Šatej je edini Slovenec, ki z družino že skoraj tri desetletja živi v Nigeriji, v megapolisu Lagos. Ukvarja se s farmacevtsko industrijo.

Lagos je v preteklem obdobju doživljal neverjetno hiter razvoj. Gospodarski razvoj sicer le počasi prodira tudi v druge dele te ogromne in najbolj poseljene afriške države ob Gvinejskem zalivu. Nigerija uradno šteje skoraj 180 milijonov prebivalcev, a v resnici jih je gotovo precej več. V federaciji 36 zveznih držav živi 450 različnih etničnih, jezikovnih in verskih skupin. Po zaslugi nafte je imelo nigerijsko gospodarstvo preteklo desetletje več kot petodstotno rast in je postalo največje na afriški celini, vendar je črno zlato za Nigerijce bolj prekletstvo kot blagoslov. Korupcija je dosegla alarmantne razsežnosti in dve tretjini Nigerijcev ostajata v globoki revščini.

V Nigerijo ste se odpravili poslovno, ko sta bila še oba z ženo zaposlena v Meblu. Kako to, da ste tam ostali?
Predsednik nigerijskega senata je bil v času Jugoslavije na obisku v Sloveniji in videl naše pohištvo. Hotel je, da bi mu v Nigeriji postavili tovarno pohištva, mene pa so zadolžili za projekt. Ker gradnja ni napredovala, sem odpotoval v Agojo. Sin Boštjan je bil star 11 let, ko je prvič prišel v Nigerijo. Če bi tovarna začela delati, bi tam ostali nekaj let. Potem se je zgodil vojaški udar in je lastnik oziroma predsednik senata pobegnil v Ameriko, jaz pa sem se vrnil domov. Kmalu je bila Slovenija na vrsti za imenovanje svojega predstavnika Gospodarske zbornice. Ker sem bil edini Slovenec z izkušnjami v Nigeriji, so me predlagali za petletni mandat. Takrat je šla z menoj tudi družina, žena in drugi sin Borut. V tistem obdobju je Lek v Nigeriji ustanovil podjetje in s tedanjim predsednikom Leka, pokojnim dr. Premrujem, sva se dogovorila, da po koncu mandata na Gospodarski zbornici prevzamem vodenje tega podjetja. Takrat je bilo v Nigeriji še več jugoslovanskih podjetij, zdaj sta ostala le še Lek in Energo projekt.

Kako je bilo živeti z majhnima otrokoma v takšni nerazviti državi?
Bilo nam je lepo tudi z otroki. Imeli smo vse. Sin je hodil v ameriško šolo, z ameriškimi profesorji. V Nigeriji so naftne družbe, kot sta ameriški Chevron in Texaco. Američani za svoje ljudi z družinami uredijo vse. Živeli smo v delu Lagosa, kjer so bogatejši Nigerijci ali tujci. To so bogati predeli Ikoyi, Viktorijin otok in zdaj po novem Bananov otok. Dokler je sin Borut hodil v šolo, smo se veliko družili z Američani in Italijani. Ob sobotah, ko je imela šola tekme nogometa ali bejzbola, so morale ženske prinesti hrano za ekipo.

Za Nigerijo pravijo, da je bogata država, ampak ima slabe politike in slabo upravljanje. Po odhodu britanskih kolonialistov leta 1960, ko je Nigerija postala samostojna, so se na oblasti menjavale vojaške diktature, po uvedbi demokratičnega režima leta 1999 pa je do aprilskih volitev letos vladala Ljudska demokratska stranka. V obdobju, ko živite v Nigeriji, so se zamenjali številni predsedniki. Se strinjate s tem?
Seveda. Nobenega razloga ni, da v Nigeriji danes večina ljudi zjutraj ne ve, kaj bo jedla za večerjo in ali bo sploh kaj jedla. Nigerija ima dobre naravne danosti za pridelavo hrane, česar večina afriških držav nima. Ima ogromne površine, kjer lahko raste tako rekoč vse. Ima pa tudi ogromno nafte in zemeljskega plina. Nigerija je bila nekoč največji izvoznik arašidov in palmovega olja na svetu, imela je veliko proizvodnjo kavčuka. Obe tovarni gum sta danes zaprti. Uvoz v Nigerijo za vse proizvode je bil prost, zato se naložbe v nobeno proizvodnjo niso izplačale. Pred leti so imeli plantaže mladih kokosovih palm, na katerih se jim ni splačalo niti pobirati plodov.

