsak tretji Nigerijec zaradi gospodarskih razlogov oditi v tujino, med njimi so predvsem mlajši in izobraženi. S 190 milijoni prebivalcev je Nigerija že zdaj najbolj poseljena država v Afriki, do leta 2050 pa naj bi se število prebivalcev povečalo na kar 400 milijonov. Veliko je tudi nezakonitih prebežnikov iz Nigerije. Kaj o tej težavi menite vi – je treba preseljevanje ustaviti tako, da se rešijo težave v državah izvora, iz katerih prebežniki odhajajo, ali da je ljudi treba sprejeti in zanje poskrbeti, saj bogatijo družbo?
Oboje. Ljudem ne moremo omejevati gibanja, če si gibanja želijo. Če se mi lahko prosto gibljemo naokoli, morajo to pravico imeti tudi vsi drugi prebivalci planeta. Dejstvo pa je, da bi bilo treba reševati problem tam, kjer je nastal. Ko sem se v Nigeriji pogovarjala z domačini, mi jih je nekaj reklo 'Jaz bi tudi živel pri vas', a še več mi jih je reklo 'Jaz pa ne bi šel v tujino, hočem ostati doma'. Zavedajo se, da je v Evropi veliko rasizma in nenaklonjenosti Neevropejcem. Zato ostajajo, vztrajajo, ne moremo reči, da je večina Nigerijcev zapustila državo, saj bi bila to potem res velika številka. Tisti, ki imajo sredstva, so šli v Abudžo ali drugo veliko mesto, v drugo afriško državo ali v Evropo. Ne smemo pa jih dojemati kot ljudi, ki bi nam radi kaj vzeli. Je pa res, da smo mi posredno ali neposredno krivi za ta uničenja, ki jih še dandanes podpiramo.

Zagovarjate načelo pravične tranzicije in podnebnega dolga, ki ga ima svetovni Sever do svetovnega Juga. Kdaj je ta dolg nastal in kakšen je?
V času industrijske revolucije in naglega razvoja Evrope je večinoma vse temeljilo na naravnih virih. Nekatere vire smo imeli mi, večine pa ne. Tako kot danes vire črpamo drugod in jih rabimo pri nas, samo v času nekje do začetka gospodarske rasti Kitajske smo izpustili toliko toplogrednih plinov, da smo v tem času hkrati tudi omejevali razvoj držav. Zdaj smo zato dolžni kaj narediti tudi za blaženje podnebnih sprememb. Mi smo bili sprožilec teh sprememb – Severna Amerika in Evropa, v glavnem. Tudi danes je velik del izpustov, ki nastajajo drugod, posledica nas in naše potrošnje, bodisi zaradi črpanja virov bodisi zaradi proizvodnje, ki jo mi trošimo. Kljub temu da veliko delamo na področju zelene tehnologije, imamo še vedno zelo veliko breme, ki bi ga morali zmanjšati, morali pa bi pomagati tudi državam, ki smo jim mi povzročili težave s svojim ravnanjem. Konec koncev smo obogateli na račun drugih.

Naključje je hotelo, da se pogovarjava prav na črni petek, praznik trgovcev. Vi opozarjate, da je najboljša potrošnja tista, ki je ni, in da je potrošništvo več kot samo nakupovanje. Kako potrošništvo vpliva na uničevanje okolja, podnebne spremembe, večanje socialnih razlik?
Jaz razumem potrošništvo kot neki življenjski nazor, filozofijo, način delovanja, da vse lahko kupimo, uporabimo in zavržemo, vključno s človeškimi odnosi, materiali, ki jih imamo, denarjem. Veliko je bilo tudi v javnosti govora o problemih v tekstilni industriji, o izkoriščanju delavcev, o težavah pri gojenju bombaža in neskončnih količinah pesticidov in herbicidov, o izsušenih jezerih, o posledicah kopanja kobalta, ker potrebujemo svoje pametne telefone. Teh opozoril in informacij je ogromno, a laže si je dati masko čez obraz in reči: 'Akcija je, gremo nakupovat!' Tako dobimo lažen občutek, da smo nekaj prihranili, ampak v vsakem primeru, ko kaj kupimo, potrošimo – in ne prihranimo. Dobimo tudi lažen občutek sreče. Stvar je kompleksna, a dejansko ima čisto vsak predmet, ki ga kupimo, za seboj celo verigo – od tam, kjer so črpali vire zanj, do ljudi, ki so ga izdelali in bili izkoriščani za to, da smo ga mi lahko kupili s popustom. V Sloveniji smo še kar dobri pri recikliranju, a imamo velik problem pri zmanjševanju nastajanja odpadkov. V ZDA je še večji absurd – na zahvalni dan se zahvaljujejo za to, kar imajo, naslednji teden pa noro obiskujejo trgovine.

Kje vse se izdelki, ki se ne prodajo, nalagajo?
Nekateri tekstilni izdelki se zažgejo, nekateri se nalagajo na naših smetiščih, ki vse te količine ne zmorejo prebaviti. Veliko poceni tekstila pristane tudi v državah v razvoju, kot je na primer Nigerija, kjer se prodajajo po kilogramih in vrečah. Ti izdelki preplavijo lokalne trgovine in s tem izrivajo lokalne šivilje – in spet se vrtimo v krogu. Mislim, da obstaja podatek, da vsako leto kot posamezniki proizvedemo 37 kilogramov tekstila. Tekstil pri hitri modi je že tako ali tako slabše kakovosti, tako da ne zdrži dolgo. Cilj prodajalcev je, da ga impulzivno kupimo, da se bomo počutili drugačni, posebni in srečni, a smo nato zelo hitro uniformirani. Vsi izdelki tako končajo daleč, predaleč od naših oči. Morda bi morali kot skupnost narediti eksperiment in nekaj časa metati vse stvari, ki jih odvržemo in ne razpadejo, na en kup, da bi videli, kako ogromne količine so to. Rešitev je veliko – kupovati manj, kupovati bolj kakovostno, popraviti, predelati, zamenjati, izmenjati, si sposoditi, ne zahajati v "svetišča" potrošništva, kot so nakupovalna središča. Nekateri pravijo, da je naša denarnica na neki način volilna skrinjica.

Kakšna darila decembra izbrati, da bodo v skladu s trajnostjo, sonaravnim razvojem, okolju prijazna?
Možnosti je veliko. Velikokrat rečem, da dedek Mraz in Božiček drugim otrokom zagotovo ne bi želela dati darila, ki so ga naredili drugi otroci. Veliko lahko naredimo – doma se nam nabira ogromno stvari in lahko iz njih kaj naredimo. Lahko podarimo čas – kakšen kupon za skupno preživljanje časa. Lahko poiščemo izdelke pri lokalnih umetnikih in rokodelcih, lahko kupujemo v centrih ponovne uporabe, reciklarnicah. Na spletu obstaja neskončno videov tipa "naredi sam", Pinterest je preplavljen z idejami, kako nekaj narediti ali kupiti, da je bolj trajnostno. Izbire ni malo.

Vse fotografije so odstopili člani mreže okoljevarstvenih organizacij Friends of the Earth, ki so z Živo Kavka Gobbo obiskali delto Nigra.