Na volitvah aprila letos se je v Nigeriji prvič v zgodovini po mirni in demokratični poti zamenjala stranka na oblasti. General Muhammadu Buhari je zmagal s sicer že uporabljenim sloganom Sprememba. So pričakovanja Nigerijcev visoka?
Pričakovanja so zelo visoka. Nigerijci so volili opozicijsko stranko APC tudi zato, ker so bili naveličani stalnih obljub, rezultatov pa ni bilo. Nigerijsko gospodarstvo si kljub fantastičnim dohodkom, ki jih je imela država v minulih 15 letih od nafte, ni nič opomoglo. Infrastruktura se je slabšala, prav tako šolstvo in zdravstvo. Vse je šlo samo navzdol in Nigerijci so z veseljem sprejeli slogan Sprememba. Buhari uživa sloves nekoruptivnega in načelnega politika. Leta 1983 je bil dve leti vojaški predsednik države in tedaj je bil red. Zdaj bo seveda moral spremeniti način vodenja. Nigerijci pričakujejo, da se bo ta korupcija ustavila, saj je dosegla tudi v njihovih očeh alarmantne proporce. Buhari gotovo prihaja na oblast v gospodarsko zelo težkem položaju, saj so se prihodki Nigerije prepolovili. Devizne rezerve so nizke, ker jih v obdobju visokih cen nafte vlada ni zvišala. V Nigeriji ni nobenega uradnega podatka o brezposelnih, vendar jih je ogromno.

Kljub ogromnim prihodkom od nafte 70 odstotkov Nigerijcev živi pod pragom revščine. Združeni narodi Nigerijo uvrščajo v vrh najbolj neenakomerno razvitih držav na svetu. Kdo so ljudje, ki so imeli od tega največ koristi?
To so Nigerijci, povezani s podjetji, in poslovneži v tujini, ki denar kanalizirajo ven. Nigerija je verjetno edina država, ki svoje nafte ne prodaja neposredno na borzi, ampak je nekaj podjetij dobilo koncesijo za prodajo in kot posredniki poberejo 20 odstotkov. Njihov fenomen pa je tudi pomanjkanje bencina. Imajo štiri rafinerije, ki pa skupaj ne proizvedejo dovolj bencina niti za eno. Ali je remont ali se zalomi nekaj drugega. Pogodbe za popravljanje so odličen kanal za prelivanje denarja. Odličen posel je izvoz nafte in potem spet uvoz bencina. To opravljajo lokalna pogodbena podjetja, ki imajo v lasti bencinske črpalke. K ceni bencina pa država doplača približno 40 odstotkov cene pri uvozu. Zdaj bodo Kitajci, ki počasi prevzemajo nigerijsko gospodarstvo, začeli zidati dve rafineriji vzhodno od Lagosa.

Nigerijska vlada si prizadeva razpršiti gospodarstvo ter več pozornosti nameniti industrializaciji in kmetijstvu. Kmetijstvo je bilo nekoč na severu države zelo razvito. So tukaj možnosti za razvoj tega revnega območja?
Tukaj je ogromno možnosti. Ko sem prišel v Nigerijo, so pridelovali riž, arašide, kavo, izvažali so palmovo olje, zbirali kavčuk, bili so drugi največji izvozniki kakava. Od tega danes ni ostalo nič, ker so vse preusmerili v trgovino in proizvodnjo nafte na jugu države. Zdaj imajo v kmetijstvu že veliko tujih vlaganj. Predvsem Kitajci se zelo prisotni, centralna banka Nigerije pa bo iz posebnih skladov namenila ogromna sredstva za kmetijstvo. Ogromnih farm je veliko, vendar so zapuščene.

Lagos je bil do leta 1991 nigerijsko glavno mesto, danes pa ostaja gospodarsko in finančno središče. V zadnjem obdobju doživlja neverjeten razvoj. Po nekaterih podatkov naj bi tam živelo 19 milijonov ljudi. Ali lahko rečemo, da je Lagos svet zase v Nigeriji?
Lagos je gotovo megamesto. Nihče ne ve natančno, koliko prebivalcev ima. Za Nigerijo se govori, da ima približno 170 milijonov prebivalcev, za Lagos pa od 17 do 19 milijonov. Jaz mislim, da jih je okrog 15 milijonov. To je mesto, ki se je razvilo v obdobju 40 let. Pred tem je imelo od 500.000 do 600.000 prebivalcev, pravi bum v ekspanziji populacije pa je Lagos spremenil v kaotično mesto predvsem glede kanalizacije in preskrbe z vodo, tudi cestne povezave so zelo slabe. Oskrba z elektriko je motena, vse hiše v boljših naseljih imajo svoje vrtine za vodo, ker vodovod ni razpeljan in ne deluje v vseh krajih. Mesto se neverjetno širi na vzhod in zahod, kjer je Lagos prišel že do meje z naslednjo zvezno državo. Poskušajo urejati vsaj glavne ceste, ki jih širijo v avtoceste. Ampak zaradi nereda in nespoštovanja prometnih predpisov so ves čas zastoji. Ljudje se vozijo v službo tudi tri ure in to so sprejeli kot normalno.

Nigerijce označujejo za nedisciplinirane. To naj bi bilo v njihovi naravi. Kako se to pozna v vsakdanjem življenju?
Največja ovira je, to vsak takoj opazi, v prometu. Ceste so lepo označene, vendar so zaradi neupoštevanja predpisov pogosto neprevozne. Ker se na pasovih ne postavijo pravilno, se promet v križišču zabije in nastanejo kilometrski zastoji, naprej pa so ceste spet prazne. Nigerijci ne spoštujejo pravil, če jih k temu nekdo ne prisili. Vse je možno, tudi to, da se v mestu peljejo po enosmerni ulici v obratno smer. Zasedejo cesto in ko se nihče ne more več nikamor premakniti, se sprostijo in pravijo "No more road" (Ni več ceste).

Sicer pa pravijo, da so Nigerijci kljub revščini veseli, odprti in zelo bistri. Najdemo jih povsod po svetu, saj naj bi bili izjemno podjetni. Kako bi jih vi označili?
Za prodajati ali koga okrog prinesti so zelo bistri. Tudi ekonomske razmere jih silijo k temu, da so prodorni in uporabljajo vsa možna sredstva, zakonita in nezakonita, da do nečesa pridejo. Gledajo tudi druge, kako so kaj dosegli, in vidijo, da je malo kradel in malo delal mimo pravil, pa si mislijo, zakaj ne bi tudi jaz. To jim je prišlo v kri. Je pa res, da je borba za preživetje huda.

Nigerijci so zelo tradicionalni. Družina ima v njihovih očeh pomembno vlogo. Mož naj bi finančno poskrbel za družino, žena pa za moža. Nigerijka mora znati pripraviti moževo najljubšo jed. Ali imajo dečki pri njih že od malega poseben položaj?
Po zakonu so ženske enakopravne, v resnici pa toliko, kot si uspejo izboriti. Na severu med muslimani mora biti ženska po muslimanskih zakonih zaprta doma. Tako so bili veliki problemi, ko je država izvajala imunizacijo in popis prebivalstva. Če moža ni bilo doma, drugi namreč niso smeli vstopiti v hišo. Na severu deklice tudi manj hodijo v šolo, medtem ko se na jugu izobražujejo tako deklice kot fantje. A prave enakopravnosti ni. Moški iz plemena Ibo na vzhodu Nigerije mora tako kot pri muslimanih za ženo plačati odkupnino. Pri Ibojih in delno pri Jorubih spola nista enakovredna tudi pri dedovanju. Če mož umre, lahko njegovi bratje ženo spodijo iz hiše, saj vse podeduje moževa družina. Naš skladiščnik, dokaj izobražen mlad fant, je imel dve hčerkici. Povedal je, da ju še ni peljal k očetu v 500 kilometrov oddaljeno domačo vas. Oče bo hotel videti sina. Tudi njegova žena bo hotela imeti še otroke, dokler ne bo dobila sina. Ta ji daje določeno varnost.

Ta ogromna država je versko razdeljena na muslimanski sever in krščanski jug. Ali pogosto pa prihaja do medverskih sporov? Kako pomembna je za Nigerijce vera?
Nigerijci so zelo religiozni. Prav rimsko-katoliška cerkev je v Nigeriji močno izgubila, ker so različne ameriške frakcije prevzele primat. Celestinijanska cerkev ima prirejeno, ameriško različico svetega pisma, ki zapoveduje, da moraš dati 10 odsotokov svojega prihodka pastorju, ki bo to predal Bogu. Tega se držijo zelo resno. Ko naši fantje v podjetju dobijo plačo in razporedijo denar do konca meseca, najprej dajo na stran 10 odsotokov. Na severu države so tradicionalno muslimani, Jorubi na jugu in jugozahodu so kristjani in muslimani, vzhodni del države pa je povsem krščanski. Ker pa je na severu ogromno ekonomskih migrantov z juga, iz plemen Joruba in Ibo, ki imata trgovino po vsem severu, je krščanstvo dokaj močno vzniklo na posameznih območjih. Mogoče včasih tudi nekoliko provokativno zgradijo katoliško cerkev sredi muslimanskega naselja, potem se pa jezijo, ker jo požgejo.

Tako kot v številnih državah po Afriki so tudi v Nigeriji zelo močne plemenske vezi, še vedno so prisotni vplivi nekdanje vladavine domačih kraljev. Kdo ima večji vpliv na domačine, predsednik države ali krajevni kralj?
Za domačine je zagotovo pomembnejši tamkajšnji vodja, ki ga vidijo vsak dan. Kar on reče, to bo veljalo. Predsednik države je zanje zelo oddaljena institucija in mora vzpostaviti dobre odnose z vsemi krajevnimi kralji in voditelji. Nigerija je država novejšega formata, pred tem so bili na severu emirati, na jugu pa kraljevine, na primer Oba, Lagos, Baragli in Benin, ki je bil zelo močno kraljestvo. Kralji imajo še danes izredno veliko moč, kajti Nigerijci še vedno verujejo v džudžu, recimo magijo. Verjamejo, da domači kralji to posedujejo in jih je treba spoštovati. Še danes imajo džudžujske prostore, kjer so obešene miši ali noga piščanca.

V medijih se v zvezi z Nigerijo objavljajo predvsem novice o napadih skrajno islamske skupine Boko Haram, ki se je pred kratkim povezala z Al Kaido. Boko Haram deluje na severovzhodu te ogromne države. Koliko ta grožnja vpliva na življenje v preostalem delu Nigerije?
V drugem delu države se to ne občuti kaj dosti. Kakšnega strahu pred njihovimi napadi drugje ni. Boko Haram se ni uspel infiltrirati v drugih muslimanskih krajih na severozahodu. Na severovzhodu pa se je okrepil tudi zato, ker gre za območje na tromeji z Nigrom in Čadom, od koder so prihajali trenirani borci, ki so hoteli iz Sahela širiti islamsko državo. Mislim, da se je Boko Haram tam razširil zaradi neučinkovitosti nigerijske oblasti. To je zelo revno območje, ki ga nikoli niso poskušali razviti. Ekstremistične organizacije imajo dober nabor pripadnikov tam, kjer je revščina. Drugi dejavnik pa je izobraževanje. Pred leti so bile po vseh tamkajšnjih vaseh organizirane šole, zdaj pa je izobraževanje močno upadlo. Poleg tega sta tudi nigerijska vojska in policija neučinkoviti in neenotni.

Kaj bi kot poslovnež izpostavili glede Nigerije, pri kateri nekoliko neupravičeno govorimo največ o korupciji, revščini, Boko Haramu, skratka, predvsem negativnih plateh. Nigerija kot največje afriško gospodarstvo in okno za celotno zahodno Afriko gotovo predstavlja ogromen potencial za poslovno sodelovanje?
Nigerija je gotovo največje gospodarstvo v tem delu Afrike, verjetno večje od južnoafriškega. Ima ogromne možnosti za gospodarsko sodelovanje, kar tuje države že precej izkoriščajo. Tradicionalno so bili v Nigeriji prisotni Angleži, deloma Francozi, Nemci so se vedno pojavljali v določenih segmentih, generacije Indijcev in Grkov so tja prišle med prvo in drugo svetovno vojno. Izkrcali so se s kovčkom, danes pa so milijonarji. Indijci obvladujejo trgovino in manjše proizvodne objekte. V preteklih letih je prisoten močan prodor Kitajske, ker ima Nigerija ogromna bogastva, nafto, plin, železovo rudo in druga. Prisotni so pri vseh velikih infrastrukturnih projektih, železnicah, cestah, obnavljajo štiri velika mednarodna letališča. Kitajci ponudijo državi posojilo, da financira polovico projekta, drugo polovico pa plača z nafto. Pripeljejo svoje delavce, ki tam tudi ostanejo.